OK, kapitalizem
Če današnjo kulturno pokrajino kaj zaznamuje, je to prepad med generacijo naših staršev in starih staršev na eni strani ter milenijci in njihovimi potomci na drugi.
Odpri galerijo
Capitalism, Alone se posveti redistributivni vlogi države in ostane v miselnem prostoru liberalnih ekonomistov (à la Joseph Stiglitz, Paul Krugman in Thomas Piketty). Gašenje ognja namesto preventivnih požarnih ukrepov. FOTO: Reuters
To ni samo prepad vrednot, ampak predvsem razlika v pričakovani usodi dveh med seboj odtujenih generacij, tudi v političnem smislu.
Milanovićeva nova knjiga Capitalism, Alone (2019) je knjiga stare generacije, a nesporno je avtorjev status med ekonomisti zavidanja vreden. Upravičeno.
Branko Milanović je profesor na City University of New York, njegova predavanja gostijo tudi druge svetovno znane fakultete, kot je na primer London School of Economics. Dolga leta je bil na izredno vplivnem položaju vrhovnega ekonomista Svetovne banke. Življenjsko delo je posvetil neenakosti, stroko pa pred kratkim osvojil s t. i. slonovo krivuljo, ki pokaže, kdo so zmagovalci in kdo poraženci globalizacije.
Glavni del svoje nove knjige posveti vprašanju, kako liberalni kapitalizem poglablja že zdaj nevzdržno neenakost.
Šest elementov zahodnega kapitalizma, ki razdvajajo družbo na imetnike in neimetnike:
1. Bruto domači proizvod (BDP) nam pove, koliko vrednosti smo v določenem obdobju proizvedli v neki državi. BDP se v obliki plač in dohodkov iz kapitala deli med delavce in lastnike kapitala. Pred 50 leti so ekonomisti verjeli, da bodo delavci vedno dobili približno 70 odstotkov proizvoda, lastniki kapitala pa preostalih 30 odstotkov (to je bil eden tistih številnih »želenih ekonomskih zakonov«, ki so v zgodovini tako klavrno padli). Od neoliberalne revolucije Reagana in Thatcherjeve naprej dobijo lastniki kapitala vedno večji delež BDP na račun delavcev, zdaj je to razmerje skorajda ena proti ena.
2. Ne samo da je kapital skoncentriran v rokah najbogatejših, neenakost še bolj poglablja dejstvo, da so sredstva bogatejših donosnejša kot sredstva, ki si jih lasti srednji razred, nižji dohodkovni razred pa ima »negativno premoženje«, kar pomeni, da je v povprečju zadolžen.
3. Danes izogibanje kapitalističnega razreda produktivnemu delu ni več družbeno zaželeno, niti med najbogatejšimi, ki vedno večji del svojih prihodkov zaslužijo z delom (npr. Jeff Bezos služi kot lastnik Amazona in hkrati v podjetju prejema 500-krat večjo plačo kot v povprečju njegovi zaposleni).
4. Vse bolj razširjeno je razredno »parjenje«. Bogati moški se vedno pogosteje poročajo z bogatimi ženskami in obratno, s čimer se zmanjšuje socialna mobilnost in povečuje neenakost.
5. Sponzorstvo političnih kandidatov vedno bolj usmerja politični proces. Za bogate je financiranje političnih kampanj zelo donosna investicija, saj si tako zagotovijo nižje davke na kapital, visoke dohodke in dedovanje, deregulacijo trgov in mednarodne menjave, privatizacijo šolstva in zdravstva (kar je v interesu izključno najbogatejših), propad socialne države in podobno. Demokracija počasi degenerira v plutokracijo.
6. Velik del problema neenakosti je prenos premoženja med generacijami. Dedovanje je skorajda nemogoče povezati z meritokracijo – z vprašanjem, koliko si nekdo zasluži glede na svoj trud, delo in inovativnost. Ob tem je v vseh zahodnih državah dedovanje tako rekoč neobdavčeno ali izredno nizko obdavčeno.
Knjiga Capitalism, Alone tako ponudi vpogled v vzročno verigo neenakosti. Primarni vzrok neenakosti je koncentracija kapitala in s tem povezana akumulacija nepredstavljivega premoženja v rokah nekaj ljudi, ki s financiranjem političnih kandidatov ter medijsko manipulacijo javnega mnenja ugrabijo politične procese. To je prehod iz demokracije v plutokracijo, kjer imajo bogati možnost odločanja o političnih vprašanjih. Posledica je načrtno rušenje socialne države; privatizacija izobrazbe, zdravstva, nižanje davkov na dedovanje in visoke dohodke, odpisovanje socialnih transferjev, propad delavskih pravic in drugih temeljev zdrave družbe, ki pa seveda niso v interesu najbogatejših.
