Hrvaška: Vse, kar morate vedeti o kitajskem Pelješkem mostu (VIDEO)

Ko so 13. julija 2019 na sloviti promenadi Bundt v Šanghaju odprli Muzej iluzij je bil to še en dokaz medsebojnega zbliževanja Hrvaške in Kitajske, ki se je pravzaprav začelo razmeroma pred kratkim.Seveda so hkrati odprli tudi prodajalno iluzij oziroma spominkov, ki bodo obiskovalce spominjali na obisk muzeja.

In vse je bilo v duhu novega prijateljstva med državama: če je zgodba o tem, da je bil Marko Polo prvi Hrvat, ki je hodil po kitajskem dvoru, iluzorni poskus, da bi našli zgodovinske temelje za to velikansko medsebojno povezanost, pa bi lahko bile iluzije iz že znanega muzeja skupni imenovalec obojestranskega prepričanja, da so na široko odprte možnosti medsebojnega sodelovanja.

Produkcija: Ana Strnad Hočevar

In tudi v resnici so. Pelješki most ni nič več iluzorni projekt, ki so ga na hrvaški strani kar nekajkrat ustvarili na papirju, ki so ga nato zavrgli ali spravili v predal, temveč se že leta 2019 lepo videlo, kako raste, in to celo malo pred napovedanim rokom. Že takrat je bilo mogoče napovedati koristi, ki jih bo most, ko bo zgrajen, prinesel tukajšnjim prebivalcem.

Julija se je most dvignil z morja

Kot je znano, ga je gradila korporacija CRBC (China Road & Bridge Corporation). Čeprav je kitajski konzorcij že v svoji ponudbi prevzel obveznost, da bo dela končal v 36 mesecih, kar je celo pol leta prej od pogojnega roka, se je zdelo, da bo, vsaj kar zadeva Kitajce, most Malostonski zaliv v Dubrovniško-neretvanski županiji preskočil še pred letom 2021. A pandemija je sanjski rok za izgradnjo za nekaj mesecev podaljšala.

vseskozi se je delalo  resno in pospešeno. Kot so pisali hrvaški mediji, se je most že v začetku julija 2019 »dvignil« iz morja, kar praktično pomeni, da so v morsko dno vgradili vseh 148 potrebnih pilotov. Ker so to votle cevi, katerih vrhovi se dvigajo nad morskim površjem, bo naslednja faza črpanje vode in blata, ki sta ostala v ceveh, potem ko so jih zabili v dno, nato pa bodo cevi napolnili z betonom. Ves ta »slab material«, kot mu pravijo inženirji, so odpeljali na deponijo, nato pa so se lotili betoniranja vrhnjih delov, na katere bodo namestili stebre. In kaj kmalu se bodo pojavili obrisi mostu, kakršen mora biti.

Velikanske razlike v ponujeni ceni

V načrtu so imelo gradnjo mosta, dolgega 2404 metrov, visokega 55 in širokega 21 metrov. Hrvaška je za njegovo gradnjo od Evropske unije dobila 357 milijonov evrov nepovratnih sredstev iz operativnega programa Konkurenčnost in kohezija 2014–2020. To je prvi infrastrukturni projekt, ki ga izvaja kitajska družba, financira pa EU (evropska sredstva znašajo kar 85 odstotkov celotne cene projekta).

Seveda je bilo že to od samega začetka nekaj kontroverznega. CRBC je sodelovala na mednarodnem razpisu in zlahka ponudila najnižjo ceno, ki je bila za kar 72 milijonov evrov nižja od cene naslednjega ponudnika – avstrijskega Strabaga.

In medtem ko so največje evropske sile (zlasti Nemčija) na projekt gledale kot na nevarno prodiranje Kitajske v evropsko notranjost, je Strabag vložil tožbo zaradi dampinga.

Avstrijci so namreč trdili, da dobro vedo, kaj so ponudili in koliko lahko stane most takšnih razsežnosti. Prepričani so bili, da se za ponudbo kitajske korporacije skriva obilna državna subvencija. Našteli so 13 postavk, o katerih so sumili, da se cene med seboj ne bi mogle tako zelo razlikovati, če ne bi bila v vse skupaj vpletena država, zato so med drugim vprašali, kako je mogoče, da bo korporacija CRBC za hidroizolacijo in asfaltiranje mostu porabila samo 428.000 evrov, medtem ko bi Strabag za to potreboval 3,1 milijona evrov, in kako bo kitajski družbi uspelo odstraniti prej omenjeno blato z borih 75.500 evri, avstrijski konkurent pa bi za to potreboval najmanj 1,9 milijona evrov?

