Elita brez sanj
V Ameriki sem se naučil ene večjih lekcij v svojem življenju, namreč da obstaja pomembna razlika med trdim opravljanjem dela in pametnim opravljanjem dela.
Odpri galerijo
Tudi Angela Merkel zeha. Foto: Reuters
Petinštirideseti ameriški predsednik Donald J. Trump je znan po tem, da baje ne potrebuje veliko spanca. Domnevno naj bi mu zadostovalo le 4 do 5 ur spanca na noč. Mogoče gre le za skrbno izpiljen piarovski mit »uber človeka«, ki se je razvil v Ameriki v 70-ih in 80-ih letih preteklega stoletja, na višku neoklasičnega turbokapitalizma, za katerega dobi človek danes občutek, da je že zdavnaj v zatonu in ga ironično najbrž pooseblja prav Trump.
Lahko pa za to obstajajo na primer tudi čisto utemeljeni zdravstveni razlogi, saj naj bi znanstveniki pri določenemu delu prebivalstva odkrili celo poseben gen, ki prispeva k njihovemu spalnem neravnovesju. Seveda lahko k temu pripomore tudi cela vrsta drugih dejavnikov, od življenjskega sloga in prehrane do pritiskov okolja, v katerem živimo, in poklica, ki ga opravljamo. Tudi sam se še danes živo spomnim, kako so bile moje noči marsikdaj prekratke, ko sem nekaj časa živel v Šanghaju. V utripu več kot 20-milijonske urbane džungle, kjer človek hitro poleg 10-urnega delavnika »izgubi« še 3–4 ure na dan v prometu, je na koncu vedno zmanjkalo nekaj ur za pošten spanec. Življenje v takem mestu človeka zelo hitro izčrpa ter kaj kmalu pusti trajne posledice na njegovem zdravju, kar je botrovalo moji odločitvi, da ne ostanem tam.
Bistvo je, da Trump še zdaleč ni edini uspešen poslovnež ali voditelj, ki »kaže« svoje nadnaravne sposobnosti s tem, da ne potrebuje veliko spanca. Med uspešnimi svetovnimi poslovneži in voditelji obstaja t. i. »elita brez spanca« (ang. sleepless elite), v katero se uvrščata na primer tudi predsednik uprave družbe Apple, Tim Cook, ki vstane vsako noč že ob 4. uri, ter Indra Nooyi, članica uprave družbe Amazon in nekdanja predsednica uprave družbe PepsiCo. Kot ena redkih žensk si je prislužila laskavo uvrstitev med 50 najboljših predsednikov uprav na svetu v skupini največjih podjetij Fortune 500. Med elito brez spanca, namreč ljudi, ki spijo manj kot 6 ur na noč, pa naj bi se po podatkih časnika Wall Street Journal uvrščal tudi nekdanji ameriški predsednik Barack Obama. No, ta je v nasprotju s svojim naslednikom gotovo porabil manj časa za gledanje televizije in twitter. Njegove noči pa mu je najbrž kratila predvsem svetovna gospodarska in finančna kriza.
Nedavna raziskava Svetovnega gospodarskega foruma (WEF, 2019) je postregla z zanimivo primerjavo med državami glede na povprečno število ur spanja in stopnjo njihove ekonomske razvitosti. Zanimivo je, da se je na prvo mesto med primerjanimi državami uvrstila Nova Zelandija, kjer naj bi povprečni Novozelandec uspel spati (kar?) 7,5 ure na noč. Pri dokaj podobni stopnji razvitosti (okoli 40.000 ameriških dolarjev BDP na prebivalca) naj bi na drugi strani najmanj spali Japonci (le okoli 6 ur in 15 minut).
Kljub temu je kasnejša raziskava iz leta 2016 pokazala, da je imela več kot petina (22,7 odstotka) zaposlenih pri 1.743 podjetjih na Japonskem več kot 80 nadur mesečno. Leta 2015 je tako uradna statistika kljub vsemu zabeležila vsaj 189 primerov fenomena »karoshi« ter več kot 2.159 samomorov, povezanih z delovno preobremenjenostjo. Danes japonska vlada s celo kopico ukrepov spodbuja in uči ljudi delati manj in kako dejansko iti na dopust, pa naj se sliši še tako ironično. Dejstvo je, da marsikateri delavec na Japonskem ne izkoristi svojega dopusta, ki mu pripada po zakonu.
