Pogovor brez kravate: Robert Ljoljo, predsednik uprave Leka in predsednik Novartisa v Sloveniji

Čeprav ne moremo spregledati izzivov, ki jih predstavlja trenutna situacija, se moramo zavedati, da ta ponuja tudi priložnosti. V kriznih časih postaja reševanje izzivov nuja, inovacije pa niso več luksuz. Naša sposobnost hitrega prilagajanja, razmišljanja, iznajdljivosti in inoviranja postane še bolj ključna.
 
Tisti, ki so pripravljeni na uspeh, ne čakajo, da nevihta mine. Za boljši jutri se podajo skoznjo. So neustrašni. Vedo namreč, da se dobre ideje rodijo v negotovih časih. Tako stojijo pokončno, medtem, ko ostali držijo glavo v pesku. Iščejo priložnosti, preden se prah poleže.
 
Priložnosti je danes veliko več, kot jih je v »normalnih« časih, a seveda je vedno prisotno tudi tveganje, zato velja, da je potrebno biti dobro informiran ter imeti ustrezno znanje.

Uredništvo Sveta kapitala je v tem oziru pripravilo serijo kratkih intervjujev s podjetniki, podjetnicami, voditelji ter voditeljicami, ki so si tlakovali uspešno kariero. Slednji so nam zaupali nekatere manj znane in bolj osebne podrobnosti svoje poti v karieri. Prav te pa bi vam lahko bile v pomoč, inspiracijo ali pogum.

V tokratnem pogovoru izven pisarne se nam je pridružil Robert Ljoljo, predsednik uprave Leka in predsednik Novartisa v Sloveniji.
 
V otroštvu, pravi, da si je želel postati vojak, vojaški poveljnik, a je v puberteti želja splahnela in je nazadnje vojaški rok odslužil kot civilist. V Lek je prvič stopil že kot dijak četrtega letnika srednje šole, po zaključku te, pa z delom začel kot študent. Tako je ves čas študija sodeloval z Lekom in se nato tam tudi redno zaposlil. Lek je bila njegova prva in edina redna zaposlitev.
 
Robert Ljoljo nam je razkril na kaj v svoji karieri je najbolj ponosen, kaj obžaluje, kdo je bila v njegovem življenju najpomembnejša oseba in koga danes občuduje. Zaupal nam je še svoje sanje, najpomembnejšo lekcijo, ki ga je življenje naučilo, od katerega filma je največ odnesel in katere vrednote so zanj najpomembnejše.
 
Vabljeni k branju!
 

Kakšne so bile vaše otroške želje? Kaj ste si želeli postati?

 
Zelo dolgo sem si želel postati profesionalni vojak. Še kot otrok, nekje do dvanajstega leta sem imel željo, da bi šel v vojaško šolo, da bi potem postal vojaški poveljnik. Nato je prišla puberteta, vojaški rok sem služil civilno in navdušenje je splahnelo. A kot otrok sem se veliko igral na to temo, gledal sem veliko vojaških filmov, in v tistem obdobju sem si želel postati vojak.

​

Kje ste se najprej zaposlili?

 
Moja prva zaposlitev je bila v Leku. V Lek sem prvič stopil kot dijak četrtega letnika Srednje šole tehniških strok Šiška. Srednjo šolo sem delal kot elektrotehnik in že takrat me je zanimala digitalizacija. Pripravil sem seminarsko nalogo na temo računalniške mreže, saj je bil Lek eno prvih podjetij, ki je imel računalniško mrežo, takrat še v nastajanju. Po zaključku srednje šole me je mentor iz Leka, s katerim sem sodeloval pri tej seminarski nalogi, poklical in vprašal, če bi prišel delat v Lek kot študent. Ves čas študija sem sodeloval z Lekom in nato sem se tudi zaposlil v Leku, tako da je bila to moja prva redna zaposlitev. Zaposlil sem se v informacijski tehnologiji v proizvodnji v Ljubljani.
 

Kaj v svoji karieri bi izpostavili? Na kaj ste najbolj ponosni?

 
Ko gledam svoj dosedanjo kariero se še danes spomnim trenutkov, ko sem prišel v Oskrbo in smo nekaj mesecev zatem imeli lansiranje zdravila z zdravilno učinkovino pantoprazol po celi Evropi. To je bilo prvo veliko Lekovo lansiranje v tistem obdobju padcev patentov originatorskih zdravil. Šlo je za zelo zapleteno lansiranje. In to prav za 1. maja, ko so bili kolegi na piknikih, mi pa smo stali pred zemljevidom Evrope in načrtovali, kako bodo šli kateri kamioni kam.
 