Hrvaška se je odprla Kitajski

Kitajci so mirno zmigovali z rameni, očitno prepričani, da bodo na koncu zmagali. In tudi so. Pritožil se je tudi tretjeuvrščeni konzorcij, ki sta ga ustanovila italijanski Astaldi in turški CT Ictas, kitajski infrastrukturni velikan pa je bil popolnoma prepričan, da bodo vse te pripombe na njegovo finančno konstrukcijo povsem brez posledic.

Hrvaška se je namreč končno odprla proti Kitajski, ki se ji po drugi strani ni nikoli težko prijaviti na razpisa z nadvse ugodnimi ponudbami. Konec koncev je azijska sila do zdaj v drugih državah zgradila 203 mostove, ceste in železnice, zato bi bilo zmotno misliti, da nima izkušenj pri postavljanju cen na nižji ravni. Sama korporacija CRBC, ki je ob začetku gradnje Pelješkega mosti slavila 40 let obstoja v tej obliki (njena predhodnica je bila ustanovljena leta 1958, da bi izvajala projekte v okviru pomoči tujim državam), je zgradila najmanj 18 velikih mostov na Kitajskem in v drugih državah, med drugim tudi Danyang–Kunshan Grand Bridge, ki je s svojimi 164,8 kilometra najdaljši most na svetu, pa tudi most, ki povezuje Hongkong, Zhuhai in Macao ter velja za najdaljši most čez morje.

CRBC je ena od nekaj kitajskih državnih korporacij, ki jim je osrednja vlada (bolje rečeno Komunistična partija) dala nalogo, da se odprejo proti svetu in začnejo globalno ofenzivo čim večjega dela trga. Seveda pri tem ni bil zaslužek edini, pa tudi ne najpomembnejši cilj, kajti Kitajska noče imeti multinacionalnih družb v pravem pomenu te besede, temveč želi prav iz takšnih konzorcijev narediti »družbe z globalnim vplivom«, pa tudi s strateškim načrtom povezovanja točk vzdolž »(gospodarskega) pasu in (svilne) ceste« v enotno linijo, ki bo azijsko silo popeljala v samo središče mednarodne ureditve.


Kitajska je dolgo pripravljala vstop svojih infrastrukturnih gradbenikov na tla EU. Leta 2014 je zgradila most čez Donavo, ki povezuje Zemun in Borčo, a se ni proslavila z ravnjo tehnologije in kakovosti. Zgradila je avtomobilsko cesto Bar–Boljare v Črni gori, cesto z 19 mostovi in 16 predori, pri čemer je tudi tukaj za seboj pustila vrsto vprašanj glede upravičenosti takšnih velikanskih projektov v državi s tako malo prebivalci, še toliko bolj pa glede smisla takšne zadolžitve, zaradi katere je Črna gora po svoje postala dolžniška talka kitajskega posojilodajalca.

Malo govorjenja, veliko dela

A medtem ko so zaradi vseh teh projektov v Bruslju, Berlinu in Parizu postali pozorni na Kitajsko kot veliko strateško igralko na Balkanu, ki je toliko bolj nevarna, ko malo govori, a veliko dela, so njen vstop v Hrvaško pospremili odkrito sinofobični komentarji o tem, kako gradi azijska sila obroč okoli EU, kako se dobrika obrobnim državam in si tako utira pot za globlji prodor v samo srce Unije. In to s svojo tehnologijo, pa tudi delavci, ki so del tega svežnja. Med 380 delavci, ki trenutno delajo pri gradnji Pelješkega mostu, je samo 70 Hrvatov. Preostali so Kitajci. Kakšnih deset so jih celo zalotili brez delovnih dovoljenj, vendar za CRBC ni bil kdove kakšen problem plačati pol milijona kun kazni.

