Na Svetu kapitala smo v seriji kratkih intervjujev s podjetniki, podjetnicami, voditelji ter voditeljicami, ki so si tlakovali uspešno kariero, že večkrat poudarili, da ima vsaka kriza več obrazov. Graditi svojo neodvisnost na finančnem področju ni bilo še nikoli bolj pomembno, kot ravno v takšnih časih, kot je trenutno. Kljub temu, da je priložnosti danes veliko več, kot jih je v običajnih časih, je vedno prisotno tudi tveganje, zato velja, da je potrebno biti dobro informiran.

V tokratnem pogovoru izven pisarne se nam je pridružil uspešen podjetnik in direktor podjetja VELUX Slovenija, Vojko Golmajer.

Vojko nam je zaupal, kako zahtevno je bilo obdobje začetnih let v karieri. A se ni vdal. Ljubezen do lesa ga namreč spremlja že od zgodnjih let, nad industrijo pa ga je navdušil oče.
 
V letu 1995 je dansko podjetje VELUX iskalo prve sodelavce v Sloveniji. Po registraciji podjetja je Vojko postavljal VELUX ekipo, iskal prostore, pričel posel po celotnem trgu, potoval po podobnih trgih v Evropi ter si nabiral dodatne izkušnje. Sedaj, po 25 letih, pravi, da je najbolj ponosen na ljudi, s katerimi dela, na percepcijo imena VELUX, kot tudi na rezultate, ki jih dosegajo na slovenskem trgu.
 
Življenje prinese in odnese priložnosti in treba se je zavedati, da naše odločitve o tem ali zagrabiti ali pustiti neko priložnost, vplivajo na našo pot, zasebno ali poklicno, navaja Vojko, ki ob tem poudarja: »če verjameš, da je odločitev prava, potem ni kaj obžalovati, oziroma če v nekaj res verjameš, je vredno vztrajati«.
 
Vabljeni k branju!
 

Kje ste začeli svojo kariero? Vaša prva zaposlitev?

 
Ljubezen do lesa me spremlja že od zgodnjih let. Oče je bil namreč umetnostni mizar in z zanimanjem sem sodeloval pri ustvarjanju. Tako je šla v to smer tudi moja srednješolska izobrazba. Tudi prva zaposlitev je bila v industriji lesnega pohištva, kjer sem spoznaval programiranje in delo s prvimi CNC stroji v Sloveniji.
 

Na kaj v svoji karieri ste najbolj ponosni?

 
V letu 1995 je dansko podjetje VELUX iskalo prve sodelavce v Sloveniji. Po registraciji podjetja sem postavljal VELUX ekipo, iskal prostore, pričel posel po celotnem trgu, potoval po podobnih trgih v Evropi ter pridobival dodatne izkušnje. Sedaj, po 25 letih, mislim, da sem najbolj ponosen na ljudi, s katerimi delam, na percepcijo imena VELUX in tudi na rezultate, ki jih dosegamo na slovenskem trgu.

Od katere knjige / filma ste največ odnesli?

 
Če se vrnem nekaj desetletij nazaj, imam v spominu knjigo Kako si pridobiš prijatelje, Dale Carnegie. Iz nje sem črpal znanje, kako komunicirati z ljudmi v poslovnem svetu – tako sem si pač »prevedel« sporočila v knjigi. Nedavno pa sem z zanimanjem prebral Od izkušnje stranke do bivše stranke, Steven Van Belleghem. Svet se z digitalizacijo pospešeno spreminja in treba je razumeti, kaj se dogaja in reagirati, še preden smo v to prisiljeni ali pademo celo ven iz »igre«.
 

Katera je najpomembnejša lekcija, ki vas jo je življenje naučilo?

 
Verjetno to, da če v nekaj res verjameš, je vredno vztrajati. Seveda se lahko okoliščine ali razlogi tudi spremenijo, a brez vztrajnosti med potjo popustiš in na koncu občutek ni ravno »zmagovalen«.
 

Kaj najbolj obžalujete v življenju, če sploh kaj?

 
Življenje prinese in odnese priložnosti in treba se je zavedati, da naše odločitve o tem ali zagrabiti ali pustiti neko priložnost, vplivajo na našo pot, zasebno ali poklicno. In če verjameš, da je odločitev bila v tistem trenutku prava, potem ni kaj obžalovati.
 

Katera situacija, ko niste vedeli, ali vam bo uspelo vam je ostala najbolj v spominu?

 
Najbolj zahtevno je bilo obdobje začetnih let v podjetju VELUX, saj je bila poslovna obremenitev velika, ob tem sem se lotil tudi študija managementa, medtem ko sem doma imel družino z odraščajočima hčerama. Ja, to je bilo res pestro obdobje.

Kdo je (bila) najvplivnejša oseba v vašem življenju?

 
Se bom držal poslovnega okolja in omenil ime Jan Rommerdahl. To je danski predavatelj, ki sem ga poslušal večkrat in vedno me je navdihnil, saj je uporabljal zgodbe kot prikaz ali rešitev neke situacije.
 
Kot primer naj navedem enostavno zgodbo, ko sta si z ženo na neki azijski tržnici zaželela banan. Jan se je pričel pogajati za ceno šopa banan, vendar prodajalec ni spustil cene niti za cent, kar je Jana presenetilo. Ko je pogledal naokoli, je za seboj videl soprogo, ki je že veselo jedla banano. Nauk te zgodbe je, da se težko pogajaš o ceni, če si nekaj že sprejel ali je očitno, da brez tega ne moreš. Tako sem spoznal, da ustrezne zgodbe na enostaven način prikažejo različna dogajanja v življenju.
 

Katero živečo osebo ali osebe najbolj občudujete? Kdo je vaš idol?

 
Najbolj občudujem slovenske športnike, ki dosegajo vrhunske rezultate. Zaupanje vase in druge, ves vloženi trud, ure treningov, ko drugi počnejo bolj vsakdanje reči, predanost in vztrajnost, usklajevanje športa in izobrazbe, je nekaj, kar nas lahko navdihuje, tako v poslu kot zasebno.

Katere vrednote so za vas najpomembnejše?

 
Verjetno sem takšen po naravi, a ljudem zaupam. Seveda mi je potem pomembno vse, kar vzpostavlja to zaupanje. In resno sem bil v poslu na področju zaupanja razočaran le enkrat.

Imate kakšen neizkoriščen talent?

 
Sem precej športno aktiven. Rekreativno se ukvarjam z malce redkejšimi športi, kot sta kajak na divjih vodah in alpinizem. Morda se lotim še česa v tej smeri, klavirja pa zanesljivo ne bom igral – glasbeno ustvarjanje namreč ni moje področje.
 

Imate kakšne sanje, ki so še vedno neuresničene?

 
Rad bi objadral svet. Morda se to uresniči v kasnejših letih.