Poročilo Svetovnega gospodarskega foruma opozarja na velike ekonomske stroške, povezane s pomanjkanjem spanja in kronično preutrujenostjo med delovnim prebivalstvom v pretežnem delu sveta, kar postaja ne samo velik zdravstveni, ampak tudi ekonomski problem. V ZDA, na primer, kjer v poprečju beležijo malo več kot 7 ur spanca na noč, je študija ustanove Rand Corporation pokazala, da naj bi letni ekonomski strošek zaradi pomanjkanja spanca znašal vsaj 1,2 milijona izgubljenih delovnih dni, kar naj predstavljalo okoli 411 milijard ameriških dolarjev in izgubo v višini okoli 2,3 odstotka BDP. Na Japonskem naj bi bil ta delež še višji, okoli 3 odstotke BDP, v Veliki Britaniji okoli 1,9 odstotka, v Nemčiji pa (le) okoli 1,6 odstotka BDP.
Žal podatki za Slovenijo niso na voljo, a med slovensko gospodarsko in voditeljsko »elito« poznam kar nekaj ljudi, ki se radi pohvalijo, da ne potrebujejo več kot 6 ur spanca na noč, kot da je to svojevrsten dosežek zaradi nadčloveških sposobnosti. Moj odgovor takšnim pa je pogosto, da sem se v Ameriki naučil ene večjih lekcij v svojem življenju, in sicer da obstaja pomembna razlika med trdim opravljanjem dela in pametnim opravljanjem dela (ang. There is a difference between working hard and working smart).
Ne gre pa zanemariti tudi dejstva, da obstaja močna korelacija med dvema nedavnima študijama Svetovnega gospodarskega foruma: študijo o razmerju med povprečnim spancem in ekonomsko razvitostjo na eni strani ter študijo držav z najsrečnejšim prebivalstvom na svetu. V obeh študijah lahko med prvimi desetimi državami zasledimo marsikatero skandinavsko državo, Nizozemsko, Novo Zelandijo in Avstralijo. Najbrž ne gre za čisto naključje, zato je pomembno, da branimo eno temeljnih načel, povezanih z nedavnim praznovanjem 1. maja, praznika dela, pod sloganom 888: pravico ljudi do 8-urnega delavnika, 8 ur počitka in 8 ur prostega časa. In ne, počitek in prosti čas nista sinonima!
*Avtor je predavatelj na univerzi Viktorija v Wellingtonu, na šoli za trženje in mednarodno poslovanje na Novi Zelandiji ter gostujoči profesor na šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo na Kitajskem.
Lahko pa za to obstajajo na primer tudi čisto utemeljeni zdravstveni razlogi, saj naj bi znanstveniki pri določenemu delu prebivalstva odkrili celo poseben gen, ki prispeva k njihovemu spalnem neravnovesju. Seveda lahko k temu pripomore tudi cela vrsta drugih dejavnikov, od življenjskega sloga in prehrane do pritiskov okolja, v katerem živimo, in poklica, ki ga opravljamo. Tudi sam se še danes živo spomnim, kako so bile moje noči marsikdaj prekratke, ko sem nekaj časa živel v Šanghaju. V utripu več kot 20-milijonske urbane džungle, kjer človek hitro poleg 10-urnega delavnika »izgubi« še 3–4 ure na dan v prometu, je na koncu vedno zmanjkalo nekaj ur za pošten spanec. Življenje v takem mestu človeka zelo hitro izčrpa ter kaj kmalu pusti trajne posledice na njegovem zdravju, kar je botrovalo moji odločitvi, da ne ostanem tam.
Bistvo je, da Trump še zdaleč ni edini uspešen poslovnež ali voditelj, ki »kaže« svoje nadnaravne sposobnosti s tem, da ne potrebuje veliko spanca. Med uspešnimi svetovnimi poslovneži in voditelji obstaja t. i. »elita brez spanca« (ang. sleepless elite), v katero se uvrščata na primer tudi predsednik uprave družbe Apple, Tim Cook, ki vstane vsako noč že ob 4. uri, ter Indra Nooyi, članica uprave družbe Amazon in nekdanja predsednica uprave družbe PepsiCo. Kot ena redkih žensk si je prislužila laskavo uvrstitev med 50 najboljših predsednikov uprav na svetu v skupini največjih podjetij Fortune 500. Med elito brez spanca, namreč ljudi, ki spijo manj kot 6 ur na noč, pa naj bi se po podatkih časnika Wall Street Journal uvrščal tudi nekdanji ameriški predsednik Barack Obama. No, ta je v nasprotju s svojim naslednikom gotovo porabil manj časa za gledanje televizije in twitter. Njegove noči pa mu je najbrž kratila predvsem svetovna gospodarska in finančna kriza.