Še v začetku gradnje mostu je ostajal tudi spor zaradi neurejenih odnosov med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. BiH namreč še ob začetku gradnje nasprotovala temu, da Hrvaška gradi most čez zaliv, ne da bi državi pred tem odpravili problem razmejitve na morju. Hrvaški član predsedstva BiH Željko Komšić se je strinjal s svojim bošnjaškim kolegom Šefikom Džaferovićem, da je treba znova načeti vprašanje gradnje mostu in da je treba od Hrvaške zahtevati ustavitev gradnje, vse dokler ne bo rešeno vprašanje meje – torej nemoten prehod iz bosanskohercegovskega morja do dostopa na odprto morje. Komšić in Džaferović sta se strinjala, da je treba od hrvaške oblasti zahtevati ustavitev del, da bi se začel »postopek sprave«, če bi Hrvaška ta predlog zavrnila, pa bi BiH proti njej sprožila postopek pred Mednarodnim sodiščem za pomorsko pravo v Hamburgu ali pred kakšnim drugim mednarodnim sodiščem.
Na to odločitev je dal veto tretji član predsedstva BiH Milorad Dodik, ki se je pri tem skliceval na zaščito nacionalnih interesov. Opozoril je, da BiH ne bi smela zaostrovati odnosov s Hrvaško, pa tudi ne z EU, in to v trenutku, ko je po dolgih desetih letih čakanja končno podpisala pogodbo o gradnji meddržavnega mostu čez Savo pri Gradiški.

Dodikov veto so nato pospremile številne špekulacije. Ko je bila na razpisu za gradnjo povezovalnih cest do Pelješkega mostu najcenejša ponudba družbe Integral iz Laktaša, Dodikovega rojstnega kraja, so mnogi opozarjali na povezavo med njegovo podporo, ki jo je glede mostu dal Hrvaški, in morebitno materialno koristjo, ki bi jo lahko osebno imel od najetja družbe, s katere vodstvom je sicer v tesnih stikih.

Kitajska strelja na nove tarče

Na koncu je bila Integralova ponudba zavrnjena, in to prav zaradi sumničenj v razloge, zaradi katerih je bila toliko nižja od ponudb drugih konkurentov, povezovalne ceste pa bosta zdaj gradila avstrijski Strabag in grški Avax. Kitajci se vedejo, kot da z njimi nimajo nikakršne zveze. In morda je celo v resnici nimajo.

A Kitajska in njene državne družbe že ciljajo na večje tarče. Na razpis za gradnjo drugega tira na odseku proge Križevci–Koprivnica–državna meja se je prijavilo deset družb. Gre za projekt, ki je vreden toliko kot Pelješki most. Znova so se prijavili avstrijski Strabag, turški Cengiz, dve španski družbi, grški Avax, hrvaško-bosanski konzorcij, sestavljen iz družbe DIV in Integrala, ter italijansko-slovenski konzorcij Raizzani de Eccer in Železniško gradbeno podjetje.

Svoji ponudbi sta dali tudi dve kitajski družbi, nato pa je bila kot najcenejša ponudnica izbrana družba Sinohydro iz Pekinga, ki je prav tako državno podjetje in ki ponosno nosi vzdevek »obraz kitajske ekspanzije«. Potem ko se med Hrvati Pelješki most vse pogosteje imenuje »kitajski«, so začele kitajski prizvok dobivati tudi hrvaške železnice.

Predsednica Kolinda Grabar-Kitarović je prejšnji mesec sprejela Zhang Zongyana, predsednika kitajskega holdinga China Railway Group Limited, ki ji je dejal, da se njegova družba zelo zanima za velike projekte, kot je modernizacija proge Reka–Zagreb–Budimpešta. Že njegov prihod v Zagreb in jasno izražena želja po čim večjem kosu pogače, ki se bo infrastrukturnim podjetjem ponujala na Balkanu, pričata o tem, da bodo Kitajci v prihodnje največji konkurenti na vseh razpisih za projekte velikih vrednosti. Če upoštevamo razliko med ceno, ki jo je za gradnjo Pelješkega mostu ponudila družba CRBC, in tisto, ki so jo izračunali vsi drugi konkurenti, potem lahko pričakujemo, da bo tako tudi na vseh drugih področjih. Azijska sila prihaja na Balkan, v njenem nastopu pa ima veliko vlogo sama država. Odkar je stopila na tla EU kot graditeljica gospodarsko, družbeno in politično pomembnih projektov, je zgolj malce spremenila slog vedenja. Tako zdaj redno privoli v mednarodne razpise, ki jih je, denimo, v Srbiji dolgo zavračala, kadar je za katerega od velikih poslov ponudila ugodno posojilo.

