Ko najdeš svoj »iwi«, ali še bolje - svojo »mano«

Kupe se je v velikem kanuju s svojo ženo in rodbino podal na lov za orjaško in zlobno hobotnico z imenom Te Wheke o Muturangi, ki jo je imel njegov tekmec Muturangi iz drugega plemena. Hobotnica je ogrožala preživetje Kupejeve rodbine, saj je preprečevala ribolov. Na lovu za njo je Kupejev kanu (waka) zašel na odprto morje, tam pa so preživeli napad hobotnice.

Pogumnemu Kupeju je uspelo odsekati več njenih smrtonosnih lovk in jo uročiti. Uročena hobotnica se ni mogla več skriti v temne globine Pacifika. Bežala je lahko le še po morski gladini. Po dolgi poti čez Pacifik, ki so jo prepluli med preganjanjem hobotnice, je Kupejeva žena Hine te Aparangi nekega dne zagledala velik, dolg, bel oblak. Nakazoval je prisotnost kopnega. In tako je Kupe nepričakovano odkril neposeljeno deželo, ki jo je njegova žena poimenovala Aotearoa (Nova Zelandija) oziroma v dobesednem prevodu »dežela dolgega belega oblaka«. Kupeju je na koncu na Novi Zelandiji uspelo pokončati hobotnico. In tako se je iz nevarnosti rodila nova priložnost. Sorodnost z azijskim konceptom jinga in jinga pri tem ni naključna. V vsakem slabem je tudi zametek dobrega, v vsaki krizi se skriva tudi priložnost.
 

---

---

Ali ste spregledali? Buffett: Busy is the new stupid (Priporočamo branje)

---

S Kupejevo vrnitvijo na Havaiki se je razširila tudi novica o novi deželi. Pozneje, okoli leta 1350, se je na Aotearoo vrnila flota sedmih wak ter poselila ta nazadnje poseljeni košček sveta. V tako imenovani veliki floti je bilo sedem različnih plemen (pleme oziroma iw), ki so se naselila na različnih koncih Nove Zelandije. Ne glede na resničnost omenjene legende, ki je skozi stoletja ustnega izročila dosegla mitične razsežnosti, so danes Maori ohranili svojo mogočno plemensko organiziranost (in kot bojevniško prebivalstvo tudi medplemenske konflikte). Ugled in družbeni položaj posameznika v tej družbi (mana) sta zelo odvisna od sposobnosti, kako z ustnim izročilom vzpostaviti linijo potomstva glede na prve prišleke velike flote.



Kultura novozelandskih staroselcev, ki daje Novi Zelandiji svojevrsten pečat, pa je poleg svoje plemenske DNA in polinezijskega izvora posebna tudi v načinu oblikovanja identitete posameznika. Maori niso samo še ena v vrsti kolektivističnih kultur na območju pacifiške Azije, kjer »jaz« v resnici sploh ne obstaja. Obstajati začne šele v odnosu do okolja, kjer se vzpostavi kot nekakšna funkcija različnih družbenih odnosov (na primer najstarejša vnukinja ali ribolovec družine). Ključni temelj posameznikove identitete v tej kulturi poleg jezika (te reo maori oziroma maorščina) je whakapapa. Gre za odnose s preteklostjo (na primer predniki in plemenska zgodovina) in sedanjostjo (odnosi z drugimi v družbi in družbeni položaj), s posamezniki (ljudmi) pa tudi z naravnim okoljem (na primer svetimi gorami, rekami, jezeri, drevesi, skalami). V kulturi Maorov tako ni nič nenavadnega, da različne gore, reke, kamni ali drevesa predstavljajo njihove prednike, saj naj bi bili vsi med seboj neposredno povezani ter del »enega in istega«.


Več kot 18.000 kilometrov loči Novo Zelandijo od Slovenije ter od 10 do 12 ur časovne razlike, odvisno od letnega časa. Če Avstralci pravijo, da so »tam [daleč] spodaj« (ang. down under), se Novozelandci radi pošalijo, da so »na robu sveta«. Če nič drugega, ker je malo bolj vzhodno že datumska črta, čez njo pa tisoče kilometrov stran obe Ameriki, dan »zadaj«. Pred kratkim mi je nekdanja sodelavka iz Slovenije, ki je zapustila akademsko srenjo že pred dobrim desetletjem in se podala pogumno v gospodarstvo, na enem izmed družbenih omrežij napisala, da mi »zavida« moj pogum. Mislila je na mojo selitev na Novo Zelandijo, kamor sem odšel sam pred letom in pol z le dvema kovčkoma, ne da bi tam poznal enega samega človeka. »Ne vem, ali je bil to pogum, norost ali naivnost,« sem odgovoril. In še danes ne vem pravega odgovora. Pač, šel sem, ker sem vse pomembnejše stvari v življenju vedno delal po intuiciji. To je za akademika, milo rečeno, smešno.

Pred slabima dvema mesecema se je v Wellington preselila še ena Slovenka, Prekmurka. Tu je najprej našla ljubezen, nato še službo. Delava celo na isti univerzi, čeprav na zelo različnih področjih. Poleg skupne prijateljice iz Slovenije naju povezujeta presenetljivo podobni življenjski zgodbi: mešano medkulturno družinsko okolje iz različnih koncev Jugoslavije, študijsko izpopolnjevanje v tujini, grenko-sladke akademske izkušnje v Sloveniji in partnerja iz povsem različnih kulturnih okolij.



Po najinem prvem sestanku ob kavi, ko sva si zaupala svoji presenetljivo podobni življenjski zgodbi dveh Slovencev, outsiderjev, na robu sveta, sem začel razmišljati o knjigi Johanna Harija Izgubljene povezave (ang. Lost Connections). V knjižni uspešnici New York Timesa Hari identificira sedem družbenih vzrokov za depresijo, za katero trpi že vsak četrti Američan in vsak deveti Slovenec oziroma Slovenka. Skupni imenovalec vseh sedmih vzrokov so pretrgane vezi z drugimi, s »smiselnimi« vrednotami, z delom, ki daje smisel, s prihodnostjo, z družbenim dostojanstvom, z našim otroštvom in preteklostjo ter z naravo. Na neki točki v knjigi avtor komentira, da smo ljudje družbena bitja, ki »potrebujemo svoje pleme«. Izguba plemena pa s krhanjem različnih vezi, ki skupaj tvorijo tako imenovano Whakapapo Maorov, vodi v izgubo smisla in depresijo, kot naraven biološki odziv na primanjkljaj v našem življenju.
 

---

PREBERITE ŠE: Visok izkupiček ali kako razmišljati kot azijski potrošnik --> Ker je boljše kupiti tri steklenice kot dve

---

Naj vas ne skrbi, da sem 18.000 kilometrov daleč iz obupa začel posegati po knjigah za samopomoč in padel v depresijo, bodisi zaradi »poguma«, naivnosti ali pa norosti. Ravno nasprotno. Mislim, da sem končno našel svoj iwi (pleme), pa četudi ga za zdaj tvorita samo dva Slovenca, ki se vsak dan naučita kaj novega od staroselcev dežele dolgega, belega oblaka. In mogoče, nekega dne, pride tudi kakšna večja slovenska flota.
»He aha te mea nui o te ao? He tāngata, he tāngata, he tāngata.«
(Kaj je najpomembnejša stvar na svetu? To so ljudje, to so ljudje, to so ljudje.)

---------------
Avtor je predavatelj na Univerzi Viktorija v Wellingtonu, na šoli za trženje in mednarodno poslovanje na Novi Zelandiji ter gostujoči profesor na šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo na Kitajskem.