Nedavna raziskava Svetovnega gospodarskega foruma (WEF, 2019) je postregla z zanimivo primerjavo med državami glede na povprečno število ur spanja in stopnjo njihove ekonomske razvitosti. Zanimivo je, da se je na prvo mesto med primerjanimi državami uvrstila Nova Zelandija, kjer naj bi povprečni Novozelandec uspel spati (kar?) 7,5 ure na noč. Pri dokaj podobni stopnji razvitosti (okoli 40.000 ameriških dolarjev BDP na prebivalca) naj bi na drugi strani najmanj spali Japonci (le okoli 6 ur in 15 minut).
V Ameriki sem se naučil ene večjih lekcij v svojem življenju, namreč da obstaja pomembna razlika med trdim opravljanjem dela in pametnim opravljanjem dela.
Prav Japonska delovna kultura in družbene norme, ki častijo požrtvovalnost, naj bi prispevali h kronični preutrujenosti japonskega delovnega prebivalstva. V svoji najbolj akutni obliki le-ta vodi v fenomen smrti zaradi delovne preobremenjenosti in preutrujenosti (jap. karoshi), zaradi česar je morala ukrepati celo japonska vlada. Po smrti mlade japonske novinarke Miwe Sado leta 2013, ki je v mesecu svoje smrti poleg rednega 8-urnega dnevnega delavnika pridelala še preko 159 nadur [to je pri 21-dnevnem mesečnem delavniku še dodatne 7,5 ure na dan], je japonska vlada vsaj formalno omejila dovoljeno število nadur na največ 100 nadur na mesec (kar je še vedno ogromno).Kljub temu je kasnejša raziskava iz leta 2016 pokazala, da je imela več kot petina (22,7 odstotka) zaposlenih pri 1.743 podjetjih na Japonskem več kot 80 nadur mesečno. Leta 2015 je tako uradna statistika kljub vsemu zabeležila vsaj 189 primerov fenomena »karoshi« ter več kot 2.159 samomorov, povezanih z delovno preobremenjenostjo. Danes japonska vlada s celo kopico ukrepov spodbuja in uči ljudi delati manj in kako dejansko iti na dopust, pa naj se sliši še tako ironično. Dejstvo je, da marsikateri delavec na Japonskem ne izkoristi svojega dopusta, ki mu pripada po zakonu.
Poročilo Svetovnega gospodarskega foruma opozarja na velike ekonomske stroške, povezane s pomanjkanjem spanja in kronično preutrujenostjo med delovnim prebivalstvom v pretežnem delu sveta, kar postaja ne samo velik zdravstveni, ampak tudi ekonomski problem. V ZDA, na primer, kjer v poprečju beležijo malo več kot 7 ur spanca na noč, je študija ustanove Rand Corporation pokazala, da naj bi letni ekonomski strošek zaradi pomanjkanja spanca znašal vsaj 1,2 milijona izgubljenih delovnih dni, kar naj predstavljalo okoli 411 milijard ameriških dolarjev in izgubo v višini okoli 2,3 odstotka BDP. Na Japonskem naj bi bil ta delež še višji, okoli 3 odstotke BDP, v Veliki Britaniji okoli 1,9 odstotka, v Nemčiji pa (le) okoli 1,6 odstotka BDP.
John Kerry zeha.Foto: Reuters
Žal podatki za Slovenijo niso na voljo, a med slovensko gospodarsko in voditeljsko »elito« poznam kar nekaj ljudi, ki se radi pohvalijo, da ne potrebujejo več kot 6 ur spanca na noč, kot da je to svojevrsten dosežek zaradi nadčloveških sposobnosti. Moj odgovor takšnim pa je pogosto, da sem se v Ameriki naučil ene večjih lekcij v svojem življenju, in sicer da obstaja pomembna razlika med trdim opravljanjem dela in pametnim opravljanjem dela (ang. There is a difference between working hard and working smart).
Ne gre pa zanemariti tudi dejstva, da obstaja močna korelacija med dvema nedavnima študijama Svetovnega gospodarskega foruma: študijo o razmerju med povprečnim spancem in ekonomsko razvitostjo na eni strani ter študijo držav z najsrečnejšim prebivalstvom na svetu. V obeh študijah lahko med prvimi desetimi državami zasledimo marsikatero skandinavsko državo, Nizozemsko, Novo Zelandijo in Avstralijo. Najbrž ne gre za čisto naključje, zato je pomembno, da branimo eno temeljnih načel, povezanih z nedavnim praznovanjem 1. maja, praznika dela, pod sloganom 888: pravico ljudi do 8-urnega delavnika, 8 ur počitka in 8 ur prostega časa. In ne, počitek in prosti čas nista sinonima!
*Avtor je predavatelj na univerzi Viktorija v Wellingtonu, na šoli za trženje in mednarodno poslovanje na Novi Zelandiji ter gostujoči profesor na šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo na Kitajskem.
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj
