Družinsko podjetje: Najprej podedujem, nato me nadzirajo

Ko pride do problematike dedovanja, so družinski odnosi, ki so vpeti v dinamiko skupnega podjetja, še bolj na udaru.
Fotografija: Slika je simbolična. FOTO: Ljubo Vukelič / Delo
Odpri galerijo
Slika je simbolična. FOTO: Ljubo Vukelič / Delo

Že tako intenzivni odnosi, se ob tematiki dedovanja še dodatno pogrejejo. Večinoma vsak zagovarja svojo stran, zakaj in koliko bi komu moralo pripadati. Zakaj je temu tako?
 
V tem članku bom navedel primer, ki je precej običajen. Govoril bom o tem kako se nasledstvo mnogokrat uporablja kot način kontrole prevzemnikov podjetja. Kolikokrat smo bili priča, da so prevzemniki neke dejavnosti ali celotnega posla izjavili, da jih starši izsiljujejo preko poslovne dediščine. Pogosto starši zaradi strahu pred tem, da bi njihovi nasledniki vse »zafrčkali v nekaj letih« postavljajo naravnost smešne pogoje, pod katerimi bi prepustili podjetje.
 
Primer kontrole se najpogosteje izvaja skozi lastništvo nepremičnine. Torej starši delno predajo obrt svojemu ali večim naslednikom. Vendar obdržijo v lasti popolen nadzor nad nepremičninami, kjer poslovna dejavnost poteka. Velikokrat slišimo, da potem starši grozijo svojim otrokom, da če »jim kaj ni všeč, bodo pa vse skupaj prodali in ne bo imel noben nič od tega«.

Rešitev seveda ni preprosta. V takšnih primerih nikoli ni. Vendar pod takšnimi pogoji trpijo tako starši kot nasledniki. Starši se ne morejo popolnoma sprostiti v svojem pokoju, nasledniki pa imajo nad sabo stalen pritisk, da v resnici ne morejo izvesti nobenih investicij ali sprememb po lastni izbiri. Ker dejansko niso lastniki parcel in pripadajočih objektov.



To je začaran krog, ki ne pelje v smeri, da bi se lahko sam posel razvil do te mere, kjer bi se lahko, če bi bila izoblikovana enotna vizija. Namen je, da se med nasledniki in starši razvije dogovor. Dogovor v smeri tega, na kakšen način bodo starši kompenzirani za vloženo delo. Predvsem pa način, kako bodo starši odprodali pripadajoče nepremičnine, na katerih posel deluje.
 
Po eni strani si starši močno želijo, da bi bili njihovi otroci nasledniki podjetja, po drugi strani, pa se premalokrat vprašajo ali so otroci sploh primerni za vodenje podjetja, ali si to otroci v resnici želijo in ali so sami pripravljeni zaupati svojim otrokom, da vodijo po njihovem odhodu podjetje na svoj lasten način.


Torej starši, ki predajajo podjetje si morajo odgovoriti na tri ključna vprašanja:

- So moji otroci primerni za vodenje podjetja?
- Si moji otroci si resnično želijo voditi podjetje?
- Ali jim zaupam, da bodo podjetje vodili po svoje?

Če na vse tri točke ni odgovorjeno z da, potem je morda boljše razmisliti o tem, da se podjetje proda ali preda komu, ki se mu zaupa. Lahko pa so po opravljenih kompetenčnih testih dejansko primerni za vodenje. Tako je manj napetosti med vsemi. Med obema staršema, med otroci ter med starejšo generacijo in mlajšimi nasledniki.
 
S prodajo, če je le-ta izvedljiva (da se najde ustrezen kupec) se enostavno izogne velikemu kupu zapletov, ki se porodijo zaradi slabe komunikacije in nezaupanja.

Najpogostejši načini kontroliranja staršev:

- Ne držijo se dogovora o umiku iz podjetja. To pomeni, da tudi, če so bili izplačani in so sedaj nasledniki 100-odstotni lastniki, še vedno hodijo v proizvodnjo ali v pisarno in kontrolirajo zaposlene kot, da bi bili še njihovi.
- Uporabljajo nepremičnine od podjetja, kot da bi bile še vedno njihove.
- Dejansko ne prepustijo večinskega lastništva ampak samo upravljalno funkcijo, tako, da ko pride do vprašanja večjih investicij imajo nasledniki še vedno zvezane roke.
- Ob prevzemu so dali kot pogoj, da se kadra do določenega števila let ne sme menjati. S tem vzdržujejo določeno garnituro zaposlenih, ki niso najboljši za podjetje ampak so favorizirani s strani staršev ter mnogokrat ne spoštujejo naslednikov in njihovo politiko vodenja.

Dejansko, ko mediacija ni možna in starši na formalen ali neformalen način ne spustijo kontrole podjetja, je potrebno korenito razmisliti o naslednjem vprašanju. Ali je prevzem podjetja resnično vreden mojih živcev, energije in časa?



V takšnih primerih je zaradi pričakovanj iz obeh strani težko popustiti in se soočiti s tem, da je včasih morda prekinitev edina rešitev. Kot je rekla ena od naših strank: »Zapustiti očetovo podjetje, je bila ena najtežjih življenjskih odločitev. Bilo me je strah, sram in počutila sem se, da puščam celo družino na cedilu. Vendar sem samo tako, da sem odšla, lahko resnično zadihala. Res je, da z očetom sedaj nimava dobrega odnosa, vendar sem jaz zdrava in družina, ki sem jo ustvarila normalno diha. Sedaj ne nosim več domov te napetosti med mano in očetom.«
 
To so resnično ekstremni primeri. Veliko je primerov, kjer se starši in nasledniki uspešno dogovorijo o načinu vodenja in strategiji podjetja, tudi ko se starši umaknejo. Kako jim to uspe in na kakšen način »to zapeljejo« pa v naslednjem članku prihodnji teden.
 

Več iz rubrike

mnenja

Mladi se želijo upokojiti pod svojimi pogoji

Včasih so ljudje živeli, da so delali. Kasneje so delali, da so lahko živeli. Sedaj želimo delati to, kar živimo.

mnenja

Smo daleč stran od tam, kjer bi morali biti

Na stropu Sikstinske kapele je naslikana znamenita freska Adamovo stvarjenje, ki je delo renesančnega slikarja Michelangela. Del te freske prikazuje stvarjenje človeštva, na kateri Adam s svojo roko …

mnenja

Družinsko podjetje: »Dobil je firmo iz katere bo le vlekel denar«

Ljudje smo takšni, da vidimo samo končni rezultat. Redko nas zanima, koliko dela, časa in truda je bilo v nekaj vloženo. Smo družba hipne zadovoljitve, ki nas zanima vse, včeraj!

mnenja

Kakovost odnosov na delovnem mestu določa kakovost našega življenja

Odnos je vez med dvema ali več osebami, ki se vzpostavi na različnih ravneh, z različno intenzivnostjo in različnim namenom.

Komentarji: