Pogovor brez kravate: Gregor Pipan, XLAB
Gregor Pipan: Vse pride ob svojem času. Ne boj se storiti tistega, kar si želiš, pa čeprav je neprijetno.
Odpri galerijo
V tokratnem pogovoru izven pisarne se nam je pridružil Gregor Pipan, znanstvenik, raziskovalec, podjetnik in poslovni angel.
Gregor je ustanovitelj in direktor raziskovalnega podjetja XLAB, ter ustanovitelj raziskovalne skupine XLAB Research, ki jo od leta 2005 tudi vodi, skupina pa uspešno sodeluje v številnih nacionalnih in mednarodnih raziskovalno-razvojnih projektih. Kot nekdanji raziskovalec na Institutu Jožef Stefan je usmerjen predvsem v porazdeljeno iskanje in nadzor virov ter arhitekturo porazdeljenih sistemov.
Kot aktiven član slovenskega startup ekosistema pa je Gregor Pipan soustanovitelj ABC pospeševalnika in mentor ter investitor v startupih, kot so Koofr, Sentinel Marine Solutions, Datafy.it, Moj mojster in drugi.
Sam meni, da nič ni samoumevno in se je za vse lepo v življenju treba boriti. Začetki podjetja XLAB segajo v leto 2001, ko so fantje svoje velike sanje začeli spreminjati v resničnost. Tekmovati na globalnem visokotehnološkem trgu zadnji dve desetletji ni bilo enostavno, je bilo pa to vsekakor zabavno in zapomnljivo potovanje, pravi Gregor.
»Ko sem bil postavljen pred dejstvo, da moram odpreti svoje podjetje, če želim nadaljevati po začrtani poti, sem se spraševal o principih in vrednotah, ki bi jih moralo podjetje 'živeti'«, pravi in poudarja, da presežkov v življenju ne dosežeš na način, da si daš enostavno dosegljive cilje, ampak da strmiš za nemogočim. Danes je XLAB globalno podjetje, ki dejavno prispeva k evropski raziskovalni sferi ter svoje storitve ponuja uporabnikom v več kot 100 državah po svetu.
Kljub velikim uspehom ostaja zvest svoji družini in preživljanju kakovostnega časa s svojimi otroki. Kot sam pravi, so v tem trenutku zanj najpomembnejši prav otroci ter žena Mojca, ki ga vsak dan spravi v dobro voljo.
Vabljeni k branju!
Vojaški pilot. Že od malega sem se zaziral v nebo ter razmišljal, kaj je onkraj. Poklic vojaškega pilota, ki lahko zelo hitro pride iz nekaj vsakdana v nekaj čisto novega, me je navdajal z navdušenjem.
Institut Jožef Stefan. Kot mladi raziskovalec sem imel možnost delati na raziskovalnem projektu, kjer sem lahko zares spoznal raziskovalno delo. Navkljub vsem pozitivnim izkušnjam in odličnemu kolektivu sem se podal v bolj komercialne sfere, saj sem želel, da bi bile stvari, ki jih počnem, bližje vsakdanji uporabi.
Težko je izpostaviti en sam dogodek. Občutek, ko dobiš prvi raziskovalni projekt, je podoben zmagi na pomembni tekmi. Ampak osebno bi rekel, da je to tisti trenutek, ko se ti stranka zahvali, ker si razvil tako dobro orodje, da lahko zares naredi dober izdelek in ko v njenih očeh vidiš ponos na rezultat ter se zavedaš, da si to s svojim izdelkom omogočil ti.
Nedvomno knjiga Open Minds Andyja Lawa. Ko sem bil postavljen pred dejstvo, da moram odpreti svoje podjetje, če želim nadaljevati po začrtani poti, sem se spraševal o principih in vrednotah, ki bi jih moralo podjetje »živeti«. Omenjena knjiga je veliko pripomogla, da je podjetje danes takšno, kot je.
