»Na Švedskem je petek čas za pitje, še posebej na prvi vikend po plači«

Milka Bizovičar
Tina Umer je fotografinja umetnica, ki živi na Švedskem, v prihodnjih mesecih bo razstavljala tam in tudi v sosednji Danski. FOTO Barthelemy Garcia/osebni arhiv

Koprčanka Tina Umer je pred kratkim magistrirala iz fotografije na göteborški akademiji, pred tem je študirala v Københavnu. V štirih letih življenja na Švedskem in na Danskem si je nabrala nekaj delovnih izkušenj v gostinstvu, ima pa jih tudi iz Slovenije. Pravi, da je ta poklic pri nas zahtevnejši.

Brez dodatnega zaslužka ob študiju v teh dveh skandinavskih državah ni mogoče preživeti, je Tina pojasnila svoje dveletne
Skrb natakarja je, da pijače ne proda več stranki, za katero oceni, da je popila dovolj. Če gre čez mejo ali če je nekdo preveč nesramen, pa mu pokaže vrata. Gostje načeloma ne protestirajo in odidejo.
izkušnje z delom v barih, od tega pol leta v Göteborgu. »Šolanje je brezplačno in vsak študent dobi štipendijo, a življenje tu na Švedskem je drago,« je dejala Tina in pripomnila, da je z znanjem angleščine v tej panogi sicer laže najti delo na Danskem, kjer so bolj vajeni uporabljati tuji jezik, medtem ko so prebivalci Göteborga glede tega bolj sramežljivi. Znanje lokalnega jezika je prednost, neznanje pa dostikrat ni ovira, kadrov namreč tudi v teh dveh državah manjka.
 

Nesramnosti ne poznajo


V obeh državah je Tina delala predvsem v pivnicah, tako da je morala usvojiti veliko znanja o pivih, »to je pomenilo tudi veliko več pogovarjanja s strankami – seveda o zelo specifičnih stvareh –, kot sem bila vajena v Sloveniji,« je primerjala, opazila pa je tudi razliko med obema skandinavskima državama. Gostje v Göteborgu se držijo bolj zase, manj se pogovarjajo z gostincem. Razlog za to je deloma iskala tudi v prej omenjeni jezikovni oviri, komunikacijo je včasih preprečila nesamozavestnost domačinov pri uporabi angleščine.

So pa gostje v splošnem prijaznejši kot v Sloveniji, delo v lokalu je prijetnejše. Pozdravijo, ko stopijo skozi vrata in ko odidejo. Delala je v enem od dražjih barov v mestu, tako da težav z opitostjo praviloma niso imeli. Zakonodaja na Švedskem je glede tega kar stroga. »Gostje v lokalu ne smejo biti preveč opiti, sicer lastnik lahko izgubi licenco za strežbo alkohola. Tako je skrb natakarja, da pijače ne proda več stranki, za katero oceni, da je popila dovolj. Če gre čez mejo ali če je nekdo preveč nesramen, pa mu pokaže vrata. Gostje načeloma ne protestirajo, zavedajo se, da so storili nekaj narobe in da morajo oditi. Pri tem ima zadnjo besedo tisti, ki streže, ne pa stranka,« je opisala Tina Umer, ki trenutno deluje kot fotografinja umetnica, obeta se ji nekaj razstav na Švedskem in Danskem. V dveh letih dela v barih pa se ne spomni, da bi bil kateri od gostov do nje nesramen.
 

Namig na POS terminalu


Natakarjevo delo v obeh državah poteka za točilno mizo. Gostje tam oddajo naročilo, plačajo in pijačo tudi sami odnesejo do mize. Na Danskem izpraznjeno posodo celo prinesejo nazaj, tako da gostinci »na terenu« le brišejo mize, napitnin pa skorajda ne poznajo. Kot pravi sogovornica, morda kakšen kovanec pustijo turisti, med Danci te navade ni. V celem dnevu se je morda nabralo za kakšen evro ali dva.

image
Tina Umer FOTO Lars Dyrendom/osebni arhiv
Na Švedskem, kjer se praviloma vse plačuje s karticami, je drugače. Ko natakar stranki prinese račun in POS ​terminal, kamor mora sama vpisati znesek, ki ga želi plačati, je to namig, da je napitnina dobrodošla. »Napitnina je s tem omogočena, ni pa zahtevana,« je povedala Tina Umer in dodala, da se gostje zanjo redkeje odločajo v lokalih, kjer so cene višje. Sama je delala prav v enem od takšnih, vseeno se je vsak mesec nabralo med sto in dvesto evrov. Kolegi, zaposleni v lokalih z nižjimi cenami, so ji povedali, da jim mesečno v žep dodatno kapne tudi do trikrat več. Gostje, ki so bolj pod vplivom alkohola, pogosteje še kaj primaknejo k računu in tudi zneski so višji. »Na Švedskem je kultura pitja osredotočena na petke, še posebej na prvi vikend po plači,« je Umerjeva predstavila še eno zanimivost.


Zbrane napitnine delodajalec izplača ob plači in niso obdavčene. Od njega je odvisno, kako jih bo razdelil. »Ponavadi vsak dobi delež glede na število opravljenih delovnih ur. To je najbolj pošteno, saj se celoten tim trudi za gostovo zadovoljstvo. Tudi tisti, ki dela v kuhinji,« je poudarila fotografinja in pojasnila, da morajo vsi bari na Švedskem imeti tudi kuhinjo. Zaposleni včasih delajo tudi več kot osem ur, »mi smo se pogovarjali, da bi imeli 12-urne.«

Za delodajalca bi to pomenilo veliko višje stroške za zaposlene. Delo po določeni uri med tednom je načeloma plačano bolje, prav tako sobotno delo po določeni uri, v nedeljo pa je tarifa že tako ali tako višja. Kolikšni so ti zneski, je odvisno od sklenjenih kolektivnih pogodb, je še pojasnila Tina Umer, ki izobraževanje nadaljuje s semestrskimi tečaji na daljavo, januarja pa bo začela prakso v København​u.

image
Infografika Delo
Več iz rubrike