Kitajska gradi svojo Silicijevo dolino

Natanko 40 let po tem, ko je pokojni Deng Xiaoping napovedal začetek gospodarskih reform in politike odpiranja zunanjemu svetu, namerava kitajska vlada začeti še en velik projekt splošne preobrazbe. Gre za razvoj Širokega zalivskega območja, ki bi bilo po marsičem podobno zalivu San Francisca ali Tokijskemu zalivu. Le da bi bilo nekajkrat večje.
Projekt se bo pomenljivo začel na istem območju kakor Dengove reforme. Shenzhen je bil prvo posebno gospodarsko območje, ki je več desetletij delovalo kot laboratorij prihodnosti. Zdaj bo ta nekdanja ribiška vas, ki je imela nekoč 2500 prebivalcev in se je medtem razvila v hipersodobno mesto s skoraj 13 milijoni prebivalcev, postala središče nove razvojne regije, v kateri bo začela nastajati Kitajska za 22. stoletje.
Široko zalivsko območje je pravzaprav velik obroč, ki se širi okoli delte Biserne reke. Vanj poleg Shenzhena spadajo še Kanton, Zhuhai, Foshan, Zhongshan, Dongguan, Huizhou, Jiangmen in Zhaoqing ter posebni upravni območji Hongkong in Macao. Vsako od 11 mest v njem bo imelo svojo posebno nalogo. Njihov skupni cilj bo ustvariti močno regionalno središče novega kitajskega gospodarstva, utemeljenega na znanstvenem in tehnološkem razvoju. Da, prav tu, kjer so tuji vlagatelji do pred kratkim večinoma iskali veliko poceni delavcev, odpirali proizvodne obrate ter spreminjali delto Biserne reke v največjo delavnico na svetu tako, da so izkoriščali njen ugodni zemljepisni položaj za hitro razpošiljanje zabojnikov, polnih izdelkov, po regiji in svetu – prav tu vžigajo motor prihodnjega obdobja kitajskega razvoja, ki bo temeljil ne na poceni rokah, ampak na neprecenljivih možganih.

 

Najbogatejši zaliv na svetu

Toda kitajski ekonomisti napovedujejo, da to ne bo preprosta kopija Silicijeve doline. Gre za območje velikosti 56.000 kvadratnih kilometrov, na katerem živi 68 milijonov ljudi in ki ustvarja letni bruto proizvod, vreden 1560 milijard dolarjev, ter lahko že zato zasede položaj petega največjega gospodarstva v Aziji. Skupna zmogljivost kontejnerskih terminalov teh mest oziroma njihovih pristanišč je približno 4,5-krat večja od skupne zmogljivosti zalivov v New Yorku, San Franciscu in Tokiu, poleg tega se bodo te številke do leta 2030 predvidoma za nekajkrat povečale. BDP, denimo, se bo predvidoma potrojil in bo znašal 4600 milijard dolarjev, prebivalstvo se bo povečalo na 88 milijonov – BDP Nemčije, kjer prebiva nekaj manj kot 83 milijonov ljudi, je lani dosegel 3677 milijard dolarjev. Pravzaprav govorimo o kmalu najbogatejšem zalivu na svetu.

Prav tu, kjer so tuji vlagatelji iskali veliko poceni delavcev, vžigajo motor prihodnjega obdobja kitajskega razvoja, ki ne bo temeljil na poceni rokah, ampak na neprecenljivih možganih.

Kitajski jug so začeli vključevati v preostali del države že takrat, ko sta Hongkong (leta 1997) in Macao (leta 1999) spet prišla pod oblast Pekinga, vendar so, preden so oblikovali jasen načrt za ta proces, sprva preizkušali različne sheme regionalnega sodelovanja. Pokrajina Guangdong je, denimo, leta 2004 začela izvajati program 9+2, s katerim je hotela ustvariti platformo za povezovanje nekdanje britanske oziroma portugalske kolonije z devetimi sosednjimi pokrajinami. Pred petimi leti je Guangdong začel uresničevati načrt »praznjenja kletke in spreminjanja ptic« ter prepričevati vlagatelje in podjetja, naj iz delte Biserne reke preselijo predelovalno proizvodnjo, ki potrebuje številne delavce, ter tako naredijo prostor za prihod novih visokotehnoloških industrij in z njimi povezanih storitev.
Program Širokega zalivskega območja so že večkrat omenjali, zato je bilo na začetku letošnjega leta pričakovati, da ga bodo tudi uradno napovedali. Kitajski viri poročajo, da sta se predsednik Xi Jinping in premier Li Keqiang odločila preložiti napoved zaradi napetosti v odnosih z ZDA, saj so ti tesno povezani s kitajskimi ambicijami glede razvoja visokotehnoloških industrij. Ameriški predsednik Donald Trump namreč izkorišča carinsko vojno za onemogočanje hitrega kitajskega vzpona, o katerem trdi, da temelji na visokem presežku v blagovni menjavi z Ameriko pa tudi na kraji intelektualne lastnine in tehnoloških skrivnosti.
Na Širokem zalivskem območju imajo svoj sedež globalna velikana – Huawei in Tencent –, tri največja svetovna pristanišča in dve najprometnejši letališči, zato se je Peking začasno vrnil k Deng Xiaopingovi doktrini »skrij svetlobo in nabiraj moči« ter se odločil, da ne bo hitel z novim programom, ki bi samo dokazoval Trumpovo trditev, da si Kitajska res prizadeva za regionalno, nato pa še globalno prevlado ne samo z visokimi številkami, ampak tudi s kakovostnim razvojem. Vse dokler niso začele veljati ameriške carine za kitajsko blago, je politično vodstvo v Pekingu poskušalo čim manj govoriti o ustvarjanju razmer za tehnološki preboj v novo razvojno obdobje. Toda zdaj, ko se je trgovinska vojna tudi uradno začela, ima azijska sila dovolj razlogov, da pokaže Trumpu, da sedi stabilno v sedlu z vsemi svojimi vizionarskimi projekti. Zato bodo nov program Širokega zalivskega območja predvidoma napovedali najpozneje avgusta.

 
Široko zalivsko območje je pravzaprav eden velikih adutov, na katerega računajo kitajski analitiki, ko trdijo, da bosta trgovinska vojna in Trumpov usmerjeni protekcionizem nazadnje bolj malo škodila Kitajski. Na svetu je malo razvojnih regij, ki imajo takšen potencial, kakor ga ima ta pas na jugu azijske sile. Prvič, tu je, denimo, Hongkong. Nekdanja britanska kolonija s položajem najsvobodnejšega gospodarstva na svetu je druga po količini neposrednih tujih naložb, ki se vsako leto zlivajo vanjo. Celotno območje je zadnjih 20 let imelo desetodstotno povprečno gospodarsko rast, in to tudi takrat, ko se je gospodarska rast v celotni Kitajski začela upočasnjevati. Poleg tega bo Široko zalivsko območje predvidoma ohranilo enako stopnjo rasti tudi v prihodnjih dveh desetletjih, skupni bruto družbeni proizvod 11 mest pa bo presegel tistega v Kaliforniji.
Drugič, že zdaj Shenzhen namenja štiri odstotke svojega bruto družbenega proizvoda za raziskave in razvoj. Kanton zanje namenja 2,5 odstotka, Hongkong pa bo v prihodnje povečal sredstva za tehnološki razvoj in zanj iz svojega proračuna namenjal 1,5 odstotka sredstev. Prav tako je pomembno, da si vsa ta mesta zelo prizadevajo privabiti najboljše inovatorje in znanstvenike iz vse Kitajske pa tudi z vsega sveta.
In tretjič, vsako od 11 mest na tem območju ima svoje posebne lastnosti, ki pomagajo spodbujati razvoj, in ker so vse združljive med seboj, imajo res veliko možnosti za ustvarjanje prihodnosti. Prav zaradi dediščine kolonialnega obdobja, ki je v Hongkongu in Macau za seboj pustilo neponovljivo mešanico Zahoda in Vzhoda, in to ne samo v kulturnem, družbenem in estetskem smislu, ampak tudi v elementih pravne države in meritokratskega sistema.

Ena država – trije sistemi

Poleg vsega tega bo k uspehu razvojnega programa Širokega zalivskega območja pomembno prispevala tudi neomajna podpora osrednje vlade. Tako kakor je Peking v času Deng Xiaopinga podpiral posebna gospodarska območja, denimo tisti v Shenzhenu in Zhuhaiju, tako bo zdaj država pod vodstvom Xi Jinpinga nenehno podpirala veliki projekt, ki je poleg tega tesno povezan s tistim, ki je še večji – »(gospodarski) pas in (svilna) pot«.

Široko zalivsko območje je pravzaprav eden velikih adutov, na katerega računajo kitajski analitiki, ko trdijo, da bosta trgovinska vojna in Trumpov usmerjeni protekcionizem nazadnje bolj malo škodila Kitajski.

Eden najpomembnejših krakov »pasu in poti« se začenja prav tu. Široko zalivsko območje je ključna povezava med celinsko in pomorsko »svilno potjo«, Hongkongu pa pravijo »superpovezovalec« globalnega »gospodarskega pasu«. Vsaka država in vsako posamezno podjetje, ki namerava razvijati partnerske odnose z azijsko silo v prihodnjih dveh desetletjih, mora upoštevati južno regijo. To je namreč nova Kitajska, ki se pripravlja na 22. stoletje, ki bo nazadnje pripadlo prav njej.
Seveda bo od trenutka napovedi velikega projekta do uresničitve treba premagati številne izzive in se celo spoprijeti z dvomi o tem, ali se bo projekt obdržal. Najprej bo treba razširiti načelo »ena država – dva sistema« v »ena država – trije sistemi« ter podrobno pripraviti združitev treh pravosodnih, gospodarskih, političnih in kulturnih okvirov Hongkonga, Macaa in Guangdonga. Izjemno se bo treba potruditi, da bi premostili razlike v valutah, davkih, zakonih o naložbah ter zdravstvenih sistemih in izobraževanju, in to storiti tako, da spremembam ne bo oporekala nobena od strani. V tem procesu se bo Hongkong končno lahko izkazal z večvredno ureditvijo in upravljanjem ter tako morda končno našel svojo novo identiteto znotraj kitajskih meja, vendar bo hkrati pridobil zelo posebno vlogo in pomen.
Za zdaj lahko vidimo infrastrukturo, ki so jo očitno načrtovali tako, da se bo kitajski jug povezal v gospodarsko celoto. Zgradili so, denimo, most, ki povezuje Hongkong, Zhuhai in Macao ter je s svojo 50-kilometrsko dolžino ne samo skrajšal čas potovanja med tremi mesti s treh ur na 30 minut, ampak pokazal tudi visoko tehnološko raven, ki jo bo Kitajska upoštevala pri gradnji Širokega zalivskega območja. Poleg tega bo zaradi superhitrega vlaka potovanje od Hongkonga do Kantona krajše od ene ure. Zaradi vseh prometnih povezav se bo del Hongkonžanov predvidoma odločil preseliti se s prenaseljenega otoka, na katerem so se cene nepremičnin povzpele v nebo, v eno od celinskih mest, to pa bi bil začetek fizične in demografske simbioze, s katero bi dejansko premostili politično-ideološki prepad, ki zdaj deli nekdanjo britansko kolonijo in matično državo.

4600 ​milijard ameriških dolarjev naj bi leta 2030 znašal BDP območja delte Biserne reke.

Široko zalivsko območje bo imelo predvidoma dve središči. Eno od njiju bo seveda Hongkong kot regionalno finančno vozlišče, v katerem deluje ena najprometnejših borz na svetu in v katerem posluje 80 od stotih največjih svetovnih bank, poleg tega tu ponujajo svoje storitve skoraj vse svetovne zavarovalnice. Zaradi marsičesa bo nekdanja britanska kolonija še dolgo časa nenadomestljiv sestavni del naslednjega razvojnega obdobja modernizacije in odpiranja zunanjemu svetu.
Toda drugo središče bo Shenzhen. Ko je Deng Xiaoping leta 1992 obiskal ta kraj na svojem znamenitem »cesarskem pohodu na Jug« ter tako potrdil nadaljevanje gospodarskih reform kljub pritiskom konservativnih tokov, je zaostala vas z nekaj nizkimi betonskimi zgradbami jasno slišala sporočilo, da je »slavno obogateti«. Zdaj je to megamesto, ki namerava do leta 2025 ustvariti bruto družbeni proizvod, vreden 524 milijard dolarjev, in tako zasesti 19. mesto na seznamu največjih svetovnih mestnih gospodarstev. Že zdaj je v najbolj razviti četrti Nanshan povprečna plača višja kakor v Hongkongu in že zdaj v mestu živi 78 dolarskih milijarderjev.
Za zgodbo o kitajskem jugu je še pomembneje, da iz Shenzhena izvira 45 odstotkov skupnega števila kitajskih patentov, ki jih vsako leto prijavijo na uradu, visoke naložbe v znanost in razvoj pa tu ustvarjajo jasno vidne rezultate takšne politike.
Natanko štiri desetletja po tem, ko je na partijskem plenumu decembra 1978 Deng Xiaoping usmeril Kitajsko na pot preobrazbe, bi Xi Jinping rad začel drugo razvojno obdobje reform in popeljal svojo državo v klub gospodarskih in tehnoloških velesil. Zato moramo biti pozorni na napoved novega razvojnega programa kitajskega juga. To bo pomemben trenutek, ko se bo spet začelo nekaj novega. Takrat bo svet zakorakal proti kitajskemu stoletju.