Nič ni samoumevno in za vse lepo se je v življenju treba boriti. Naj bo to družina, prijatelji ali pa samo dober čaj z razgledom na sončni vzhod na vrhu hriba. Ljudje prehitro pozabimo, da nas obkrožajo dobri prijatelji in lepe stvari, in hrepenimo po stvareh, ki jih še nimamo. Če se samo za trenutek umiriš, ugotoviš, da že imaš vse, kar potrebuješ za srečo ter da moraš investirati samo še malo časa, da ustvariš nepozabne trenutke. Pa naj bodo to palačinke v soboto zjutraj za vso družino ali pa izlet na bližnji hrib, kjer z otroki poješ preveč mišk.
Ničesar ne obžalujem – podobno kot pravi Edith Piaf v pesmi »Non je ne regrette rien« (smeh). Imel sem kar nekaj neprijetnih izkušenj, ampak le-te so bile najboljši učitelj. Brez njih ne bi znal ceniti stvari, ki so pomembne v življenju.
Večina položajev v katere se podajam imajo majhno verjetnost uspeha. Presežkov v življenju ne dosežeš na način, da si daš enostavno dosegljive cilje, ampak da strmiš za nemogočim. Mogoče ti kdaj tudi uspe.
Nedvomno oče in mama. Oče mi je govoril, da se »brez muje še čevelj ne obuje«. Mama pa je bila vedno tista, ki me je pomirila, ko kaj ni šlo po mojih planih, in mi je spekla palačinke. Ena glavnih stvari, ki sta me jih naučila že zelo zgodaj, je bila to, da sem sam odgovoren za svoje odločitve in da moram premisliti, preden kaj naredim ter kako bo to vplivalo predvsem name.
V tem trenutku so pa zame najpomembnejši otroci ter moja žena Mojca, ki me vsak dan spravi v dobro voljo.
Med še živečimi osebami je to nedvomno Igor Akrapovič. Zgodba, ki jo je ustvaril, je vredna občudovanja in mislim, da bi morali biti Slovenci bolj ponosni na to, da imamo v svoji državi takega človeka. Navkljub majhnosti trga, zaprtosti in ne najugodnejšim razmeram je ustvaril globalno zgodbo. Če si kdo prisluži najvišje priznanje, je to on.
Moj idol pa je moja babica. Kot mati treh otrok, samohranilka brez posebne izobrazbe, je kljub slabo plačanemu delu v povojnem času ustvarila družino ter zgradila hišo. Iz nič je ustvarila veliko. Ni ji bilo težko se razdajati za družino.
Iskrenost. Predvsem v odnosih. Danes, ko veliko ljudi stremi po »priznanju« s strani oseb, ki jih sploh ne poznajo. Premalo se zavedamo, da so iskreni odnosi v družini in med prijatelji tisto, kar te bo držalo »pokonci« v najtežjih trenutkih.
Upam, da ga imam (smeh). V mladosti sem se preizkušal kot športnik, ampak sem bil ravno toliko dober, da sem bil nekje v zlati sredini – nič posebnega. Likovna umetnost me je vedno privlačila in zelo rad rišem in fotografiram. Ampak se prevečkrat pokaže, da bistveno bolje izkoristim svoj čas, če ga namenim otrokom in njim pokažem, v katero smer lahko razvijajo talente, kot pa da poskušam razviti »svoj talent«.
Maraton. Na mojem »bucket list-u« je samo še maraton. Skok s padalom (ne v tandemu) in priti s kolesom na vrh Krvavca sta bila zadnja dva cilja, ki sem jih že pred leti odkljukal. Sedaj se moram samo še spraviti v formo, da lahko pretečem maraton (govorim o celem maratonu in ne o polovički).
Gregor je ustanovitelj in direktor raziskovalnega podjetja XLAB, ter ustanovitelj raziskovalne skupine XLAB Research, ki jo od leta 2005 tudi vodi, skupina pa uspešno sodeluje v številnih nacionalnih in mednarodnih raziskovalno-razvojnih projektih. Kot nekdanji raziskovalec na Institutu Jožef Stefan je usmerjen predvsem v porazdeljeno iskanje in nadzor virov ter arhitekturo porazdeljenih sistemov.
