Francesco Citarda meni, da grozdje v njegovem sicilijanskem vinogradu naredi več kot le dobro vino. Na območju Alto Belice Corleonese, območju, ki mu je nedavno vladala mafijska skupnost, Citarda pravi, da se izdelki njegove zadruge lahko v bistvu borijo proti organiziranemu kriminalu.
 
Je ustanovni član zadruge La Placido Rizzotto Libera Terra. Proizvaja blago iz svojih obdelovalnih površin, vinotoča in oljčnih nasadov - in vodi turistično kmetijo. Vse to na bujnem posestvu v velikosti 618 hektarjev, ki ga je vlada zaplenila mafiji.
 
La Placido Rizzotto je bila ustanovljena leta 2001 kot prva od devetih zadrug mreže Libera Terra (Osvobojena dežela). Mreža si med zadrugami deli znanje in izkušnje ter danes zaposluje približno 170 ljudi.
 
Citarda pravi, da je La Placido Rizzotto prinesla spremembe v regiji, kjer mafija prevladuje socialno in ekonomsko, pri čemer ne upošteva lokalnega razvoja in pravic delavcev.
 
Zadružniki so sanirali zemljo in nepremičnine, potem ko jih je vlada odvzela mafiji. Povezali so se z lokalnim prebivalstvom in si zagotovili posojila, da bi na koncu ustvarili vrsto produktivnih rezultatov.
 
»Dokazali smo, da je mogoče uspeti tudi v težkih okoliščinah, v katerih delujemo,« je za italijanski časnik Stampa dejal Citarda.

Socialna ponovna uporaba

 
Zakoni v Italiji omogočajo socialno ponovno uporabo - čeprav ne prodajo - premoženja, zaseženega ljudem, obsojenim zaradi vpletenosti v organizirani kriminal. Ko so nepremičnine zasežene, jih lahko dajo na voljo skupinam, za katere lahko licitirajo. Libera Terra - tudi sama del protimafijske organizacije Libera - pomaga skupinam, ki se potegujejo za razpise. Po zmagi na razpisu nudi usposabljanje in smernice za upravljanje zadrug.
 


Devet zadrug Libera Terra, ki so leta 2019 ustvarile približno osem milijona evrov prihodkov, je peščica med zaseženimi posestvi mafiji v Evropi. Leta 2018 je Evropska unija financirala slaščičarno, ki jo vodijo lokalni prebivalci na zaseženem posestvu v Albaniji. Njihov cilj je bil poslati sporočilo, da se ukradeno družbi lahko in mora vrniti.
 
Vse vlade lahko zasežejo lastnino kriminalnih združb, čeprav se način njihove nadaljnje uporabe razlikuje. Toda zaplemba posestev je lažje delo; upravljanje z njimi je problem.
 
Model Libera Terra se ukvarja prav s tem. To je način ponovne uporabe zaplenjenih posestev za lokalno prerazporeditev bogastva in zagotavljanje delovnih mest za lokalno prebivalstvo - mnogi od njih so imeli le malo možnosti za delo, ko je bilo posestvo pod okriljem mafije. Citarda pravi, da gre za zelo vidno in simbolično obliko socialne pravičnosti.
 
Zadruga gospoda Citarde ima zdaj devet članov in zaposluje 22 stalnih in sezonskih uslužbencev s tega območja. Uporablja samo ekološke in trajnostne metode kmetovanja. Njegova pšenica, čičerika in grozdje so leta 2019 v skupni proračun mreže Libera Terra prispevali približno 800.000 evrov.
 
Zadružniki so zmagali na razpisu za uporabo posestva, nato pa so morali pridobiti zaupanje previdnih domačinov za njihovo vizijo spoštovanja zemlje, delavcev in končnega izdelka.
 
Citarda pravi, da je bila oživitev ledin in dotrajanih stavb velik izziv. A dodaja: »Cilj je prikazati vrednost in pomen družbene ponovne uporabe zaplenjenega premoženja za ponovno rojstvo celotnih ozemelj.«
 

 

Močan udarec za mafijo

Težko je količinsko opredeliti vpliv družbene ponovne uporabe - in ne zgolj zaplembe - za mafijo. Vendar domnevni poskusi hudodelskih skupin, ustrahovanja ljudi, ki vodijo zadruge, kažejo okus odnosa do njih.
 
Libera je objavila raziskavo ponovne uporabe približno 800 zaseženih posestev po vsej Italiji in ugotovila, da so koristili regionalnemu razvoju in zaposlovanju, zlasti za mlade.
 
»Libera se odlično znajde,« je za časnik Stampa komentiral Michele Riccardi, raziskovalec pri Transcrime, Università Cattolica del Sacro Cuore. »Njihovi izdelki so dobro znani in zelo kakovostni.«
 

»Zaplemba premoženja v Italiji je bila najmočnejši instrument boja proti organiziranemu kriminalu v zadnjih treh letih. Ko so prizadeti dobiček in izkupiček teh hudodelskih združb, jih to zelo prizadene,« je dejal.
 
Libera znanje deli z drugo protimafijsko organizacijo, fundacijo Alameda, v Buenos Airesu. Fundacija je pomagala vzpostaviti podoben projekt, prostor z zaseženimi stroji iz ilegalnih tekstilnih delavnic, imenovan Barracas Clothing Demonstration Center. Ljudje, ki so bili prej ujeti v ilegalnih delavnicah, zdaj delajo v zadrugah. Cilj je, da se skupine uveljavijo in se sčasoma preselijo v svoje prostore, tako da bodo ustvarili prostor za druge, ki potrebujejo stroje in navodila za zagon proizvodnje.
 

Različne države, različne prakse

 
Čeprav socialna ponovna uporaba deluje čezmejno, se način izvajanja razlikuje. Na primer Evropska unija ima okvir za zaplembo premoženja in direktivo o nacionalni zakonodaji za spodbujanje ponovne družbene uporabe. In Konvencija ZN proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu je zavezala države k sprejetju praks za izročitev in pravno sodelovanje. A k ukrepanju ne zavezujejo.
 
Romunija in Portugalska imata zakone, ki dovoljujejo ponovno uporabo zaseženega premoženja, vendar se to redko izvaja. In zakoni, ki urejajo situacije, ko je premoženje v eni državi, lastniki kriminalcev pa iz druge države, niso jasni.
 

Drugje vlade zaplenjena posestva prodajajo na dražbah, na primer na Škotskem. Italijanski zakoni to prepovedujejo, da bi posestvo zaščitili pred nadaljnjo zlorabo.
 
Sicer pa v Italiji, kljub dobri praksi, obstajajo težave s pravočasnim dodeljevanjem premoženja skupinam. Citarda pravi, da La Placido Rizzotto še vedno čaka, da se nekaj zemljišč spremeni iz statusa »zaseženo«, da ga bodo lahko obdelovali. Zaradi zamud zemljišča ležijo neobdelana in propadajo.
 
Luigi Ciotti, ustanovitelj Libere, si prizadeva, da bi bila ponovna družbena uporaba zaplenjenega premoženja obvezna vsaj po vsej Evropi.