Številna odlična književna dela so bila ob izidu prodajno neuspešna

Svet kapitala je 16. aprila 2020 objavil besedilo Petre Škarja Je prav, da umetniki od države zahtevajo denar za svoje delo. Meniva, da je v njem zapisanih več popreproščenih trditev, ki pomanjkljivo orišejo delovanje slovenskega knjižnega trga in ki utrjujejo stereotipno in škodljivo miselnost, da je slovenski pisatelj oziroma umetnik (v besedilu uporabljava moški slovnični spol tudi za predstavnice ženskega biološkega spola), kot je zapisala avtorica, »tisti striček z ogromnimi očali, ki nima socialnega življenja, v razvlečeni majici doma tipka na računalnik in piše knjige« in »živi od socialne podpore ali od državnih sredstev podpore umetnosti«.

Za začetek je treba opozoriti na uporabo nenatančnega strokovnega izrazja v omenjenem besedilu (za katerega na trenutke ni jasno, ali gre za plačan oglas za avtorico). Vsaka izdana knjiga še ni umetniško delo. Z drugimi besedami: slovenski knjižni trg zajema tako izdaje književnih (leposlovnih oziroma umetniških del) kot izdaje vseh drugih knjižnih zvrsti (učbenikov, kuharskih knjig, priročnikov za samopomoč itn.).

V omenjenem besedilu je za argumentiranje avtoričinega mnenja nenatančno uporabljen tudi statističen podatek, da je v Sloveniji letno izdanih v povprečju 6000 knjig. Po začasnih podatkih NUK-a za leto 2019 (http://cezar.nuk.uni-lj.si/common/files/knjiga/knjige_brosure.pdf) je bilo število vseh izdanih naslovov 4325, od tega je bilo število (slovenskih in prevedenih) književnih del bistveno nižje, in sicer 1495 (dobra tretjina), število javno subvencioniranih književnih del pa še nižje.

Zakaj je treba poznati strukturo izdanih knjig in kaj nam tovrstni podatki povedo, je pojasnil dr. Samo Rugelj v več člankih, med drugim tudi v uvodniku »Ali pri nas res izhaja preveč knjig?« (Bukla, 5. 7. 2017). Isti avtor je podrobneje pisal tudi o pomenu javne podpore slovenski književnosti, natančneje romanu (in sicer v marčevski številki Sodobnosti); ta je potrebna tudi zato, da se ohranjajo založniški standardi (podrobneje predstavljeni v knjigi Založniški standardi), kakovostna domača književnost in posredno kritiška mreža, ki izdane knjige reflektira.  

Daleč najbolj vprašljiv in ozkogleden se nama zdi avtoričin kriterij za dobro knjigo. »Če avtor sam ne zna prodati 100 svojih knjig (pa naj bo še tako nevešč prodaje), ne verjamem, da je knjiga dobra. /…/ V osnovi je zelo preprosto. Če knjiga ni dobra, se s trudom ali brez ne bo prodajala.«

Avtorjev angažma pri prodaji knjige se nama ne zdi sporen; tako samozaposleni v kulturi kot kulturne ustanove se zelo dobro zavedamo, da ob delni podpori države delujemo na trgu in da si moramo sami najti stranke in svoje delo prodati. Sporen, preozek in škodljiv se nama zdi neoliberalni pogled na trg kot edino verodostojno merilo kakovosti knjige.

Kar se tiče književnih del, je pogled dobro razširiti s spoznanji Jaussove recepcijske estetike: številna danes kanonska dela (denimo, Flaubertova Gospa Bovary) so bila ob izidu prodajno neuspešna, tudi zato, ker so bila – preprosto povedano – za družbo in njene tedaj veljavne vrednote in norme daleč pred svojim časom. Z drugimi besedami, množica (na katero se sklicuje Petra Škarja) jim ni bila naklonjena.

Ozrimo se še nekoliko bolj nazaj, tokrat v zgodovino slovenskega jezika in književnosti: kaj bi bilo z njima, če bi Trubar in Prešeren razmišljala »tržno«? Morda bi danes razmišljali in pisali v nemščini in, ja, potem se nam z vprašanji trga res ne bi bilo treba ukvarjati. Ne samo zato, ker je nemški umetniški trg veliko večji od slovenskega, marveč tudi zato ker Nemčija bistveno bolj ceni in podpira umetnike, in to z javnim denarjem.

Naj zorni kot še nekoliko razširimo s književnih del na druge knjižne zvrsti, denimo, strokovne knjige. Si predstavljate, da bi o tem, ali je dobra neka medicinska knjiga, na podlagi katere bi zdravniki odločali o pacientovem življenju ali smrti, odločal trg? In ne stroka in strokovni mehanizmi razlikovanja strokovnjakov od šarlatanov?   

In za konec, živimo v času pandemije koronavirusa, ki je zelo nazorno razkril, kako zelo potrebujemo delujoče javne sisteme (zdravstvo, šolstvo itn.). V tem času so številni umetniki zastonj dali v javno uporabo svoje delo ne glede na to, da že leta poslušajo očitke o parazitstvu in ne glede na to, da slovenska kultura in umetnost ohranjata zavidljivo kakovost v mednarodnem merilu kljub finančnim rezom po zadnji gospodarski krizi.

V času, ki prihaja, se nam obeta novo pisanje nenapisane družbene pogodbe. Od angažmaja vseh nas bo odvisno, ali bomo novo družbo gradili vsi in ali bomo še naprej ohranjali spoznanje o povezanosti in potrebnosti vseh družbenih slojev in sistemov. Z drugimi besedami, potrebujemo zdravstveno osebje, smetarje, gasilce in druge poklice, med njimi tako umetnike kot podjetnike. In predvsem potrebujemo konstruktivne in strokovne utemeljene predloge, kako naprej, ne pa enostranskih in stereotipnih pogledov, ki pridejo prav zgolj oblastnikom, katerih delovanje temelji na miselnosti »divide et impera«.



Svojo povezovalno vlogo v tem času lahko odigrajo tudi mediji s premišljenim izborom in objavo vsebin. V dobro zmanjšanja razklanosti med umetniškim in podjetniškim sektorjem predlagava, da v svoji reviji objavite serijo intervjujev ali besedil, ki bi po eni strani predstavili delo, razmišljanje in preživetvene strategije priznanih in uveljavljajočih se slovenskih umetnikov, po drugi pa uspešne promocijske in podjetniške prijeme slovenskih založb, ki izdajajo tako umetniška kot druga dela. Idej je še veliko, lahko bi pisali tudi o drugih področjih (denimo, znanosti in tehnologiji), ki jih trg sprva ne prepozna kot uporabna in dobičkonosna.

Poglobljeno obravnavo bi veljamo nameniti tudi nadzoru delitve javnega denarja, tudi v luči pedagoške upravičenosti avtoričinih nastopov v slovenskih šolah, če na njih dejansko širi v začetku svojega besedila omenjeno stereotipno definicijo pisatelja.    

*Breda Biščak, književna prevajalka in Sovretova nagrajenka
dr. Anja Bajda, dramaturginja
Škofije in Cerknica, 20. april 2020