Po pijačo na pult?

Gostinci ustvarjajo eno najnižjih dodanih vrednosti, težje od njih dobiček ustvari le še evropska tekstilna industrija. To je tudi eden od razlogov za nizke plače, kar priznavajo celo sindikati.


Milka Bizovičar tokrat piše o tem, v kako nezavidljivi situaciji so natakarji zaradi grdega odnosa strank, pomanjkanja kadra in posledične preobremenjenosti ter nizkih plač. Kot priporoča kolegica, bi bilo po zgledu nekaterih severnih držav treba razmisliti o uvedbi naročila pri točilnem pultu. Vsaj v nekaterih lokalih. S tem bi se potrebno število zaposlenih zmanjšalo – v Sloveniji jih primanjkuje kar 10.000 – in lahko bi jim ponudili višje plače, če jih gostinci seveda ne bi pospravili v svoj žep. Poleg tega bi v eni uri s takim pristopom zagotovo prodali več enot pijače.

A bojda bi slovenski pivec, oropan naročila, postrežbe in plačila pri mizi, to težko sprejel. No, ni skrbi, da bi jih kaj takšnega v Sloveniji doletelo. Pri nas niti gostinci sami ne razumejo, da bi jim to prineslo večjo produktivnost. Več kot očitno je namreč, da se lastniku »mojega« obmorskega lokala zdi, da bo prodal večje število enot pijače v določenem času, če se bom usedla za mizo ter bo natakar prišel do mene, odšel, natočil pijačo, mi jo prinesel, spet odšel in še enkrat prišel, ko bom želela račun, potem pa še pospravil za menoj, kot pa če stopim do točilnega pulta, kjer v enem koraku natakar pobere naročilo, natoči pijačo in poračuna, ne da bi bilo treba kasneje pospraviti in pomiti kozarce.

Ker natakarji ob očitnem pomanjkanju razumevanja za povečanje produktivnosti težko upajo na višje plače, se jim vsaj mi pogosteje nasmehnimo in jim pustimo kakšen kovanec več, pa četudi na pijačo na žgočem soncu čakamo več kot dvajset minut.



Besedilo je uvodnik v časopis Svet kapitala, 19.7.2019