Zanimiva dejstva o našem planetu Zemlja

V nadaljevanju vam bomo predstavili nekatera zanimiva dejstva o naši Zemlji; med drugim tudi, kje se nahaja najbolj vroča in najhladnejša točka ter katera gora je, po meritvi od njenega pravega vznožja do vrha, še enkrat višja od Mount Everesta. Prav tako si bomo pogledali, ali bi bili na Zemljinem ekvatorju kaj lažji, glede na to, da tam gravitacija ni tako močna, kot na severnem ali južnem polu.

Naš dom, Zemlja, je tretji planet od Sonca in edini, za katerega vemo, da ima atmosfero s kisikom, oceane s tekočo vodo na površju in življenje nasploh. Zemlja je po podatkih agencije Nasa eden od štirih zemeljskih planetov; tako kot Merkur, Venera in Mars je na površju kamnita.

Zemlja ni popolna krogla

Po podatkih Nacionalne uprave za oceane in ozračje (NOAA) se Zemlja pri vrtenju gravitacijsko usmerja proti središču našega planeta, centrifugalna sila pa jo potiska navzven. Ker pa ta sila, ki nasprotuje gravitaciji, deluje pravokotno na Zemljino os in ker je Zemljina os nagnjena, centrifugalna sila na ekvatorju ni povsem nasprotna gravitaciji, zaradi česar Zemlja nima oblike popolne krogle.

Po podatkih spletne strani Space.com obod zemeljske oble na ekvatorju meri 40.075 kilometrov. In čeprav imamo občutek, da stojimo na mestu, se v resnici nenehno premikamo in to precej hitro. Glede na to, kje na zemeljski obli se nahajamo, se lahko s planetom vrtimo s hitrostjo nekaj več kot 1600 kilometrov na uro. Najhitreje se gibljejo ljudje, ki se nahajajo na ekvatorju, medtem ko bi bil človek, ki stoji na severnem ali južnem polu, popolnoma pri miru.

Po podatkih Ameriškega fizikalnega društva se Zemlja giblje z nepredstavljivo hitrostjo tudi okoli Sonca in sicer 108.000 kilometrov na uro. Zanimivost glede gravitacijskih in centrifugalnih sil pa je tudi ta, da bi na Zemljinem ekvatorju občutili manjšo gravitacijo.

Ko stojimo na ekvatorju, smo tako bolj oddaljeni od večine Zemljine mase kot na katerem izmed polov, zato planet na nas deluje z manjšo silo. Preden pa kdo opusti dieto in rezervira let v Brazilijo, naj še povemo, da predmet na ekvatorju tehta le 0,5 odstotka manj kot na severnem ali južnem polu. Tako bi 100-kilogramski človek v najboljšem primeru tehtal le pol kilograma manj.

Najbolj vroča in najhladnejša točka na Zemlji

Po podatkih ameriškega Nacionalnega centra za naravoslovno izobraževanje je Zemlja sicer stara približno 4,54 milijarde let. Raziskovalci izračunavajo starost Zemlje z datiranjem najstarejših kamnin na planetu in meteoritov, ki so jih odkrili na Zemlji.

Naziv najbolj vroče točke na Zemlji pripada mestu v Libiji, El Azizia, kjer je bilo 13. septembra 1922 po podatkih Nasinega observatorija za Zemljo peklenskih 57,8 stopinje Celzija. Brez večjih presenečenj pa je najhladnejši kraj na Zemlji na Antarktiki. Zimske temperature se tam lahko spustijo pod - 73 stopinj Celzija. Najnižjo temperaturo na Zemlji so sicer zabeležili na ruski postaji Vostok, kjer je 21. julija 1983 po podatkih Svetovne meteorološke organizacije (WMO) temperatura zraka padla na - 89,2 stopinje Celzija.

Naziv najvišje gore sicer pripada Mount Everestu. Vrh Mount Everesta se nahaja višje nad morsko gladino kot vrh katerekoli druge gore, saj je lociran 8849 metrov visoko. Vendar pa je havajski ognjenik Mauna Kea, merjeno od njegovega pravega vznožja, ki je dobrih šest kilometrov pod gladino morja do vrha, še višji, saj po podatkih USGS meri približno 10.200 metrov.

Ali je bila Zemlja nekoč vijolična in ne zelena?

Tako kot je Zemlja danes pretežno zelene barve, je bila v začetku morda vijolična, sumi Shiladitya DasSarma, mikrobni genetik z Univerze v Marylandu. Po njegovih besedah so starodavni mikrobi za izkoriščanje sončnih žarkov morda poleg klorofila uporabljali še kakšno drugo molekulo, ki je organizmom dajala vijolični odtenek.

DasSarma meni, da se je klorofil pojavil po tem, ko je bila na zgodnji Zemlji že prisotna druga na svetlobo občutljiva molekula, imenovana retinal. Retinal, ki ga danes najdemo v membrani slivove barve fotosintetičnih mikrobov, absorbira zeleno svetlobo ter odbija rdečo in vijolično svetlobo, katerih kombinacija je videti vijolična. Zamisel lahko pojasni, zakaj klorofil absorbira predvsem modre in rdeče valovne dolžine, čeprav sonce večino svoje energije oddaja v zelenem delu vidnega spektra, meni DasSarma.

Vseh pisanih barv pa so koralni grebeni, kjer živi največ vrst na enoto površine med vsemi ekosistemi na planetu, pri čemer tekmujejo z deževnimi gozdovi. Čeprav so sestavljeni iz majhnih koralnih polipov, so koralni grebeni skupaj največje žive strukture na Zemlji, skupnost povezanih organizmov, in nekateri so vidni celo iz vesolja, navaja NOAA. In če smo že pri morju, najgloblja točka na oceanskem dnu se nahaja 11.033 metrov pod morsko gladino v Marianskem jarku.