KULTURA: V konjunkturi je bilo narejenega odločno premalo

Podobno kot pri uspehih naših športnih junakov je na ta vprašanja težko konkret­no odgovoriti. Tudi tu namreč največkrat pridemo predvsem do »priljubljenega« odgovora – promocija. Kajti realni zaslužki projektov in akterjev so v primerjavi z milijoni iz drugih gospodarskih panog praviloma tako mizerni, da se v davčno blagajno steče drobiž. Promocijo države, o kateri ni dvoma, pa je silno težko finančno ovrednotiti, saj so njeni učinki razpršeni, ne nujno takojšnji, težko izmerljivi, na neki način celo abstraktni. Čeprav so že številne raziskave konkretno ovred­notile učinke dobre reklame v milijonih in milijonih evrov. Prav tako se zdi težko sprejeti in priznati, da je treba tudi kulturo všteti v eno od gospodarskih panog, ki vnaša svoj delež v letni BDP države. Daj, da dobiš, ob vsem tem pa si svoje z davki in drugimi transferji vzame država. In če želi dobiti, bi morala tudi sama biti pripravljena dati. Količnik, ki naj bi veljal za kulturo, pravi, da se vsak vloženi evro vrne najmanj kot evro in pol. Z visoko dodano vrednostjo, h kateri kot družba stremimo, pa bi bil lahko še bistveno boljši.

Skoraj tretjina vseh prireditev pri nas so gledališke predstave

Po podatkih Slovenskega statističnega urada so v letu 2017 kulturne ustanove na svojih odrih izvedle 22.025 prireditev (približno pet odstotkov manj kot v letu 2016). Pri­bližno tretjina vseh so bile gledališke predstave. Pri Svetu kapitala smo zato izbrali nekaj ustanov s področja odrske umetnosti, ki imajo dolgo tradicijo in največ mednarodnih izkušenj, ter poskušali ugotoviti, kako konkretno izvažajo svoje produkte, kaj vse stoji za tem in kakšen je njihov prispevek. Kako spodbuja izvoz »svoje gospodarske panoge«, smo vprašali tudi ministrstvo za kulturo. A jasnih in enotnih odgovorov zaradi kompleksnosti preštevilnih spremenljivk, od višine sredstev, ki jih državni proračun nameni ministrstvu, do oddaljenosti gostovanja, števila udeležencev, zahtevnosti produkcije, velikosti in finančne sposobnosti gostitelja in še mnogih drugih, na žalost ni. Lahko pa dobimo vpo­gled, kako zapleteno je ovrednotiti »vrednost kulture«, in tudi v to, kako vloženo delo številnih zaposlenih presega v javnosti pogosto napačno predstavo o nekem normalnem delavniku javnih uslužbencev, kar zaposleni v vseh vključenih javnih kulturnih zavodih dejansko so.

Investicije v promocijo

»Gostovanja,« pravi Jernej Pristov, tiskovni predstavnik v SNG Drama Ljubljana, »so za vsa gledališča velik in kompleksen podvig. To velja tako z vidika organizacije kot terminske razpoložljivosti igralcev, umetniških in tehničnih služb glede na številne obveznosti, povezane z izvedbo gostovanja, pa tudi v finančnem in stroškovnem smislu.« Ko se jim uspe dogovoriti, večino stroškov gostovanja, h katerim sodijo nastanitev za umetnike, letalske vozovnice in podobno, prevzame gostitelj, druge stroške, na primer za prevoz scene in kostumov, dodatno tehnično ekipo in podobno, pa krijejo sami. »Zadnje gostovanje v Sarajevu, ki nas je stalo dobrih deset tisoč evrov, se je v celoti pokrilo in ni povzročilo minusa, za gostovanje v Južni Ameriki s Pandurjevo Simfonijo otožnih pesmi pa smo morali dodati dobrih 15 tisoč evrov lastnih sredstev, vendar je to investicija v umetniški ansambel in dodatna promocija naše hiše v svetu,« pove Barbara Čepirlo iz SNG Opera in balet Ljubljana. Direktor Slovenskega mladinskega gledališča, Tibor Mihelič Syed, pa razloži, da »ko se pogovarjamo o smiselnosti, pomembnosti, o javnem interesu, zakaj vlagati kadrovska in finančna sredstva v mednarodno predstavljanje slovenske umetniške ustvarjalnosti, seveda najprej pomislimo na denimo seznanjenje mednarodne javnosti z našo dramsko pisavo, slovenskim jezikom, slovenskimi režijskimi estetikami, s kakovostjo igre, pomislimo na širjenje praks in pridobivanje izkušenj, na promocijo Slovenije kot kulturno-turistične destinacije itd. Tako pogosto pozabljamo na nekaj precej bolj bistvenega. Umetniško delo za svojo dopolnitev potrebuje čim bolj raznorodna interpretativna okolja.
Zakaj?

