Pogovor brez kravate: Albert Erman, Magneti Ljubljana

Albert Erman: Če poznaš svoj cilj, mu sledi tudi preko trnja, ker ga boš le tako lahko dosegel in bili zadovoljen s svojim delom.
Fotografija: Albert Erman, direktor Magneti Ljubljana. FOTO: Osebni arhiv
Odpri galerijo
Albert Erman, direktor Magneti Ljubljana. FOTO: Osebni arhiv

Pogled v zgodovino hitro razkrije številne načine, kako so krize prinesle nepričakovane koristi za družbe, države in človeštvo.
 
Starogrški filozof Platon je že davno dejal: »Nujnost je mati izuma«, pogosto pa kriza deluje kot prisilni mehanizem, ki sili k hitrim inovacijam, kar vodi do hitrega napredka na različnih področjih, kot tudi pri posameznikih.
 
V naši karierno usmerjeni družbi se mnogi na kariero pripravljajo skozi različne javne ali zasebne ustanove. Vendar je v praksi pot do uspeha lahko povsem drugačna. Uspešna kariera se gradi vse življenje, skozi katerega se postopoma učimo novih veščin in pridobivamo dodatne odgovornosti.
 
V tem oziru na Svetu kapitala nadaljujemo z rubriko »Pogovor brez kravate« oziroma »Pogovor brez visokih pet«, kjer se pogovarjamo s podjetniki, podjetnicami, voditelji ter voditeljicami, ki so si tlakovali uspešno kariero.
 
Slednji so nam zaupali nekatere manj znane in bolj osebne podrobnosti svoje poti. Njihove zgodbe razkrivajo pasti in priložnosti, prav te pa bi vam lahko bile v pomoč, inspiracijo ali pogum, da se podate v svet kapitala.

Tokrat se nam je v sproščenem pogovoru pridružil Albert Erman, direktor Magneti Ljubljana, d. d. – podjetja, ustanovljenega 1951, kot Iskra Magneti.

Erman je svojo kariero začel kot študent, in sicer kot nočni vratar v Hotelu Ilirija Šiška. Nato je poučeval matematiko in fiziko na osnovni šoli Riharda Jakopiča. Po odsluženi vojski se je zaposlil v podjetju Gramex – kot samostojni referent na novoustanovljenem oddelku izolacijskih materialov. Po štirih letih postal namestnik direktorja Tozda in še štiri leta kasneje direktor podjetja Gramex.

Erman je s službo v Magnetih nastopil leta 1986, danes pa je tudi pretežni lastnik podjetja. Družba proizvaja visoko kakovostne trajne magnete in magnetne sisteme, namenjene pretežno avtomobilski industriji. Delujejo v panogi z izjemno hitro rastjo novih proizvodov in materialov.

V svoji karieri je ponosen predvsem na to, da je družba do danes obstala na trgu, saj se, kot sam pravi, še kako zaveda, da je v tem času 24 magnetnih tovarn v Evropi zaprlo svojo proizvodnjo zaradi nelojalne konkurence iz Kitajske, ki so magnete prodajali skoraj po ceni surovin.

Najbolj ceni poštenost, odkrito besedo in da ljudje ne gledajo samo na lastne koristi. Preveč je lažne solidarnosti in požrešnosti, meni Erman. Pri svojih 52 letih delovne dobe, pravi, da je srečna družina največji uspeh kariere. Tako tudi sam,  kljub temu, da je tovarna ravno tako njegov »otrok«, vedno najde čas za družino.

 

Kaj v svoji karieri izpostavlja Albert Erman? Katera je najpomembnejša lekcija, ki se je je naučil v karieri? Kaj občuduje, kaj obžaluje, kaj ceni in brez česa ne bi mogel uspeti v svoji karieri, si preberite v nadaljevanju.

Vabljeni k branju!

Albert Erman. FOTO: Lombar Tomi / Delo
Albert Erman. FOTO: Lombar Tomi / Delo

 

Kaj ste si kot otrok želeli postati?


Kot otrok, skoraj štiri leta star, se spomnim letalskega bombardiranja Maribora proti koncu druge svetovne vojne. Ko sem gledal vojaška letala, sem si želel postati pilot. Ta cilj sem dosegel, ko sem leta 1993 naredil izpit za motorno letalo. Danes sem lastnik letala Cessna 172 s katerim letim tudi na poslovne sestanke svojih poslovnih partnerjev, če je vreme ugodno.
 

Kje se je začela vaša kariera?


