Čustvena zaslepljenost v družinskih podjetjih

V prejšnjem članku sem govoril o tem, kako nas naša hotenja in želje pogosto zaslepijo. Zaslepijo v tem smislu, da na podlagi le-teh sprejmamo odločitve, ki so škodljive za našo blaginjo. V našem primeru, ko govorimo o medgeneracijskem prenosu podjetja, so te zaslepljenosti oz. popačitve, predvsem kontraproduktivne oz. škodljive za podjetje (in celotno družino, ki je bolj ali manj vpletena v njem).
 
Za podjetje kot »sui generis«. Torej vztrajanja prenosnikov (staršev) ali naslednikov (otroci ali zaposleni) pri neki modaliteta delovanja podjetja ali njegovega prenosa na naslednjo generacijo, ki je evidentno škodljiva za podjetje. Vendar se mora prenos zgoditi na točno določen način zaradi fiksne ideje, navadno enega od ključnih akterjev v podjetju. Zato, da je volja te osebe zadoščena.
 
Seveda obstaja več načinov, kako se sistemi obnašanja (strategije bivanja) oz. popačitev kažejo. Na splošno lahko rečemo, da starši bodisi vidijo stvari črno belo bodisi si orisujejo sliko o svojih otrocih, ki je v neskladju z dejanskim stanjem kompetenc. Na kakšen način se to v praksi prikazuje? Kolikor je ljudi in primerov, toliko je variacij teh različnih popačitev.
 
Nekatere so mile. Spet druge prehajajo na mejo zdravega delovanja in zelo posegajo v samo delovanje podjetja. Ga uničujejo. Problem teh čustvenih zaslepljenosti oz. kognitivnih popačitev je, da v realnosti nimajo konkretne osnove. Ali pa je te osnove zelo malo. Temeljijo na neki predstavi, ki je sicer ukoreninjena globo v psiho, vendar je izkrivljena.
 

Navedel bom nekaj primerov takšnih obnašanj iz naše prakse:
 
1. Vse ali nič: Perspektiva tukaj je, da vidimo vse črno ali belo. Vse dojemamo v absolutnem smislu. Primer iz naše prakse bi bil, ko se en od staršev fiksira na scenarij razreševanja prenosa podjetja na zanj edini možen način. Primer: »Ali bo prevzel najstarejši sin ali pa naj gre vse v franže«. Torej popolnoma nefleksibilen pogled oz. stališče.

2. Posploševanje: Čeprav se neka stvar ne ponavlja, jo generaliziramo. Ker gre našim prijateljem trenutno slabo…gre vsem slabo. Sploh se ne pozanimamo in pridobimo dodatne informacije ali več le teh. Generaliziramo. Recimo: »Vsi naši prijatelji niso nikoli imeli uvajalnega procesa za svoje zaposlene. Zakaj bi ga mi rabili!« Ali pa: »Jah, vsi, ki so predali podjetje najmlajšemu sinu, je šlo vse cugrunt«. To je primer negativnega posploševanja oz. generaliziranja.

3. Filter oz. mentalni filter, “rackets”: »Nimamo denarja«. Čeprav firma vsako leto posluje z dobičkom, ima veliko zaposlenih, lastniki živijo nadpovprečen življenjski stil, se oče stalno pritožuje nad pomanjkanjem denarja. Predvsem pride do tega obrambne mehanizma 'nimamo dnarja', ko ima nekdo drug kot on, idejo za širitev posla ali investicijo. Kot je rekla ena od naših strank za svojega očeta: »Ko ima kdo drug kot on dobro idejo za podjetje, takrat po očetovem v trenutku ostanemo 'brez denarja'. Kot slaba rima, ki si jo ponavlja.« To seveda počnemo,v našem primeru oče, da se izogibamo nečemu novemu ali zadržujemo kontrolo nad določeno situacijo, ker nam tako godi.

4. Zanemarjanje pozitivnih lastnosti oz. pritoževanje: Tipičen primer tega je, ko podjetje, ki je dobro stoječe, pripisuje svoj poslovni uspeh sreči: »Sej so moji otroci dobri, samo to, da še peljejo podjetje, je čista sreča.« Čeprav so visoko izobraženi, v podjetju so od majhnega, in podjetje se je od njihovega prevzema potrojilo… Ampak za očeta to nič ne velja. Enostavno živi s konstantnim negativizmom in je to ena od zgodb, ki si jo rabi afirmirati.

5. Sklepanje: »Itak jim ne bo uspelo. To je brezveze. Sej smo videli pri sosedih, kako je to šlo«, je nekoč izjavil ena mama, kjer smo pomagali pri prenosu na dva sinova. Ko smo jo vprašali, po čem to sklepa, je rekla, da pač je njena pravica tako razmišljati.
To je le nekaj primerov, ki jih tedensko srečujemo. Obstaja jih še veliko. Predvsem nam takšni načini operiranja/razmišljanja povzročajo stres. Škodljivi so za osebo, ki jih goji, za družino in predvsem za nadaljno zdravo delovanje podjetja.


V prihajajočem prispevku bom navedel še nekaj podobnih primerov, kot so bili navedeni zgoraj. Predvsem se bom osredotočil tudi na načine, kako lahko izboljšamo zgoraj omenjene prakse čustvovanja in razmišljanja. Doba v kateri živimo zagotovo zahteva od nas, da presežemo omejujoče načine razmišljanja, ki so do sedaj še imela “moment obstoja” v našem družbenem okolju. Zakaj je važno, da jih presežemo?

Več v naslednjem članku.