Predstava, katere učinek je lahko v Sloveniji popolnoma benigen, v nekem drugem nacionalnem kontekstu razkrije drugačne družbene simptome. Včasih se to manifestira tudi v strategijah, kako doseči, da se predstava sploh ne uprizori, ali kako jo celo prekiniti, vedno pa nastopi trenutek katarze med nastopajočimi in občinstvom. Katarza in konflikt sta ključni sestavini gledališkega dogodka, ki kažeta, da to ni le predstava. Različne interpretacije pa ustvarjalcu, producentu in tudi državi, iz katere ti prihajajo, omogočijo dodaten prostor za prepoznavanje vrednosti in refleksijo njihovega dela.« Iz dosedanjih številnih uspehov in nagrad je jasno, da je slovenska umetnost v mednarodnem prostoru zelo cenjena. To potrjujejo tudi v Drami, kjer pravijo, da »prestižne nagrade, aplavze in navdušenje vedno spremlja izjemno slavnosten in ponosen občutek. Prispevek je v tem primeru neprecenljiv; sploh če gre za ugleden festival, ki je mednarodno odmeven in na katerega je zelo težko priti in je prestiž biti že povabljen. »Če pa osvojiš še vse bistvene nagrade, kar smo na primer doživeli konec septembra na Bitefu, enem najpomembnejših evropskih gledaliških festivalov, z uprizoritvijo Ali: Strah ti poje dušo, je to resnično neprecenljivo. Tako kot športne reprezentance smo tudi nacionalni in drugi umetniški ansambli in umetniki, ki ustvarjajo samostojno, eden najbolj vidnih obrazov naše države in kulture v mednarodni skupnosti. Tako bi moralo biti tudi, ko zbiramo sredstva za realizacijo mednarod­nih priložnosti.«

Kaj pa financiranje?

Financiranje gostovanj je različno. »SNG Drama Ljubljana v posamezni sezoni izvede približno dvajset mednarodnih gostovanj, kar pomeni, da sredstva, zagotovljena v okviru podpore ministrstva za kulturo, nikoli niso dovolj, saj že posamezna večja gostovanja presegajo vrednost letnih sredstev, ki jih za mednarodne poti prejmemo od države. So pa vedno zelo pomemben del izvedbenega načrta naših poti. Pri izvedbi kompleksnejših gostovanj v bolj oddaljenih državah ali celo na drugih celinah smo tako večinoma odvisni od finančne podpore gostiteljev, festivalov in gledališč. In v nekaterih primerih tudi pokroviteljev iz vrst slovenskega gospodarstva, ki pa jih žal ni tako veliko,« pravi Pristov. V Operi stroške krijejo iz lastnih virov in iz naslova odkupa predstave gostitelja. V Slovenskem mladinskem gledališču so nekoliko konkretnejši: »Če je bilo nekoč precej preprosto sestaviti proračun za izvedbo gostovanja, pogosto je večino sredstev zagotovil kar zavod sam, pa je danes situacija precej bolj zapletena in odvisna tudi od uspešnega pridobivanja sponzorjev, prijavljanja na razpise raznolikih inštitutov, agitiranja na konzularnih predstavništvih itd. Višina tovrstnih namenskih sredstev ministrstva za kulturo se je v primeru našega gledališča od leta 2011 znižala za več kot 60 odstotkov, verjamem, da se drugim producentom ne godi nič bolje. Nekaterim gledališčem pa nameni le pet tisoč evrov za kopico prijavljenih gostovanj, kar pomeni, da uradništvo nima niti najmanjše predstave, koliko stane gostovanje srednje velike gledališke produkcije,« meni Mihelič Syed.