Moja prva zaposlitev je bila, ko sem bil kot študent nočni vratar v Hotelu Ilirija Šiška. Druga zaposlitev je bila, da sem bil učitelj matematike in fizike na osnovni šoli Riharda Jakopiča.

Po odsluženi enoletni vojaški obveznosti v gorski pehoti v Tolminu (1968-69) sem se bil primoran zaposliti, ker sem že imel družino (bil sem poročen in že imel sina Grega). Na dan 15. 12. 1969, sem se zaposlil v podjetju Gramex – kot samostojni referent na novoustanovljenem oddelku izolacijskih materialov. Po štirih letih sem postal namestnik direktorja Tozda in še štiri leta kasneje direktor podjetja Gramex.
 
V Gramexu smo v tem času zgradili veleprodajno skladišče na Verovškovi cesti 72. Po politični zahtevi se je moral Gramex leta 1982 priključiti Lesnini in spet sem postal namestnik direktorja Tozda, ker sem bil proti združitvi. Po ponudbi iz ISKRE sem 2. 9. 1986 prevzel skoraj najmanjši Tozd v Iskra Magnetih (zaposlenih 52 ljudi s 50-odstotnim prodajnim programov za JLA), z veseljem sem šel v to tovarno, ker je bil to tudi moj osnovni poklic, saj sem diplomirani inženir metalurgije, ne glede na to, da sem v Gramexu opravil zunanjo trgovinsko registracijo, ki je v tistem času zahtevala 14 izpitov iz ekonomije na VEKŠu v Mariboru in znanje dveh tujih jezikov.
 

Na kaj v svoji karieri ste najbolj ponosni?


V ponos si štejem, da so Magneti obstali do sedaj na trgu, če se zavedam, da je v tem času 24 magnetnih tovarn v Evropi zaprlo svojo proizvodnjo za radi nelojalne konkurence s kitajske, ki so magnete prodajali skoraj po ceni surovin.
 

Bi kaj še posebej izpostavili?


V življenju moraš zasledovati svoje cilje. Spomnim se, da so vsi kolegi v tovarni bili proti uvedbi lastne galvansko linijo, saj smo s partnerji, ki so za nas galvanizirali imeli do 50 odstotkov izmeta, prav tako so bili proti temu naši kupci, vendar sem kljub vsemu sledil svojemu cilju in v tovarni postavil galvansko linijo, brez katere danes ne bi preživeli. Takih zgodb je še več, a če povzamem: slediti moraš svojim ciljem in jih tudi seveda poznati.
 

Od katere knjige oziroma filma ste največ odnesli?


Moja strast je branje zgodovine Habsburžanov. Sem tudi strasten gledalec filmov. Ne boste verjeli, da ko sem prišel v srednjo šolo v Ljubljano, sem hodil delat (kopal sem tudi jarke v gradbeništvu , da sem zaslužil in zvečer hodil v kino, tudi po dva filma na večer sem si ogledal ali pa enega večkrat.

Trenutno berem knjigo od dr. Možine »Slovenski razkol«. Ker sem otrok staršev, ki so bili pred 2. svetovno vojno mali uspešni trgovci in gostilničarji, sem veliko doživel z njimi. Tudi vsa ponižanja po vojni, kljub temu, da so starši pomagali med vojno OF. Tudi sam sem doživel zasliševanja kot majhen fant. Cenim tiste, ki odkrito povedo, kaj vse se je dogajalo, si to priznamo in zaključimo. Zgodovina nas lahko marsikdaj uči, kje delamo narobe, čas vojne, pa je čas nenormalnosti.
 

Katera je najpomembnejša lekcija, ki vas jo je življenje naučilo?


Najpomembnejše je, da znaš kupca poslušati, pa čeprav je pogovor izven poslovnega interesa. Pomembno je, da pridobiš njegovo sodelovanje in zaupanje, potem gre tudi vse ostalo lažje naprej. In najpomembnejše je, da vse kar obljubiš, tudi izpolniš.

Kaj v življenju najbolj obžalujete, če sploh kaj?


Ničesar ne obžalujem. Mogoče sem preveč časa prebil v službi in bil premalo doma. Posledično sem premalo časa prebil s svojimi otroki.
 

Katera situacija, ko niste vedeli, ali vam bo uspelo vam je ostala najbolj v spominu?


Najbolj mi je ostalo v spominu obisk poslovnega partnerja v Liverpoolu v Angliji z mojim letalom in direktorjem razvoja iz naše tovarne. Takoj ko sva v Belgiji zapustila letališče v Osstendu in bila v naletu, sta naju na sredi morja začeli spremljati dve angleški vojaški letali – lovca.

