Buffett: Busy is the new stupid*

Bill Gates in Warren Buffet: Busy is the new stupid. REUTERS

Pred leti je najbogatejši zemljan tedaj, Bill Gates, v pogovoru s svojim »stanovskim« kolegom, še enim izmed najbogatejših zemljanov, Warrenom Buffettom, delil nauk o vrednotenju časa. Naučil se ga je od starejšega Buffetta. V slovenščini bi ga lahko parafrazirali takole: »Biti neprestano zaseden je biti bedak sodobnega časa« (Busy is the new stupid).

V angleščini se sliši nekoliko bolj sočno, nosi pa tudi večji čustveni naboj. Gates je v danes kultnem intervjuju začel s komentarjem, da je imel v obdobju, ko je bil na čelu Microsofta, dolgo do zadnjega trenutka optimiziran svoj čas ter do zadnje minute zapolnjen koledar. Ko pa je nekoč videl majhen črni rokovnik, po katerem je poznan Buffet, je Gates osupnil. Buffetov rokovnik ni bil samo »analogna stara šola«, ampak je bil predvsem pretežno prazen.



V njem je bilo namreč ogromno nezapolnjenega belega prostora in ne več kot trije ali štirje sestanki na teden. In tako je prišel do enega pomembnejših naukov, ki so tlakovali pot do njegovega umika iz Microsofta ter predanosti človekoljubnemu delu. Gatesove besede so postale urbana krilatica tehnoloških japijev po vsem svetu.

A marsikdo izmed njih jih je nekoliko izkrivljeno ponotranjil in ustvaril še večji pritisk »imeti vse« ter živeti popolno »uravnoteženo življenje«, v katerem je tudi »prazni čas« postal Instagram ali LinkedIn projekt: #polnoživljenje #najboljšeživljenje. Gatesove besede zarežejo v jedro paradoksalnosti našega časa, kjer tempo vedno bolj diktirajo napredek, tehnologije ter vse večji konkurenčni pritiski. Živimo bolje in dlje kot kadarkoli. Želimo si vedno več, takšni pač smo ljudje. Ves napredek do sedaj in vse tehnologije nam omogočajo, da bi lahko delali manj, veliko manj.

Um je kot vodna gladina; ko je razburkana, težko vidimo karkoli.

A delamo veliko več. Večina bi nas lahko živela udobno z manj napora, a paradoksalno postaja življenje za večino vse bolj naporno. Kot je prikazal lanskoletni eksperiment v novozelandskem podjetju Perpetual Guardian iz Aucklanda, se produktivnost ter zadovoljstvo s službo in življenjem lahko celo povečata, če zaposleni za enako plačilo delajo le štiri in ne pet dni na teden. Seveda si to lahko privoščijo predvsem podjetja »belih ovratnikov«, ki so usmerjena v proizvodnjo idej, kreativnost in inovativnost. Težje bi lahko to na primer izvajali v proizvodnem podjetju, kjer rezultati temeljijo bolj na fizičnem delu.

Lahko je biti super milijarder, ki je v preteklosti spal le nekaj ur na dan ter desetletja svojega življenja preživel v službi, nato pa spregledati luč in kar naenkrat postati gospodar svojega časa – edine dobrine, ki je nikoli ne bo mogel kupiti. To si lahko upravičeno mislimo. Če se vam je kdaj uspelo pri igri monopolija prebiti do tiste točke, ko dejansko ni bilo več pomembno, kako smo vrgli kocko, saj je denar enostavno ustvarjal denar, potem veste, o čem govorim. Dovolj je bilo že, da so kocko metali drugi igralci.
image
Poleg črnine pismenk je enako pomembna tudi bela »praznina« papirja. Foto: Pixabay

