»55 odstotkov Slovencev je izgorelih ali na poti do izgorelosti«

»Začelo se je s pogostimi boleznimi, kot so angina, bronhitis, pogosto sem bila prehlajena … zdravnik mi je ves čas govoril, da ni to nič takega, tako sem vztrajala pri takšnem načinu življenja.  Bila sem vrhunsko fizično pripravljena, ampak mentalno sem bila popolnoma šibka. Nisem bila v stiku s sabo.« Ko so se pojavile še vrtoglavica, pozabljanje, nespečnost, je nek trenutek mislila, da doživlja srčni infarkt, pa temu ni bilo tako. Kardiologinja jo je takrat razsvetlila in ji povedala, da je res, da jo boli srce, ampak ne zaradi bolezni, pač pa zaradi vseh čustev, ki so v njem. Takrat je vedla, da je treba nekaj spremeniti.

Katja Krasko Štebljaj danes (spet) skrbi za odnose z javnostmi v podjetju Eles, njeno karierno pot pa je bistveno zaznamovala bolezen sodobnega časa – izgorelost. Minuli teden je WHO po letu proučevanj in raziskav izgorelost le priznala kot bolezen, a dan kasneje je svojo odločitev preklicala. Katja Krasko Štebljaj verjame, da je za to kriv neoliberalni kapitalizem v katerem živimo. Na konferenci Diggit 08 je poudarila, da je polovica prisotnih že izgorelih ali pa na dobri poti do tja. Statistike kažejo, da je kar 55 odstotkov Slovencev v slabih delovnih okoljih in nepristnih medosebnih odnosih podvrženih stanju izgorelosti.

A poudarja, da je pot do spremembe težka, sploh iz situacije, v kateri je bila sama, ko so ji strokovnjaki nizali najhujše diagnoze. »Najprej greš skozi obup, žalost, razčlovečenje. Rekli so mi, da ne bom več hodila, pa sem temu odločno rekla ne.« Poglobila se je v razpoložljivo literaturo o izgorelosti, raziskovala tematiko in se z njo začela sistematično ukvarjati, predvsem pa je zdravje vzela v svoje roke.

»Bolezen je resda huda, ampak je tudi priložnost. Tako sem jo vzela jaz.« Začela je poslušati svoje telo in ostajati v stiku s sabo. Danes se zavzema tudi za celostno obravnavo zdravja in želi, da bi ljudje, ki so izgoreli, ali so na poti do tja, imeli ustrezno pomoč ali vsaj možnost dobiti informacije, kam se lahko obrnejo, kdo jim lahko pomaga.

»Družba potrebuje spremembe,« je bila odločna in nadaljevala: »Ni dovolj joga, dober spanec. Pomembno je tudi, da ne skušate ves čas le ugajati drugim, pač pa bodite to, kar ste. Bodite avtentični, pristni. In še nekaj naj vam povem,« je na koncu svojega desetminutnega pogovora z voditeljico Diggita Taro Zupančič ponudila v razmislek govornica: »Ljudje nas začnejo cenit šele, ko prvič rečemo ne. Zato, upajte si.«