In koliko stane? Po povedanem že eno finančno manj zahtevno mednarodno gostovanje, denimo na območju nekdanje skupne države, z uprizoritvijo, ki ima okoli deset sodelujočih članov in manj zahtevno scenografijo, stane v vseh treh hišah nekje do deset tisoč evrov. Stroški srednje velikega oziroma zahtevnega gostovanja nekje v Evropi, do koder trans­portne in potovalne povezave niso preveč kompleksne, z bolj zapleteno scenografijo in ekipo, ki šteje do 30 članov, okvirno nanesejo od petnajst tisoč do celo več kot trideset tisoč evrov. Sem niso vključeni stroški namestitve v času gostovanja, najema prizorišča, tehnične opreme, ki jo zagotavlja gostitelj in podobno. Najbolj kompleksna gostovanja, med katera se uvrščajo premiki uprizoritev zunaj Evrope, pa v celoti ali vsaj v največjem deležu omogoči podpora gostiteljev, včasih tudi sponzorjev, saj celotni stroški največkrat močno prestopijo okvire omenjenih uprizoritev. »Čisto konkretno, pri najbolj kompleksnih gostovanjih lahko že strošek nakupa letalskih vozovnic, ureditve vizumov, ladijskega prevoza scenografije, včasih tudi najema festivalskega prizorišča in tehnične opreme itd. skupno nekajkratno preseže okvir srednje dragih gostovanj, celo naše letne državne podpore za sofinanciranje mednarodne aktivnosti,« pravijo v Drami. V okviru tako imenovanega sklopa drugega dela financiranja, ki ga zagotavlja ministrstvo za kulturo in je namenjeno za materialne stroške, med katere sodijo tudi namenska sredstva za kritje izdatkov mednarodnih gostovanj, so v Drami v letu 2017 prejeli 70 tisoč evrov, lani 68.330 evrov in z dodatno odločbo še okoli 60 tisoč evrov za izvedbo gostovanja Fausta v Aleksandrinskem gledališču v Sankt Peterburgu v okviru Mednarodnega kulturnega foruma 2018, za katero je dalo pobudo ministrstvo za kulturo, in letos 62 tisoč evrov. »Stroški izvedbe vseh gostovanj znotraj posameznega leta so bili seveda višji in pokriti tudi s podporo gostiteljev in deloma sponzorjev,« pove Pristov.

Ministrstvo za kulturo je na podlagi javnega poziva za izbor javnih kulturnih projektov mednarodnega sodelovanja na področju umetnosti letos sofinanciralo udeležbo 21 izvajalcev v tujini v vrednosti 148.755 evrov. Na ministrstvu pojasnjujejo, da se mednarodna gostovanja javnih zavodov financirajo iz pavšala za ta namen, ki je določen v osnovni odločbi za posamezno leto.
V letu 2018 so bila SNG Drama Ljubljana z dodatno odločbo odobrena že omenjena sredstva za gostovanje Fausta. Letos pa je ministrstvo v okviru rednega financiranja dodatna sredstva za mednarodna gostovanja v vrednosti 15 tisoč evrov namenilo SNG Maribor za gostovanje Clugovega Peer Gynta v Bolšoj Teatru v Moskvi. Prav tako je Služba za evropske zadeve in mednarodno sodelovanje v letu 2018 za gostovanja namenila 50 tisoč evrov, v letu 2019 pa jih bo predvidoma 60 tisoč. Skupnega zneska, vloženega v gostovanja in promocijo gledališke in odrske uprizoritvene umetnosti, nam tudi zaradi krajšega časovnega roka ni uspelo dobiti.

Kako pogosto v tujino

Slovensko mladinsko gledališče je v zadnjih petih letih v tujini odigralo 137 predstav, in sicer v 38 mestih, 16 državah in na treh celinah, svojo podobo pa je gradilo tudi z nekaterimi razvpitimi mednarodnimi koprodukcijami, ki so premiero doživele zunaj meja Slovenije. »Mladinsko pridobi dobro tretjino vseh lastnih letnih prihodkov, med 100 in 150 tisoč evrov, ravno na mednarodnem 'trgu', kar pomeni – gledano zgolj ekonometrično –, da ima 'vložek' javnih sredstev za posledico še dvakrat ali trikrat tolikšen obseg prihodkov. Ne le za javni zavod, temveč tudi za partnerje v realnem sektorju,« pove Mihelič Syed. Opera med najuspeš­nejša gostovanja, tudi s finančnega vidika, šteje angažma v gledališču v Celovcu, kjer so v okviru rednega abonmaja izvedli dvanajst predstav Labodjega jezera. »To nam je iz naslova odkupa predstave gostitelja prineslo dobrih 60 tisočakov plusa. Na približno enak pozitiven finančni učinek računamo tudi v tej sezoni, ko na istem odru celovškega gledališča gostujemo z baletom Romeo in Julija januarja 2020,« pove Čepirlova. Sicer pa so v sezoni 2017/2018 gostovali v Miamiju, Sarajevu, Brnu, Celovcu, Južni Ameriki, Rennesu v Franciji, v sezoni 2018/2019 v Miamiju, v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu s predstavo Ksenija/Carmina Burana, na poletnem festivalu Mittelfest v Čedadu z baletom Giselle, v tej sezoni pa so nastopili na festivalu Balet fest v Sarajevu s predstavo Doktor Živago.

