»Z dnevom sem zadovoljna, ko se uspem umiriti«

Manja Gradišek z NLB za Diggit 08 Foto: Diggit.si

Za Manjo Gradišek je cilj pomemben, a ključna se ji zdi pot, ki vodi do njega. Na njej se dogajajo vse čarobne stvari - smeh, jok, nova spoznanja. 

Manja Gradišek je vodja tržnega komuniciranja in odnosov z javnostmi v NLB, njeno delo je stresno, naporno, dinamično. A kljub prepletanju segmentov v njenem življenju jo še vedno najbolj navdihujejo enostavne ideje, ki imajo koristne učinke, in kreativnost, ki izboljšuje vsakdan. Verjame, da je pot pomembnejša od cilja in da je potovanje zanimivejše, ko ne potuješ sam. »Cilji so super, še posebej, ko jih dosežeš, ampak v resnici je cilj le nekaj hipnega, vse se dogaja na poti do cilja – jokaš, se veseliš, rasteš, gradiš svoj karakter. In če si na tej poti sam, je lahko precej dolgčas,« pove govornica okroglega odra na konferenci Diggit 08 v pogovoru z voditeljico prireditve Taro Zupančič.

A kljub temu, da poudarja, kako je pomembno imeti na poti družbo, opozarja, da naj ta ne bo kar vsaka. Sploh pa ne tista z ekranov. »Meja med zasebnim in poslovnim se je s pojavom tehnologije v obliki družbenih omrežij zelo zabrisala. Stalno smo dosegljivi in zato se rada spomnim svoje gugalnice. Tiste gugalnice, na kateri tehtaš, koliko si pripravljen iti daleč, da nekaj dobrega narediš, in na drugi strani, koliko za ta trud poplačan.«

A še ena past današnjega časa je preživljanje prostega časa za ekrani. »Prosti čas je mnogokrat izgubljen – ogromno časa preživimo na družbenih omrežjih, odgovarjamo na elektronska sporočila … vsa tehnologija in stalna dosegljivost, ki z njo prihaja, nam nalaga ogromno dela, ampak če bi to izključili, bi imeli ogromno kakovostnega prostega časa.«

Sama si za svoj prosti čas ne zadaja nobenih večjih ciljev, ne uporablja besede »moram« in vsak dan začne s sprehodom v naravo, kjer si prečisti in uredi misli. »Danes se je najtežje odklopit, zato si vsak dan vzamem nekaj časa samo zase. Ta čas je zelo pomemben.« Pri tem poudarja tudi pomen domačih ljubljenčkov, ki lahko predstavljajo dober filter za spremembo v počutju po prihodu domov, ko dnevi v službi niso rožnati. Takrat, poudarja, je treba domačim znati povedati, da danes ni moj dan, da sem sitna in naj me le pustijo pri miru. »Za slabo počutje, ki ga prinesemo domov, namreč niso prav nič krivi.« Ne uspe ji vedno, »nič za to, le da se iz vsake take izkušnje nekaj naučim« pravi in zaključi, da je z dnevom zadovoljna, ko se uspe umiriti. Niti to ji ne uspe vedno. A pot je tista , ki šteje. Ta pa vedno pripelje do cilja.

Več iz rubrike