Kljub temu, da sem dan prej, preko naše kontrole letenja, najavil ta let za eno športno letališče blizu Liverpoola, so me prepričevali, da to ni res in sta naju lovca prisilila pristati na letališču v Liverpoolu, kjer naju je že čakal kordon policistov in psov za popoln pregled. Po dveh urah maltretiranja je bilo dokazano, da je let vendarle bil najavljen, a vendarle so se zelo težko opravičili. Takrat smo bili že člani evropske skupnosti in so mislili, da prihajamo tja kot prinašalci mamil, pornografije itd.
 

Kdo je (bila) najvplivnejša oseba v vašem življenju?


Moj oče je bil moj najboljši učitelj; ne da bi uporabljal veliko besed, je dejal: »če se ne boš učil, boš pač kmet«. Doma smo imeli kar nekaj obdelovalne zemlje – preko deset hektarov, in v mojem času je bil kmet najbolj izkoriščan poklic, brez vrednot in spoštovanja.
 

Katero živečo osebo ali osebe najbolj občudujete?


Danes najbolj občudujem svojo ženo, ki je tudi moja najtesnejša sodelavka v podjetju – vodi finančni in kadrovski sektor in sodelujeva brez vsakih problemov. Prav ona me bo tudi nadomestila, ko se bom umaknil.

Albert Erman. FOTO: Lombar Tomi / Delo
Albert Erman. FOTO: Lombar Tomi / Delo

 

Kaj najbolj cenite in zakaj?


Mislim, da sem človek, ki ne pade v paniko. Nekoč, ko sem se učil pilotirati, nam je v zraku odpovedal motor. Moj inštruktor, bivši vojaški pilot, je otrdel od strahu, jaz pa lepo pristal. Ko sem pristal, se je samo opravičil.
 

Katere vrednote so za vas najpomembnejše?


Najbolj cenim poštenost, odkrito besedo in da ljudje ne gledajo samo na lastne koristi. Preveč je lažne solidarnosti in požrešnosti.
 

Če bi bili sami svoj mentor, kakšen nasvet bi si dali?


Naredi kvalitetno v dogovorjenem roku. Če poznaš svoj cilj, mu sledi tudi preko trnja, ker ga boš le tako lahko dosegel in bili zadovoljen s svojim delom.


Imate kakšne sanje, ki so še vedno neuresničene?


Sanje so in vedno bodo, tako kot cilji, ki jim moraš slediti, da se uresničijo.

Že ko sem nastopil službo v Magnetih leta 1986 me spremlja licenca za proizvodnjo magnetov iz NeFeB. Leta 1989 sem imel na mizi ponudbo za nakup licence za tri milijone dolarjev, a žal smo bili premajhni za tako naložbo in tudi trg še ni bil razvit. Moj cilj je, pridobiti licenco za proizvodnjo NeFeB kovinskih magneto., ki jo skrbno čuva Hitachi. Bil sem v Tokiu in imel razgovore s predstavniki direkcije za intelektualno lastnino Hitachija, jih prosil, da mi prodajo licenco za slovenski trg. Moj obisk je bil zelo neuspešen, saj so takoj obvestili moje kupce v Evropi, da nimam licence in jim grozili, da če svoje produkte izvozijo v Ameriko, jih čakajo pravni postopki, če bodo kupili magnete od  Magnetov Ljubljana – to se je dogajalo leta 2012. Upam, da bom ta problem sedaj rešil s sodelovanjem pri proizvodnji z nemško tovarno, ki ima licenco.
 

Kako uskladiti kariero in družino?


Zame je to velik problem, ker je tovarna ravno tako moj otrok, ki me vedno potrebuje. Pa vseeno uspešna kariera in družina nista nezdružljivi. Nemalokrat smo zaradi kariere zdoma zaradi službeni poti ali poslovnih srečanj, velikokrat z mislimi na poti k uresničevanju zastavljenih ciljev […], vendar pa nam vedno lahko ostane toliko časa, da se družini kot starši intenzivno posvetimo z vso energijo in strastjo, da smo navzoči pri vzgoji otrok in pri njihovem odraščanju.
 
Otroci so pravzaprav smisel našega življenja. Otroci nas spremljajo, posnemajo in prav otroci so tisti, za katere gradimo ta svet. Srečna družina je največji uspeh kariere. Trenutno imam že 52 let delovne dobe, vendar imam še vedno čas za otroke in tudi vnuke.




 

Več iz rubrike