Nedavno sem ob obisku znamenitega šanghajskega muzeja strmel v različne vrste kaligrafskih zapisov. V sobi, polni ljudi, nas je bila glavnina tujcev, a bili so tudi domačini. No, recimo, da so bili vsaj Kitajci. Na hitro sem zaokrožil po prostoru in se ustavil na nekaj točkah ter preučeval različne kaligrafske sloge. Ko sem prišel kmalu ven, me je moj kitajski prijatelj vprašal, ali nisem ljubitelj kaligrafije. Odločno sem pritrdil, da imam rad kaligrafijo, a se mi zdi, da jo tujci (zahodnjaki) ne razumemo povsem. Mogoče zato, ker ne znamo brati pismenk. To sem podkrepil z argumentom, da smo si tujci ogledali kaligrafsko sobo veliko hitreje od Kitajcev. Mojemu kitajskemu prijatelju se je zdela opazka zanimiva. Še enkrat me je odpeljal nazaj ter mi dejal, da naj mu opišem, kaj vidim. Ker se nisem mogel poglobiti v vsebino, sem se omejil na komentiranje slogov. Določeni zapisi so se mi zdeli bolj lični, urejeni. Spet drugi so se mi zdeli bolj kaotični. Všeč so mi bili bolj urejeni zapisi, kjer so bile pismenke pravilnejših oblik in bolj gosto razporejene na papirju. Najmanj so mi bili všeč vihravi zapisi, ki so spominjali na nekakšne otroške čačke, kjer so bili razmaki med pismenkami večji. Pri teh zapisih se mi je zdelo, da je šlo za potrato praznega prostora. Komentar ga je silno zabaval.

Bolje je prepotovati 10.000 kilometrov kot pa prebrati 10.000 knjig.

In nato je sledil moj nauk. Seveda je pomembna vsebina zapisa. A veliko bolj pomembna so različna ravnotežja. Na primer, ravnotežje med vsebino in čustvenostjo zapisa. Ali pa ravnotežje med črno barvo ter različnimi odtenki črnila in belo praznino papirja. Dober kaligrafski zapis »diha«. Poleg črnine pismenk je enako pomembna tudi bela »praznina« papirja. Je to skrito sporočilo prekaljenega Buffeta in pravi nauk Gatesove krilatice? Je poleg vsebine enako pomembna tudi praznina?

Prijateljev komentar mi je odprl oči. Mogoče nisem razumel prvega ravnotežja med čustvi in vsebino zapisa, a začel sem razumeti drugo ravnotežje med črnino in belino. Ko sem nekaj dni za tem sedel na letalu na poti nazaj na Novo Zelandijo, sem razmišljal o naukih, ki sem se jih naučil na tokratnem potovanju. Ugotovil sem, da star kitajski pregovor še kako drži: »Bolje je prepotovati 10.000 kilometrov kot pa prebrati 10.000 knjig.« Po razmisleku sem si ob večernem obroku med letom ogledal animirano uspešnico »Kung fu panda«, čeprav nisem poseben ljubitelj animiranih filmov.



V zgodbi o pandi Poju, ki premaga svoje omejitve in postane uspešen kung fu bojevnik ter reši idilično dolino, v nekem trenutku modri mojster v podobi stoletne želve ponudi Poju, ki je že skoraj obupal, dragocen nasvet [avtor izvirnega reka je indijski guru Prasad Mahes]: »Um je kot vodna gladina; ko je razburkana, težko vidimo karkoli.« Bela praznina je pomembna, ne samo zato, ker pusti pravi vsebini, da »diha«. Pomaga nam umiriti tudi um. In šele takrat lahko vidimo, kaj je res pomembno. Če tega še nismo ponotranjili, potem bi mogoče kazalo pustiti več belega prostora v rokovniku ter si ogledati na primer kakšno kaligrafsko razstavo. Kaj je najhuje, kar se lahko zgodi: #FOMO (ang. Fear of missing out)?

---------------
*Avtor je predavatelj na univerzi Viktorija v Wellingtonu, na šoli za trženje in mednarodno poslovanje na Novi Zelandiji ter gostujoči profesor na šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo na Kitajskem.
Več iz rubrike