Na Verovškovi ulici v Šiški je stalo 100 kamionov, ki so morali čez noč dostaviti zdravila po vsej Evropi, takoj, ko je padel patent v posamezni državi. Meni je bil to izjemen izziv. Takrat so se združile otroške želje postati vojaški poveljnik in na zemljevidu Evrope gledati, kje bodo potovali kamioni, kako in kje bodo prišli čez mejo, da bo vse v redu, da bodo imeli vso ustrezno dokumentacijo itd. Seveda nam je uspelo in nato je Lek znotraj Sandoza in Novartisa postal »stroj za lansiranje« novih izdelkov, še par let smo izvajali oziroma še izvajamo ključni del novih lansiranj. To je bil zame eden največjih uspehov.
 

Od katere knjige oziroma filma ste največ odnesli?

 
Lahko omenim dva filma, ki sta mi zelo všeč. Prvi je Forest Gump, drugi pa Reševanje vojaka Ryana. V obeh igra glavno vlogo Tom Hanks, ki ga izredno cenim. Moja življenjska filozofija je, da se moraš včasih žrtvovati za kakšen višji cilj, čeprav je morda na prvi pogled ta cilj nerazumen. In v filmu Reševanje vojaka Ryana je bil ta višji cilj precej nerazumen, ampak plemenit. Pri Forestu Gumpu pa se mi je zdel cel film navdihujoč, še posebej z vidika, da nekdo, ki morda nima vseh predispozicij, s plemenitim srcem in dušo pride čez celo vrsto izzivov in uspe. Oba filma imata podobno poanto, čeprav sta druga žanra.
 

Najpomembnejša lekcija, ki vas jo je življenje naučilo?

 
Smisel življenja ni samo, da imaš v rokah grablje in grabiš k sebi, ampak, da imaš v rokah vile in kdaj od sebe tudi kaj daš.

Kaj najbolj obžalujete v življenju, če sploh kaj?

 
Ni nekih velikih stvari, ki bi jih obžaloval. Morda le to, da sem prepozno šel v svet oziroma da nisem imel že prej poguma reči, da si želim delati v tujini, videti še druga okolja. To je morda edina stvar, ki bi jo, če bi imel še eno priložnost, naredil drugače.
 

Koga bi izpostavili kot najvplivnejšo osebo v svojem življenju?

 
Prav gotovo je bil to v moji mladosti moj oče. Ker sva skupaj preživela veliko ur, npr. na gobarjenju in pri drugih opravilih. Dal mi je največ svetovnega nazora ter tiste dobre popotnice, ki jo človek dobi za življenje.
 

Katero živečo osebo najbolj občudujete? Je kdo vaš idol?

 
Nekega idola kot takega nimam. Na splošno občudujem ljudi, ki iz neke manjše stvari naredijo veliko uspešno zgodbo. Ljudi, ki imajo idejo, vizijo in pogum, da spravijo svojo idejo v življenje. Kot primer osebe, ki je to naredil, lahko omenim Elona Muska.
 

Kaj pa vrednote? Katere so za vas najpomembnejše?

 
Če se vrneva na očeta kot osebo, ki je name najbolj vplivala – on mi je dal protestantsko delovno etiko. Da se je treba za uspeh potrudit, da nič ne pride samo od sebe in da denar ni najpomembnejši na tem svetu. Da je vredno zastaviti tako čas kakor ime za določene vrednote, ki jih zastopaš in živiš. Ta delovna etika, da se moraš potruditi, da kaj dobiš. Ni treba čakat samo na državo, da bo kaj dala.
 

Bi rekli, da imate kakšen neizkoriščen talent?

 
Kar se tiče umetnosti, nimam nekih posebnih talentov. Sicer pa v življenju dobro uporabljam talente, ki jih imam. Lahko rečem, da sem se dobro znašel v vodah, kjer sem zdaj. Morda bi lahko talent, ki ga imam – glede organizacije, delavnosti, logičnega sklepanja in hitrega razmišljanja – uporabil tudi izven gospodarstva. Na primer v kakšnih  dobrodelnih organizacijah, fundacijah ipd. To bi si še želel.
 

Imate še kakšno željo, morda sanje, ki so še vedno neuresničene?

 
Kar bodo najverjetneje ostale sanje v zasebni sferi mojega življenja, je to, da bi imel licenco športnega pilota. V poslovnem svetu si še vedno želim delati v tujini, predvsem na Daljnem Vzhodu, npr. v Singapurju. Njihove vrednote, kultura in poslovno okolje se namreč dobro ujemajo z mojimi.

Če bi bili sami svoj mentor, kakšen nasvet bi si dali?

 
Dal bi si dva nasveta. Prvi je, da naj poskušam biti manj perfekcionističen. Včasih se namreč zdi, da želim biti preveč perfekcionističen za ta moderni svet.
 
Drugi je, da moram vaditi aktivno poslušanje. Možnost, da dam drugim njihov prostor.