Živimo v obdobju 'poplave' informacij, ki jih le redko kdo zna prepoznavati. V tem oceanu se lahko izgubijo tudi informacije z dodano vrednostjo. Tako so se 'izgubili' tudi rezultati naše doktorske raziskave, v letu 2018, ki podaja stanje človečnosti znotraj organizacij. Ugotovili smo, da je v procesih sodobne organizacije in 4.0 organizacije: »signifikantna razlika sočutja, svobode in referenčnosti«. Namesto, da bi znanost aktivno delovala, se poglobila in seznanila širšo javnost z več kot aktualnimi, če ne alarmantnimi rezultati, ji ni mar, ker so morda 'preenostavni' ali morda preveč koreniti.

A rezultati dokazujejo, da se organizacija direktno dotika človeka in ga vseskozi spreminja. In prav tu je seme korenitih sprememb. Vodstva organizacij bi s temi rezultati lahko v praksi aktivno ukrepala, da se delovanje organizacij obrne v smer človečnosti.

Leto 2020 se na več strateških mestih kaže kot dno naše civilizacije in velika naloga se postavlja vsem nam: Kako doseči človečnost v organizaciji? S človeškimi vrednotami sem se sama prežela že v moji prvi delovni organizaciji, kjer je bilo sočutje na prvem mestu. K nam so dnevno prihajali ljudje z različnimi težavami in znaki bolezni. Pomagali smo jim po naših najboljših zmožnostih in kot ključno se je izkazalo, da smo sodelovali kot povezan lekarniško-zdravniški tim, da človek v stiski ni nikoli sam.

Kje je pravzaprav mesto človeka v organizaciji?

Kdor je bral knjigo, William Whyte: »Človek organizacije«, ve da jo je posvetil človeku, ki ustvarja organizacije. Njegovo prepričanje je bilo, da ljudje ne samo da delajo, ampak tudi pripadajo organizaciji. Jasno nam pove, da temeljev sodobne organizacije ni postavil človek, ampak intelektualci.

Kaj v praksi opredeljujemo pod terminom organizacija? Organizacijo lahko opredelimo kot 'pojav' človekovega povezovanja za doseganje različnih namenov. Prav ta ideja in namen, ki ga 'ljudje organizacije' postavijo in razširijo v svoje poslanstvo, je smer njihovega delovanja. Dinamično udejanjenje poslanstva pa daje živost organizaciji, da organizacija vzpostavi harmonijo tako v notranjem kot v zunanjem okolju.

Organizacija je vseobsegajoča. Zato je ustrezen pristop, če jo gledamo antropološko kot živo bitje, saj se njena živost začne v vsaki človeški celici. Tudi Fritjof Capra izjavi: »Humana organizacija je razumljena kot živ sistem«. Ta opredelitev je večplastna, saj gre na eni strani za človeka kot ustvarjalca procesov in na drugi strani organizacijo kot strukturo v kateri se udejanjajo procesi. Ta večna dvojna vloga človeka potrjuje, da je človek proces in hkrati struktura organizacije.

Organizacijskim procesom ni videti konca, saj so brezkončni in videti je da organizacija 21.stoletja nima vidne oblike, oziroma je več nevidnega kot vidnega. Vse to pa je odvisno od dinamike svobodne komunikacije človeka, kot opazovalca in kot soustvarjalca.


Vzpostavitev dinamične komunikacije v neprestani dinamiki človeka pomeni da je proces živ in prinaša v organizacijo živo življenje. Če pa ni dinamične komunikacije, če ideje zastanejo v 'togih birokratskih mlinih' organizacije, kjer ni interesa po življenju, temveč prevladuje moč, hierarhija in nadzor, pa lahko govorimo o neživi organizaciji.

Človeško 'pretakanje življenja' ustvarja humano organizacijo, kjer se ljudi spoštuje, se jim zaupa, jim daje varnost, kar jih opolnomoči. S tem postaja človek čustveno stabilen, notranje zadovoljen, samo-ustvarjalen, delo ga motivira, da lahko zaživi in uživa v svoji vlogi. Na tak način se ustvarjajo pogoji da postaja organizacija samo-organizirana skupnost, kjer se povečuje fleksibilnost, ustvarjalnost, humanost ljudi in s polnim potencialom 'zažari' njihova osebna kakovost.

Človek, ki ima ljubezen do: sebe, soustvarjalcev in okolja, ki mu pripada, seveda poskusi znova in znova. V njem je neznanska volja in naravna samo-ustvarjalnost, a nekega dne, se le-ta dobesedno zlomi pod pritiski nehumane organizacije. 

Kako preseči okvirje neustvarjalnih procesov?

Primeri iz prakse dokazujejo da, ko se človek znajde v 'birokratskih mlinih' se vrtijo dnevi, meseci, leta neslišanosti 'človeka organizacije', mu počasi zmanjkuje volje, motivacije, postaja vse bolj gluh, slep, nezainteresiran in nezavzet za delo in živo življenje. Tak človek postaja čedalje manj samo-ustvarjalen, ima 'bolezen organizacije', ki jo mnogokrat povzroča notranja toksičnost.

Poleg tega človek postaja 'stroj organizacije', od katere prejema navodila, jih izpolnjuje, brez lastnega razmišljanja, brez besed in seveda, vse mora biti brez napak. A zmotiti se je človeško, še zlasti, če človek deluje pod hudim dnevnim stresom in se sooča z vrsto nehumanimi odnosi, ki pravzaprav ni odnos, ampak ima samo eno smer delovanja.


 

Odtujeno delo povzroča bolezen

Stresni pogoji in odtujeno delo ni človeku več v veselje, ni več srčnega dela in nasmeha na obrazu, ki ohrabruje vso delovno skupnost. Občutki krivde in prizadetost so globoki, saj tak človek v telesu ni več zmožen čutiti poslanstva organizacije, ker je izločen, ni več del celote. Antropološko gledano se človeku dobesedno upira tovrstno delo iz vsake celice in to vsak dan bolj, do točke, ko se začne proces fizičnega obolevanja na različnih delih telesa.


Organizacije ali ne razumejo ali nimajo dovolj znanja, da bi razumele dejstvo, da ko v ljudeh ni življenja, ga tudi v organizaciji ni. Ljudje počasi obolevajo in se dušijo pod pritiski nehumane organizacije, ki ostane le še neživa struktura moči, kjer je uničena ali celo pohabljena človeška živost. Paradoks pa je, da današnje nepredvidljivo okolje zahteva od ljudi največjo fleksibilnost in ustvarjalnost. 
 

Kje iskati živost organizacije?

Odgovor je v sočutju, ljubezni in soustvarjanju v samo-organiziranih človeških skupnostih. Videti je, da se čas nehumanih organizacij, ki so se odločile postaviti profit pred življenje izteka. Srčno verjamem, da bodo 'ljudje organizacij' spregledali in se začeli zavedati, da če ni živega življenja v ljudeh, ki soustvarjajo, se organizacija enostavno odloči za proces propadanja.

Današnji čas je 'velik izziv' za vse ljudi, kot ga ne pomnimo. Procesom propadanja sledi čiščenje na vseh ravneh, kar ne bo lahko in zna biti zelo boleče. A ostanimo ljudje in soustvarjajmo že Zdaj! Kajti zaznati je že, da v ljudeh vznika: »Organizacija zavestnega Človeka«.
 
*Avtorica je doktorica managementa kakovosti, antropologinja, avtorica, raziskovalka celostnega zdravja za revitalizacijo človeške skupnosti in ambasadorka 'Autopoiesis'.