Vsakdanje navade uspešnih: Damir Skomina, mednarodni nogometni sodnik

Odgovornost, ki jo nosi kot razsodnik na tekmah najbolj postranske stvari na svetu, je zanj nekaj samoumevnega, vztrajnost pa ga je prignala tako daleč. Sodil je že v finalu evropske lige, pa v evropskem superpokalu, pod njegovim nadzorom so tekle tekme na evropskem in svetovnem prvenstvu, v ligi prvakov je že trikrat sodil v polfinalu. Zdaj je tudi vlogo delilca pravice v finalu lige prvakov opravil z odliko. Zdi se, da je vsa (medijska) evforija okoli njega zanj v resnici postranska stvar, a ostaja visoko profesionalen in ve, kaj hoče.

Najprej naj vam čestitam za suveren nastop na finalu ene pomembnejših nogometnih tekem v sezoni. Kako pred množico strastnih navijačev in v tesnem stiku z nogometaši z milijonskimi pogodbami ostajate mirni in osredotočeni?

Hvala. Naj najprej poudarim, da se takšen uspeh ne zgodi čez noč. Za menoj je že dolga pot najrazličnejših tekem, tako da sem tovrstnih pritiskov že vajen. Je pa zagotovo dobro ali celo potrebno imeti določene osebnostne lastnosti, predvsem pokončnost in neomajnost, predvsem v smislu, da si ne pustiš, da te stvari na igrišču prizadenejo. Med tekmo pa množice niti ne slišiš, ker smo sodniki med seboj ves čas v kontaktu in v navezi z VAR, v ušesih imamo slušalke in spremljamo igro iz svojega zornega kota, opravljamo svoj posel. Za nas sodnike je vse ostalo nepomembno.

Za uro in pol dolge tekme, kolikor trajajo nogometne, morate biti v odlični fizični in mentalni pripravljenosti. Koliko časa na dan trenirate? In kakšne treninge imate?

Verjetno imam mirnost in osredotočenost že prirojeno, saj posebnih priprav in vaj kot je meditacija, dihalne vaje … nimam. Fizično pa treniram ves čas. Treninge imam razdeljene po dnevih: ob ponedeljkih delam vaje za moč, v torek je trening za vzdržljivost, ki je najbolj intenziven, v sredo je čas regeneracije, kar pomeni, da plavam, kolesarim, na igrišču tečem s počasnim tempom, v četrtek imam trening hitrosti, konec tedna pa priprave na tekmo in seveda sojenja. Teden se lahko hitro obrne drugače, če imam recimo dve tekmi na teden. Nikakor pa ne smejo manjkati stabilizacijske vaje in trening z lastno težo, ki ga lahko opravim doma in za katerega ne potrebujem nobenih pripomočkov. Telo je orodje, torej vzgibi, skleci …

Koliko časa torej držite plank?

Brez težav 15 minut, ampak na 40 sekund obvezno menjam pozicijo telesa z enega boka na drugega. Ni dobro ves čas ostati le v enem položaju, zaradi obremenitve hrbta in križa.

Kako pa si najraje in najhitreje napolnite baterije?

Rad se sam odpravim na sprehod, uživam tudi, ko grem na kavo s prijatelji, a najraje čas preživljam z družino; s sinovoma radi pogledamo vrhunce tekem, tako nogometnih kot košarkarskih. Posebej dragocen pa je čas, ki ga skupaj preživljamo na počitnicah.

In kam greste letos na dopust?

Z družino že tako veliko potujemo, bili smo že marsikje, med prvomajskimi počitnicami smo bili v Združenih državah Amerike, v San Franciscu, kjer smo si ogledali tudi polfinalno NBA tekmo, mlajši sin je namreč navdušen košarkar. Bila je odlična izkušnja in bomo pot zagotovo še ponovili. V poletnem premoru, še pred začetkom naslednje sezone, pa bomo šli kar na hrvaško obalo. 

Kako ponavadi začnete dan? In kako ga končate?

Nimam nobene posebne jutranje, niti večerne rutine, saj si dnevi niti niso podobni. Še posebej uživam, ko lahko nekje na prostem v družbi prijateljev spijem jutranjo kavo. Zvečer se najraje družim s sinovoma, potem pa si pogledam še kakšen dober film. Ti so tudi moj stalen sopotnik na poti.

Ste si v zadnjem času ogledali kakšnega, ki bi ga posebej omenili?

Glede filmov sem kar zahteven in moram reči, da nisem v zadnjem času zaznal nobenega presežka.

Kateri film pa ste si največkrat ogledali?

To bo verjetno kar Jesenska pripoved (smeh).  

Kako pa ste sprejeli diagnozo zdravnikov, ki vam je spremenila življenje in zaradi česar niste postali nogometaš? Na koncu se je izkazala kot napačna.

Ja, na srečo je bilo tako. Takrat je bilo hudo, saj zaradi tega nikoli ne bom vedel, kje je moja meja, sem se pa naučil, da moraš določene stvari v življenju preprosto le sprejeti. Rečem si, da je že moralo biti tako in da se vse zgodi z razlogom.

Damir Skomina, mednarodni nogometni sodnik. Foto: Reuters

Pa je biti sodnik timsko delo, bolj individualno ali kombinacija obojega?

Bi rekel, da je kar kombinacija obojega. V prvi vrsti moraš biti samostojen in poskrbeti za lastno pripravljenost, fizično in psihično. Kot vodja ekipe moram imeti stvari pri sebi urejene, da lahko tudi ekipa (še dva pomožna sodnika op. a.) tako deluje. Skupinskih treningov nimamo veliko, zato je še toliko bolj pomembno, da vsak poskrbi sam zase. Na igrišču pa je sinhronost sodniške ekipe bistvena - če nekdo ne opravi svojega dela dobro, vsa ekipa nosi posledice, res pa je, da sem kot manager tekme najbolj izpostavljen.

V nogometu se vrtijo veliki denarji, letošnja evropska finančna klubska bera je bila še višja kot prejšnje leto. Evropski nogomet doživlja finančno pravljico. Se to pozna tudi pri vašem honorarju?

Sodniki smo plačani ves čas podobno, okoli 5.800 evrov sem dobil recimo za sojenje finala lige prvakov. Ali je to veliko ali ne, naj ljudje sami ocenijo. Z vidika navadnega delavca je to verjetno velik znesek, glede na vsote, o katerih je govora v nogometu - za kakšne stroške gre in nenazadnje, kakšno odgovornost predstavlja takšno sojenje - pa si mora vsak pri sebi ustvariti svoje mnenje.

Za finale lige prvakov se morate tudi posebej pripraviti. Pred tekmo prejmete tudi do 70 strani podrobne analize o igralcih. V kakšnem smislu vam to pomaga?

Takšne analize so ustaljena praksa pred vsako tekmo že mnogo let, pomembne pa so zato, da prideš na tekmo pripravljen in te določene situacije ne morejo presenetiti. Do neke mere lahko predvidiš potek igre, kam bo šla žoga, kdo jo bo sprejel in kje se lahko pojavijo težave, veš kdo je 'lider' nogometnega moštva, v vsaki ekipi so tudi tihi 'liderji', ki jih je dobro poznati. Le pripravljen imaš lahko igro pod nadzorom.

Kaj je ključ do vašega uspeha?

Predvsem trdo delo, trud, vztrajnost in to, da nikoli ne odnehaš. Verjeti moraš vase in imeti ves čas pred seboj cilj. Bi si pa v Sloveniji želel večkrat slišati, da se da doseči svoje sanje, to dokazujejo zgodbe naših najboljših športnikov in ni jih malo.