Kot aktiven član slovenskega startup ekosistema pa je Gregor Pipan soustanovitelj ABC pospeševalnika in mentor ter investitor v startupih, kot so Koofr, Sentinel Marine Solutions, Datafy.it, Moj mojster in drugi.
Sam meni, da nič ni samoumevno in se je za vse lepo v življenju treba boriti. Začetki podjetja XLAB segajo v leto 2001, ko so fantje svoje velike sanje začeli spreminjati v resničnost. Tekmovati na globalnem visokotehnološkem trgu zadnji dve desetletji ni bilo enostavno, je bilo pa to vsekakor zabavno in zapomnljivo potovanje, pravi Gregor.
»Ko sem bil postavljen pred dejstvo, da moram odpreti svoje podjetje, če želim nadaljevati po začrtani poti, sem se spraševal o principih in vrednotah, ki bi jih moralo podjetje 'živeti'«, pravi in poudarja, da presežkov v življenju ne dosežeš na način, da si daš enostavno dosegljive cilje, ampak da strmiš za nemogočim. Danes je XLAB globalno podjetje, ki dejavno prispeva k evropski raziskovalni sferi ter svoje storitve ponuja uporabnikom v več kot 100 državah po svetu.
Kljub velikim uspehom ostaja zvest svoji družini in preživljanju kakovostnega časa s svojimi otroki. Kot sam pravi, so v tem trenutku zanj najpomembnejši prav otroci ter žena Mojca, ki ga vsak dan spravi v dobro voljo.
Vabljeni k branju!
Kaj ste si kot otrok želeli postati?
Vojaški pilot. Že od malega sem se zaziral v nebo ter razmišljal, kaj je onkraj. Poklic vojaškega pilota, ki lahko zelo hitro pride iz nekaj vsakdana v nekaj čisto novega, me je navdajal z navdušenjem.
Katera je bila vaša prva zaposlitev?
Institut Jožef Stefan. Kot mladi raziskovalec sem imel možnost delati na raziskovalnem projektu, kjer sem lahko zares spoznal raziskovalno delo. Navkljub vsem pozitivnim izkušnjam in odličnemu kolektivu sem se podal v bolj komercialne sfere, saj sem želel, da bi bile stvari, ki jih počnem, bližje vsakdanji uporabi.
PREBERITE TUDI:
Na kaj ste najbolj ponosni v svoji karieri?
Težko je izpostaviti en sam dogodek. Občutek, ko dobiš prvi raziskovalni projekt, je podoben zmagi na pomembni tekmi. Ampak osebno bi rekel, da je to tisti trenutek, ko se ti stranka zahvali, ker si razvil tako dobro orodje, da lahko zares naredi dober izdelek in ko v njenih očeh vidiš ponos na rezultat ter se zavedaš, da si to s svojim izdelkom omogočil ti.
Od katere knjige / filma ste največ odnesli?
Nedvomno knjiga Open Minds Andyja Lawa. Ko sem bil postavljen pred dejstvo, da moram odpreti svoje podjetje, če želim nadaljevati po začrtani poti, sem se spraševal o principih in vrednotah, ki bi jih moralo podjetje »živeti«. Omenjena knjiga je veliko pripomogla, da je podjetje danes takšno, kot je.
Katera je najpomembnejša lekcija, ki vas jo je življenje naučilo?
Nič ni samoumevno in za vse lepo se je v življenju treba boriti. Naj bo to družina, prijatelji ali pa samo dober čaj z razgledom na sončni vzhod na vrhu hriba. Ljudje prehitro pozabimo, da nas obkrožajo dobri prijatelji in lepe stvari, in hrepenimo po stvareh, ki jih še nimamo. Če se samo za trenutek umiriš, ugotoviš, da že imaš vse, kar potrebuješ za srečo ter da moraš investirati samo še malo časa, da ustvariš nepozabne trenutke. Pa naj bodo to palačinke v soboto zjutraj za vso družino ali pa izlet na bližnji hrib, kjer z otroki poješ preveč mišk.
