Temna stran čokolade

Čokolada je morda eno najboljših daril, ki nam jih je dal ta planet. Če smo bolj natančni, so semena kakavovca tista, iz katerega se pridobiva čokolada. Žal pa gojenje kakava, da bi zadovoljili izjemno svetovno povpraševanje po čokoladi, aktivno škoduje okolju, ki nam ga je podarilo. Čokolada naj bi bila dejansko eno od okolju najmanj prijaznih živil. Zakaj je temu tako in kaj lahko storimo, da se bomo lahko še naprej razvajali s temno sladkobo?

Proizvodnja čokolade ni trajnostna

Po številnih ocenah je čokolada po škodljivosti njene proizvodnje za okolje takoj za rdečim mesom (vir). Večino svetovne čokolade proizvede nekaj velikih podjetij, ki pa največkrat ne morejo slediti dobavi kakava, pravi Tim McCollum, izvršni direktor in ustanovitelj podjetja Beyond Good, ki izdeluje čokoladne ploščice iz kakava z Madagaskarja in Ugande. Po njegovih besedah je ključni razlog, zakaj kakava ni mogoče izslediti, dejstvo, da je za polnjenje enega ladijskega zabojnika potrebnih 25 ton kakava, navaja spletna stran Well and good.

Za pridelavo tolikšne količine je potreben trud več tisoč kmetov, večina pa jih dela na majhnih kmetijah na afriškem podeželju. Tri četrtine svetovne čokolade se proizvede v Gani, na Slonokoščeni obali, v Nigeriji in Kamerunu, pravi McCollum. Ogromno količino kakava nato zberejo posredniki, ki so zadolženi za upravljanje prodaje in izvoza po vsem svetu. Zato je dokumentacija o tem, od kod prihaja 25 ton zrn v vsakem zabojniku, pomanjkljiva ali pa je sploh ni.

»To je težava za okolje, saj to pomeni, da ni odgovornosti za trajnostno pridelavo kakava ali preprečevanje krčenja gozdov,« pojasnjuje McCollum. Tudi največja čokoladna podjetja na svetu ne morejo reči, da je njihov kakav trajnostno pridelan, »ker nimajo pojma in velik del ga tudi ni«. Trajnostna proizvodnja čokolade se začne s sledljivostjo, kar pomeni prekinitev sedanje strukture dobavne verige, v kateri gre kakav skozi veliko preveč rok.

Kot je opisano v pobudi Cocoa & Forests, vključuje boj proti krčenju gozdov tri ključne pobude. V prvi vrsti je potrebna ohranitev nacionalnih parkov in obnova gozdnih površin, ki so bile izkoriščene za proizvodnjo kakava. Potrebno je tudi trajnostno povečanje in diverzifikacija dohodka, da bi povečali donos in preživetje kmetov ter pridelali več kakava na manjši površini.

Navsezadnje je potrebno za zmanjšanje krčenja gozdov vključiti sodelovanje in opolnomočenje skupnosti, ki pridelujejo kakav, je zapisano v skupni izjavi o nameri Svetovne fundacije za kakav. V Slonokoščeni obali je denimo v zadnjih petih desetletjih izginilo 80 odstotkov gozdov.

Drugi stroški čokolade

Žal se v čokoladni industriji dogaja še ena oblika opustošenja; večina pridelovalcev kakava namreč živi v revščini, navaja Well and good. »V Afriki trije do štirje milijoni pridelovalcev kakava ne zaslužijo dovolj denarja, da bi se nahranili,« pravi McCollum. Razlog je v tem, da večine teh kmetov čokoladna podjetja ne plačujejo neposredno, dodaja.

Višji direktor za inovacije in trajnost pri podjetju Alter Eco, Antoine Ambert, ki se ukvarja s pravično trgovino, pravi, da je ena največjih težav v čokoladni industriji otroško delo. Revni kmetje, ki si ne morejo privoščiti hrane, si prav tako ne morejo privoščiti, da bi svoje otroke poslali v šolo, saj bolj kot izobraženega otroka potrebujejo dodatno delovno silo na kmetiji. To delo je nevarno, saj otroci uporabljajo mačete za sekanje kakava, delajo s škodljivimi kemikalijami, kot so pesticidi, in nosijo veliko pretežka bremena za svoja majhna telesa.

Kljub prizadevanjem za izkoreninjenje otroškega dela v industriji se je izkazalo, da je tudi to delo težko regulirati iz istih razlogov, zaradi katerih je težko spremljati trajnostni razvoj. »Čokoladna podjetja imajo v svoji 50 milijard evrov vredni industriji moč, da prenehajo z uporabo otroškega in suženjskega dela tako, da pridelovalcem kakava za svoj izdelek plačajo življenjsko nadomestilo,« pravi Food Empowerment Project. Kljub številnim obljubam, da bodo to storili, veliki proizvajalci čokolade še vedno niso uspeli izkoreniniti otroškega dela iz svojih dobavnih verig.

Rešitve za prihodnost čokolade

»Precej trezno je razmišljati o dejstvu, da ena od vaših najljubših dobrot ne prispeva le k uničevanju okolja, ampak je tudi ustvarjena dobesedno na hrbtih otrok,« navaja Well and good. Rešitve sicer obstajajo, vendar jih ni lahko izvajati v velikem obsegu.

Najbolj očitno je, da morajo blagovne znamke prevzeti nadzor nad svojo dobavno verigo, da bi bolje uredile kmetijske prakse. Morda to še ni mogoče v velikem obsegu, vendar je nekaterim manjšim blagovnim znamkam že uspelo.

Ko lahko ta manjša podjetja nadzorujejo dobavo kakava, lahko kmetom plačajo več, saj njihova zrna ne gredo prek posrednikov, ki bi sicer pobrali večino njihovega dobička. Bolje plačani kmetje lahko v idealnem primeru pošljejo svoje otroke v šolo, namesto da bi ti delali na kmetiji. Poleg tega lahko ta podjetja dejansko nadzirajo kmete, da bi zagotovila, da ne uporabljajo otroškega dela v širšem smislu.

Nič od tega ni poceni ali enostavno, zato je treba za čokolado, ustvarjeno na regenerativen način v nadzorovani dobavni verigi, plačati višjo ceno. Prav zato velike blagovne znamke še niso sledile temu zgledu. Po navedbah strokovnjakov pa je ena največjih rešitev za podnebne spremembe na področju trajnosti čokolade ta, da ljudje prenehajo kupovati in uživati čokolado v tolikšni količini.

Sicer se sliši skoraj nemogoče, vendar lahko posameznik vsaj razmisli o kupovanju blagovnih znamk čokolade, ki v ospredje svojih prizadevanj postavljajo trajnost in človečnost. Nekaj takšnih pa vendarle že obstaja.