Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Peter Polanič, predsednik uprave skupine Panvita

”V Sloveniji za kmetijsko dejavnost ni bolj idealnega območja kot je Prekmurje”

Skupina Panvita je s 703 zaposlenimi največji slovenski obdelovalec kmetijskih površin. Je med vodilnimi domačimi proizvajalci hrane. Predsedstvo uprave je leta 2010 prevzel Peter Polanič in odtlej nanizal uspešne poslovne rezultate.

Ne ukvarjajo se le s poljedelstvom in proizvodnjo mesnih izdelkov, ampak so že leta 2006 postavili prvo bioplinarno. Namesto s prestižnimi avtomobili se Peter Polanič lahko pohvali z nakupom traktorjev in kombajnov, katerih skupna vrednost hitro preseže 300 tisoč evrov. Samo lani se je Panvita tehnološko posodobila v vrednosti treh milijonov evrov.

Kako začnete jutra in kakšen je vaš najljubši zajtrk?

Vstajam precej zgodaj, okoli 6. ure. Po jutranjih opravilih in zajtrku, običajno je to kruh z maslom in marmelado, grem v službo, v pisarni sem okoli 7. ure. Enkrat do dvakrat na teden zjutraj tudi plavam.

Kakšen je vaš običajni delovni dan?

Običajnega delovnega dne nimam, razen ponedeljkov, ko imam kolegije s sodelavci. To je tudi edini dan v tednu z res ustaljenim dnevnim redom. Druge dni sem veliko po sestankih z različnimi poslovnimi partnerji, seveda pa tudi v pisarni, ker moram opraviti svoje operativne naloge.

Ste med tremi največjimi kmetijskimi podjetji v Sloveniji. Kaj je bilo ključno za vaš uspeh?

Tradicija in s tem povezano znanje. Skupina Panvita obstaja že od leta 1922 in je bila od začetka neke vrste kmetijski konglomerat, ki je združeval skoraj enake dejavnosti kot danes. Upam si trditi, da smo po znanju, tehnoloških trendih in nenazadnje proizvodnih rezultatih primerljivi s konkurenco na zahodu. Znanje smo združili s kvalitetnimi produkti, s katerimi smo prepričali potrošnika. Če strnem: ljudje, znanje in razvoj.

Je Prekmurje idealno območje za kmetijsko dejavnost?

V Sloveniji za to dejavnost nimamo bolj primernega. Tu je kmetijstvo pomembna panoga že vrsto let. Prekmurje je bilo včasih del Panonskega morja in s tem je povezana relativno zelo rodovitna prst v dobršnem delu naše pokrajine. Je pa pokrajina zelo raznovrstna, saj je na obronkih Goričkega včasih deloval tudi vulkan.
Edina oziroma ena večjih pomanjkljivosti so padavine, saj jih na letni ravni pade samo okoli 600 milimetrov, kar je zelo malo, in še te so neenakomerno porazdeljene. Zato so namakalni sistemi, tudi zaradi vedno večjih sprememb podnebja, eno od področij, ki se jim bomo morali v prihodnje veliko posvečati, če se bomo hoteli še naprej ukvarjati s kmetijstvom. Osebno vidim velik potencial v reki Muri, ki bi jo morali znati izkoristiti za namakanje njivskih površin.
Rad preberem tudi kakšno zgodovinsko knjigo in ena takih je prav gotovo knjiga o Džingiskanu.

Kakšna je vloga malega kmeta v sodobnem svetu?

Mali kmet oziroma družinske kmetije so pomembne v kmetijstvu. Vidim jih predvsem v navezavi na večja kmetijska podjetja, saj je mali kmet v osnovi premajhen, da bi lahko sledil vsem tehnološkim spremembam in novostim v kmetijstvu.

Ste sami delali na kmetiji?

Ne, oče je z Goričkega, doma je s kmetije. Velikokrat sem kot otrok bil pri sorodnikih na kmetiji, vendar tam nisem delal.

Ali so potrošniki v zadnjih letih spremenili svoje prehrambne navade? Se v kmetijstvu čuti porast vegetarijanstva?

Potrošniki seveda spreminjamo svoje navade. Predvsem v smislu tega, po kakšnih produktih posegamo. Ne opažam, da bi bilo veganstvo v porastu. Če pogledamo potrošnjo mesa, se v dvajsetih letih skoraj ni spremenila. Je pa v trendu bolj zdrava in uravnotežena prehrana. Pričakujem, da se bodo velike spremembe zgodile, ko bo v redni proizvodnji mogoče narediti tako imenovano laboratorijsko meso, torej meso, proizvedeno iz genskih celic živali.

Ste letos že dopustovali in kje?

Sem. Običajno smo na družinskem dopustu v prvi polovici julija. Tudi letos smo bili na Pelješcu, kjer dopustujemo že vrsto let.

Katera sta vaša najljubša film in knjiga?

Sem velik ljubitelj tako filmov kot knjig. Pri knjigah sicer bolj prisegam na lahkotno branje, torej manj strokovne literature in več fikcije. Rad preberem tudi kakšno zgodovinsko knjigo in ena takih je prav gotovo knjiga o Džingiskanu. Tudi pri filmih nimam izrazitega okusa. Pogledam vse, od povsem lahkotnih do filmskih klasik. Pomembno je, da ima film dobro zgodbo.
Več iz rubrike