Zakaj meditacija?
Pred več kot dva tisoč petsto leti je mož, ki je bil že veliko življenj iskal resnico, prišel na neki spokojen kraj v severni Indiji in sedel pod drevo. Potem je še kar sedel in sedel pod tistim drevesom, z brezmejno odločenostjo in zaobljubo, da ne vstane, dokler ne najde resnice. Ob mraku je baje premagal vse mračne sile slepila in zgodaj naslednje jutro, ko se je na ranem nebu prikazala zvezda danica, je bil poplačan za svoje kakor večnost dolgo potrpljenje, disciplino in neoporečno zbranost: dosegel je končni cilj človeške eksistence, razsvetljenje.
V tistem svetem trenutku je zadrhtela sama zemlja, kakor »opita od blaženosti«, in, kot nam pripovedujejo sveti spisi, »se nikjer nihče ni jezil ali žalostil; nihče ni počel zla, nikogar ni premagoval napuh; svet se je čisto umiril, kakor bi sam dosegel zadnjo popolnost. Ta mož je zaslovel z imenom Buda.
Poglejmo si kako je Budovo razsvetljenje opisal vietnamski duhovni učitelj Thič Nhat Hanh; »Gotami se je zdelo, kakor da bi se vrata ječe, v kateri je bil zaprt že na tisoče življenj, mahoma odprla. Ječar v tej ječi je bila njegova nevednost. Zaradi nevednosti je bil njegov um zastrt, tako kot so mesec in zvezde zastrti za nevihtnimi oblaki. Pooblačen in z neskončnimi valovi zaslepljujočih misli, je njegov um zmotno delil resničnost na subjekt in objekt, na jaz in druge, na bivanje in nebivanje, na rojstvo in smrt, in iz tega razločevanja so izvirali zmotni pogledi, ječe občutij, hrepenenja, navezanosti in ustrezanja željam.
Zaradi bolečine rojstva, starosti, bolezni in smrti so bili zidovi te ječe še debelejši. Preostalo mu je potemtakem samo še to, da zgrabi ječarja in si ogleda njegov pravi obraz. In ta obraz je bil obraz nevednosti... Kakor hitro je ječar odšel, so se zidovi ječe razblinili v nič in se nikdar več niso dvignili.«
Kaj je torej Buda videl?
To, da je nepoznavanje ali še bolje nezmožnost videnja naše prave narave izvir vsega trpljenja med našim rojstvom in smrtjo (samsaro) in da je izvir tega nepoznavanja v nagnjenosti nešega uma k raztresenosti in zamotenosti. Napraviti konec tej raztresenosti in zamotenosti potemtakem pomeni tudi konec samsare same (rojstva in smrti v fizični - telesni obliki); ključ do tega, je odkril, pa je v tem, da svoj um pripeljemo domov, se pravi k svoji pravi naravi, in sicer z vadbo meditacije.
Buda je sedel na zemlji v spokojno vedrem in ponižnem dostojanstvu, nad njim in vse okoli njega pa se je odpiralo nebo, kakor, da bi nam s tem hotel pokazati, da pri meditaciji sediš z odprtim, kakor nebo širnim umom, hkrati pa ostajaš navzoč, na zemlji in prizemljen.
Nebo je naša absolutna narava, ki nima ovir in meja, zemlja pa je naša stvarnost, naše relativno, vsakdanje stanje. Drža, ki jo zavzemamo pri meditaciji, pomeni, da povezujemo absolutno z relativnim, nebo s tlemi, nebesa z zemljo, da združujemo nebu podobno nesmrtno naravo duha in tla naše minljive, umrljive prirode.
Zato je dar meditacije največji dar, ki si ga lahko damo v tem življenju. Zakaj edino z meditacijo se lahko odpravimo odkrivat svojo pravo naravo in najdemo stanovitnost in zaupanje, pridemo v stik z notranjo modrostjo, z »bogom« v sebi, s srcem in delovanjem iz srca ter najdemo zaupanje, da smo točno tam, kjer moramo biti, kar pa nam pomaga, da bi dobro živeli in dobro umrli.
Vir: Tibetanska knjiga življenja in umiranja; S. Rinpoche
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj
