Pogovor brez kravate: Gregor Karer, Agencija GIG

Znašli smo se sredi kataklizme, ki je v sodobnem času še nismo doživeli. Humanitarni in gospodarski davek je osupljiv, prihodnost nedoumljiva. A spomnimo se starega pregovora, ki pravi, da je »kriza druga beseda za priložnost«. Priložnosti je danes veliko več, kot jih je v »normalnih« časih, seveda pa je vedno prisotno tudi tveganje, zato velja, da je potrebno biti dobro informiran ter imeti ustrezno znanje.

Uredništvo Sveta kapitala je v tem oziru pripravilo serijo kratkih intervjujev s podjetniki, podjetnicami, voditelji ter voditeljicami, ki so si tlakovali uspešno kariero. Slednji so nam zaupali nekatere manj znane in bolj osebne podrobnosti svoje poti v karieri. Prav te pa bi vam lahko bile v pomoč, inspiracijo ali pogum.

V tokratnem pogovoru izven pisarne se nam je pridružil Gregor Karer, podjetnik, ustanovitelj in izvršni direktor Agencije GIG. Kot sam pravi, je bila ustanovitev glasbene agencije precej logičen korak, saj je bil plačan za tisto, v čemer je najbolj užival. S časom so se interesi spremenili, zato je podjetje danes v prvi vrsti komunikacijska agencija, podkovana z modernimi digitalnimi znanji, dogodki in glasba pa predstavljajo le še del storitev, ki jih ponujajo.

Gregor nam je zaupal, da je najbolj ponosen na svoje sodelavce, brez katerih, poudarja, ne bi bilo njegove kariere. Edina njegova zaposlitev je bila v lastnem podjetju, kjer je svoje znanje začel nabirati takoj po tem, ko je diplomiral. Menil je namreč, da si bo največ in najhitreje zagotovil izkušnje ravno na lastni podjetniški poti. V to trdno verjame še danes.
 
Vabljeni k branju!
 

Kako se spominjate otroštva? Kakšne so bile vaše sanje?

 
Osebno sem imel čudovito otroštvo, za kar se moram zahvaliti v prvi vrsti staršem in bratu, pa tudi osebni sreči v smislu prostora in časa, v katerem sem odraščal. Kot otrok sem bil izredno radoveden in aktiven, tako da me je zanimalo nešteto stvari, od vesolja do mimoidočega ptička. Glede na to, da mi je domišljija dovoljevala, da sem se v trenutku spremenil v tisto kar sem si zaželel, nisem imel potrebe razmišljati o tem kaj bom, ko bom velik. Edini spomin, ki ga imam v smislu »kaj bom, ko bom velik« je moja rojstnodnevna torta za 2. rojstni dan, na kateri sem si zaželel carinika (smeh). Najverjetneje zato, ker sem prek očeta začutil adrenalin ob švercanju kavbojk ali kave čez italijansko mejo...
 

Kaj pa prva zaposlitev?

Moj edini zaposlovalec sem bil jaz sam. Mama me je sicer svarila, da bi bilo boljše, da si naberem prve delovne izkušnje v kakšnem že ustaljenem podjetju, sam pa sem bil mnenja, da si bom največ in najhitreje zagotovil izkušnje ravno na lastni podjetniški poti. V to trdno verjamem še danes. Ob koncu faksa sta se mi ponudili dve delovni mesti, ki bi bili sicer precej dobro plačani, samo delo pa me ni veselilo. Zastavil sem si vprašanje, kaj dobrega mi ti dve ponudbi ponujata in edini odgovor je bil dober denar. Naslednje logično vprašanje je bilo, kaj bi počel z veliko denarja in takrat sem si odgovoril, da bi šel vsak dan na koncert. Ustanovitev glasbene agencije je bil tako precej logičen korak, saj sem bil plačan za tisto, v čemer sem najbolj užival. S časom so se interesi spremenili, zato smo danes v prvi vrsti komunikacijska agencija, podkovana z modernimi digitalnimi znanji, dogodki in glasba pa predstavljajo le še del storitev, ki jih ponujamo.

Kaj v svoji karieri bi izpostavili?

Dve stvari. Najbolj sem ponosen na svoje sodelavce, brez katerih ne bilo ne moje kariere, ne GIG-a. Velikokrat sem tako navdušen nad njimi, da se sprašujem zakaj sploh delajo z mano (smeh). Je pa res, da sem jaz tisti, ki rečem velikim izzivom JA in ko me sodelavci vprašajo kdo bo to izpeljal, jim povem, da oni, v kar tudi iskreno verjamem in sem vsaj do sedaj imel vedno prav (smeh).

Druga stvar pa je nek zanimiv dar, da vedno vse kar si zadamo, tudi dosežemo. S sodelavci se vsako leto vprašamo kam gremo, zadamo si zelo ambiciozne cilje, ki jih vedno dosežemo. To drugo pa je spet povezano s super ekipo. Vedno se izkaže, da če si dovolj radoveden, se lahko vsega naučiš in je zato bistveno bolj pomembno kot kaj delaš, je s kom delaš ...
 

Najpomembnejša lekcija v življenju?

Ne vem. Celo življenje se mi zdi kot neko predavanje, ki se nikoli ne zaključi, iste lekcije pa spreminjajo pomen glede na to v katerem delu življenja se trenutno nahajaš.
 

Katera situacija, ko niste vedeli, ali vam bo uspelo vam je ostala najbolj v spominu?

Ne spomnim se nobene takšne situacije. Navadno sem vedel, da mi bo uspelo in mi potem tudi je. Čeprav so bile nekatere ideje precej neracionalne, če pogledam nazaj, so se po mojem mnenju uresničile prav zato, ker sem v njih iskreno verjel.

​

Kaj pa najvplivnejša oseba v vašem življenju?

Starši, brat, žena, otroci in vsi hišni ljubljenčki (smeh).
 

Za koga bi lahko rekli, da je vaš idol?

Težko bi rekel, da imam kakšnega idola, z lahkoto pa rečem, da občudujem marsikoga. V bistvu občudujem vse, ki se borijo za svoje ideale, vse radovedne in celo tiste zavožene, čeprav te občudujem na drugačen način kot tiste prve (smeh).
 

Katere vrednote so za vas najpomembnejše?

Družina in radovednost. Družina je nekaj čarobnega, kar niti sam ne razumem, radovednost pa vedno pelje do lepote in ta do nove radovednosti itd.
 

Bi rekli, da imate kakšen neizkoriščen talent?

Ja, to imamo vsi. Ampak vedno se je potrebno odločiti in dajati prioritete. Kar ni prioriteta, lahko ostane neizkoriščen talent. Žal ali pa na srečo, kakor vzameš.

Imate kakšne sanje, ki so še vedno neuresničene?

Trenutno sem nekje na sredi poti, tako da me najverjetneje čaka še marsikaj. Želim si, da bi ob pravem času doživel prave stvari. Imam svoj »to do list« z željami, ki ga pa kar pridno izpolnjujem in tudi dopolnjujem z novimi željami.
 

Če bi bili sami svoj mentor, kakšen nasvet bi si dali?

Dobro razmisli, kdo si in kaj si želiš. Ko to veš, pa samo »Just do it«.