Kaj najbolj obžalujete v življenju, če sploh kaj?
Ničesar ne obžalujem – podobno kot pravi Edith Piaf v pesmi »Non je ne regrette rien« (smeh). Imel sem kar nekaj neprijetnih izkušenj, ampak le-te so bile najboljši učitelj. Brez njih ne bi znal ceniti stvari, ki so pomembne v življenju.
Kateri položaj, ko niste vedeli, ali vam bo uspelo vam je ostal najbolj v spominu?
Večina položajev v katere se podajam imajo majhno verjetnost uspeha. Presežkov v življenju ne dosežeš na način, da si daš enostavno dosegljive cilje, ampak da strmiš za nemogočim. Mogoče ti kdaj tudi uspe.
PREBERITE TUDI:
Kdo je (bila) najvplivnejša oseba v vašem življenju?
Nedvomno oče in mama. Oče mi je govoril, da se »brez muje še čevelj ne obuje«. Mama pa je bila vedno tista, ki me je pomirila, ko kaj ni šlo po mojih planih, in mi je spekla palačinke. Ena glavnih stvari, ki sta me jih naučila že zelo zgodaj, je bila to, da sem sam odgovoren za svoje odločitve in da moram premisliti, preden kaj naredim ter kako bo to vplivalo predvsem name.
V tem trenutku so pa zame najpomembnejši otroci ter moja žena Mojca, ki me vsak dan spravi v dobro voljo.
Katero živečo osebo ali osebe najbolj občudujete? Kdo je vaš idol?
Med še živečimi osebami je to nedvomno Igor Akrapovič. Zgodba, ki jo je ustvaril, je vredna občudovanja in mislim, da bi morali biti Slovenci bolj ponosni na to, da imamo v svoji državi takega človeka. Navkljub majhnosti trga, zaprtosti in ne najugodnejšim razmeram je ustvaril globalno zgodbo. Če si kdo prisluži najvišje priznanje, je to on.
Moj idol pa je moja babica. Kot mati treh otrok, samohranilka brez posebne izobrazbe, je kljub slabo plačanemu delu v povojnem času ustvarila družino ter zgradila hišo. Iz nič je ustvarila veliko. Ni ji bilo težko se razdajati za družino.
Katere vrednote so za vas najpomembnejše?
Iskrenost. Predvsem v odnosih. Danes, ko veliko ljudi stremi po »priznanju« s strani oseb, ki jih sploh ne poznajo. Premalo se zavedamo, da so iskreni odnosi v družini in med prijatelji tisto, kar te bo držalo »pokonci« v najtežjih trenutkih.
PREBERITE TUDI:
Imate kakšen neizkoriščen talent?
Upam, da ga imam (smeh). V mladosti sem se preizkušal kot športnik, ampak sem bil ravno toliko dober, da sem bil nekje v zlati sredini – nič posebnega. Likovna umetnost me je vedno privlačila in zelo rad rišem in fotografiram. Ampak se prevečkrat pokaže, da bistveno bolje izkoristim svoj čas, če ga namenim otrokom in njim pokažem, v katero smer lahko razvijajo talente, kot pa da poskušam razviti »svoj talent«.
Imate kakšne sanje, ki so še vedno neuresničene?
Maraton. Na mojem »bucket list-u« je samo še maraton. Skok s padalom (ne v tandemu) in priti s kolesom na vrh Krvavca sta bila zadnja dva cilja, ki sem jih že pred leti odkljukal. Sedaj se moram samo še spraviti v formo, da lahko pretečem maraton (govorim o celem maratonu in ne o polovički).
Več iz rubrike
10 podjetij, ki omogočajo delo od koderkoli
Prihodnost dela je fleksibilna oblika dela, zato vse več podjetij razmišlja o razširitvi možnosti dela na daljavo za svoje zaposlene.
»Working smarter« je recept za dodano vrednost in preboj
Smo med med gospodarsko srednje razvitimi v EU, zaostanek za naprednejšimi pa je povezan z nižjo produktivnostjo. Mar ne delamo dovolj "pametno"?