Drama se v zadnjih letih lahko pohvali s številnimi mednarodnimi gostovanji. »Že omenjeno na Bitefu sodi med težko ponovljive uspehe. Smo edino slovensko gledališče in eno redkih na svetu, ki je bilo deležno take potrditve na tem festivalu, ki s 53-letno tradicijo velja za enega najstarejših in najpomembnejših. Med prebojne uspehe za slovensko gledališče in kulturo uvrščamo tudi gostovanje v Aleksandrinskem gledališču v Sankt Peterburgu, kjer smo novembra 2018 v okviru Mednarod­nega kulturnega foruma, najpomembnejšega kulturnopolitičnega foruma Ruske Federacije, nastopili s Faustom v režiji Tomaža Pandurja in doživeli stoječe ovacije. Pa dve zelo posebni gostovanji leta 2017, ko smo s Faustom najprej gostovali na Kitajskem, čez nekaj mesecev pa z isto predstavo tudi na odprtju Centra uprizoritvenih umetnosti Univerze v Guadalajari, ki velja za eno najmočnejših znanstveno-umetniških ustanov v Južni Ameriki. To je bilo po letu 2015 že drugo gostovanje te predstave v Mehiki. Tja se vračamo spet marca 2020. Vsekakor moramo omeniti še gostovanja v Južni Koreji, leta 2015 s Ponorelo lokomotivo v režiji Jerneja Lorencija in leta 2016 s Faustom. Obiskali smo še Bogoto, Belorusijo, Berlin, Finsko, Francijo, Italijo, Poljsko itd.«

Strategije za izboljšanje položaja

Mihelič Syed vidi izzive strategije kulturne diplomacije predvsem v naslednjih točkah: »Odgovoriti si na vprašanje, kakšen imidž Slovenije želimo zgraditi v tujini, naj bo naša paradigma muzejska ali progresivna? Kaj bo v posameznem nacionalnem kontekstu naredilo razliko v odnosu do obstoječih praks, kako zagotoviti kontinuiteto programov, predvsem pa doseči, da kulturni diplomati ne bodo prihajali iz vrst politike ali uradništva, temveč bodo poznavalci lokalne scene in producenti, ki poznajo trende in cene na umetniškem trgu. Žalostno je tudi, da smo ena redkih držav brez prepoznavnega mednarodnega gledališkega festivala, v okviru katerega bi lahko tujim gostom predstavili tudi vrhunce svoje ustvarjalnosti!«
V Drami vedo, da si vsi, ki ustvarjajo na področju umetnosti ali katerem koli drugem vrhunskem področju, želijo več sredstev za še bolj kompleksno razvijanje in predstavljanje svojih potencialov. »Republika Slovenija bi lahko tudi za svojo kulturno reprezentanco zagotovila več sredstev, da bi se lahko še pogosteje predstavljali na uglednih festivalih v tujini in s tem sodelovali pri krepitvi zavesti o izjemnosti in visoki ravni umetniške ustvarjalnosti v Sloveniji. Kot gledališče postajamo tudi v mednarodnem prostoru že več desetletij vse bolj prepoznavni, naše uprizoritve prejemajo vabila z vseh koncev sveta. Žal si vsi festivali ne zmorejo privoščiti, da bi v celoti ali pretežno krili stroške, ki nastanejo s premiki kompleksnih predstav, včasih celo za več kot deset tisoč kilometrov. Za prihodnje leto se nam obetajo možnosti turnej v Južni Ameriki, Aziji, na Bližnjem vzhodu, na različnih koncih Evrope. Ko gostujemo po svetu, se pogosto srečujemo z ustanovami, ki finančno in na druge načine pospešujejo mednarodne odprave športnih, kulturnih, znanstvenih in drugih državnih reprezentanc. Če bi imeli možnost ustanovitve državne agencije, ki bi skrbela, da ima vrhunska ustvarjalnost na vseh področjih čim bolj utrjeno pot, čim manj ovir pri prodiranju na vse konce sveta, kjer smo vse bolj prepoznavni in cenjeni, bi bilo zelo dobro.«

Žal pa Mihelič Syed konča pogovor z ugotovitvijo, da »smo v obdobju gospodarske konjunkture na področju razvoja in promocije žive umetniške ustvarjalnosti naredili odločno premalo. In to v časih, ko se vsi pogovarjamo samo še o novi krizi ...«