Zakaj smo zgodbo o Pelješkem mostu začeli z Muzejem iluzij? Zato, ker je zelo pomembno vedeti, kje so iluzije v zbliževanju s Kitajsko. Hrvaško politično vodstvo, in to tako levo kot desno, je bilo dolgo ravnodušno do kitajskega ponujanja naložb, posojil in velikih projektov. Nato pa se je na obeh straneh nekaj spremenilo. Pa vemo, kaj vse je privedlo do te spremembe?

Še pomembnejše vprašanje se glasi, koliko iluzij imamo, ko gre za kitajske načrte za prihodnost in strategijo prodiranja globlje v EU. Zanimivo je, da je vlada Andreja Plenkovića odprla vrata družbi CRBC v trenutku, ko se je pripravljala na dva pomembna politična dogodka. Prvi je bil srečanje predsednikov vlad 16 držav Srednje in Vzhodne Evrope in prihod kitajskega premiera v Dubrovnik. Drugi pa hrvaško predsedovanje EU od januarja do junija 2020.

Zdi se, kot da je Hrvaška nenadoma stopila na prevesno gugalnico, na kateri je na eni strani EU, na drugi pa Kitajska. In čeprav se na videz zdi, da ni tukaj nikakršne kontradikcije in da so kitajska podjetja zgolj enakopravni igralci, moramo reči, da je prav to največja od vseh iluzij. Pobuda pasu in ceste, ki povezuje vse točke kitajskega delovanja na Balkanu in v Srednji Evropi, vsa evropska pristanišča, v katera je azijska sila vložila velik kapital, in vse transportne poti, ki jih Kitajska sistematično povezuje, služijo izključno ambicijam Komunistične partije, da do sredine 21. stoletja Kitajsko spremeni v največjo supersilo. Prepričanje, da prihajajo državne korporacije na Balkan predvsem zaradi komercialnih interesov, pa je največja od vseh iluzij. Zagotovo si zasluži posebno mesto v Muzeju iluzij, ki je prišel tudi na šanghajski Bundt.

Pelješki most je čudež

A to kljub vsemu ne pomeni, da je Hrvaška naredila napako, s tem ko je Pelješki most predala v kitajske roke. Veliko se bodo naučili drug o drugem, in to tako Hrvati kot Kitajci, konec koncev pa tudi Evropejci, ki opazujejo, kako CRBC dela, kakšno tehnologijo uporablja in kakšna je raven kakovosti njenega dela. Most bo močno vplival tudi na povezanost hrvaškega ozemlja, na pretočnost turističnih poti, na gospodarstvo tega območja, pa tudi na uveljavitev Hrvaške na evropskem zemljevidu kot države, v kateri se združujejo svetovi, dosežki in optimizem globalizacije.

Ko je kitajski premier Li Keqiang aprila 2019 obiskal Pelješki most v gradnji, je nad zalivom močno deževalo. »Zunaj vse bolj dežuje,« je pokomentiral Li, »in to je sporočilo, da mora most zdržati vse vremenske razmere. Mi pravimo, da po dežju posije sonce – ko bo most zgrajen, ne bo le kljuboval vsem vremenskim razmeram, temveč bo tudi čudovita mavrica na zemlji.

Kitajski graditelji in hrvaški prijatelji so sposobni ustvariti takšen čudež.« Evropski analitiki morajo zdaj le še raztolmačiti vse te simbole, ki jih je uporabil kitajski premier.

Dež, mavrica in čudež, rojen iz sodelovanja, zalitega z dobro voljo. Iluzija ali resničnost? Odvisno od tega, kaj bomo znali iz tega narediti.

*Članek je leta 2019 napisala dopisnica Dela Zorana Baković. Objavljen je bil v tiskani izdaji Sveta kapitala. Objavljamo ga zaradi njegove aktualnosti in relevantnosti.