Da bi se uprli trendom liberalnega kapitalizma in spet vzpostavili funkcionalen in pravičen ekonomsko-politični sistem, Milanović prepozna dve vrsti ukrepov: redistributivne in predistributivne. V knjigi Capitalism, Alone največ pozornosti nameni socialni državi, ki naj bi ublažila ustvarjeno neenakost. S tem avtor sledi starim receptom – že dodobra prežvečeni tretji poti socialne demokracije.
Milanović ni naiven. Prizna, da je vloga socialne države v globalnem gospodarstvu 21. stoletja problematična zaradi mobilnosti dela in kapitala, a omeni nujnost po egalitarnem kapitalizmu z »enakovredno distribucijo kapitala in izobrazbe med ljudmi« (str. 46). Družba se ne sme znajti v situaciji, v kateri sta dobra izobrazba in kakovostno zdravstvo dostopna tistim, ki imajo dovolj denarja. Osrednjega pomena je demokratizacija gospodarstva, torej vključevanje zaposlenih v lastništvo podjetij.
Delavsko lastništvo je zelo učinkovit način zmanjševanja neenakosti, ne da bi se v gospodarstvo pretirano vmešala država. To ni utopična ideja. Na 48. strani Milanović omeni ameriško posebnost, imenovano Employee Stock Ownership Plan (ESOP), ki delavcem omogoča vključitev v lastništvo podjetij, ne da bi morali investirati osebne prihranke – odkup delnic se financira kar iz prihodkov podjetja. Pod skladi ESOP je zdaj v ZDA 7000 podjetij, ki zaposlujejo okrog 14 milijonov delavcev, kar 10 odstotkov zasebnega sektorja.
Na žalost Milanović glavnih političnih priporočil knjige ne gradi na tej ideji, demokratizacijo gospodarstva hitro prepusti tišini. Capitalism, Alone se posveti redistributivni vlogi države in ostane v miselnem prostoru liberalnih ekonomistov (à la Joseph Stiglitz, Paul Krugman in Thomas Piketty). Gašenje ognja namesto preventivnih požarnih ukrepov.
Poleg pomanjkanja politične domišljije in iznajdljivosti postane generacijski prepad očiten tudi ob avtorjevi obravnavi novejših družbenih fenomenov, ki bremenijo predvsem mlajšo generacijo. Komodifikacija in prekarizacija delovne sile, množične migracije, avtomatizacija dela in podnebne spremembe – avtor v nekaj paragrafih z ekonomsko analizo odpravi pomisleke glede teh kompleksnih pojavov, o katerih lahko v kritični literaturi najdemo poglobljene študije.
Za Milanovića je prekarizacija osebna izbira ter »korak k bogatenju in svobodi« (str. 194), migracije pojasni z uvedbo »državljanske premije« oziroma iskanjem višjega osebnega zaslužka, dilemo avtomatizacije dela odpravi s preprostim induktivnim sklepanjem, da so izgubljena delovna mesta zaradi tehnološkega napredka v zgodovini vedno nadomestile službe v novih industrijah, glede podnebnih sprememb pa je tehnološki optimist, ki verjame, da nas bo rešila tehnologija.
Analiza in odgovori na te kompleksne pojave so pretirano poenostavljeni in ekonomsko redukcionistični, kar bralca lahko preseneti, saj je Milanović progresiven in poglobljen mislec. V obravnavi širših družbenih dilem knjiga ne poda ultimativnih odgovorov, temveč bralcu dopušča možnost odprte interpretacije. Pusti nas razcepljene med ekonomsko logiko in moralnimi pomisleki. Nejasno ostaja, zakaj se teh vprašanj sploh loti.
Knjiga Capitalism, Alone je pomemben del Milanovićevega poslanstva. Prihajajoči generaciji odločevalcev – milenijcem – pokloni vpogled v sistemsko poglabljanje neenakosti znotraj liberalnega kapitalizma. Po drugi strani pa jo zaznamuje fukuyamovsko pomanjkanje domišljije in boomersko nerazumevanje položaja nove generacije, ki ju je najbolje zavreči s pokroviteljskim »OK, kapitalizem«.
*Avtor je predsednik Inštituta za ekonomsko demokracijo.
Milanovićeva nova knjiga Capitalism, Alone (2019) je knjiga stare generacije, a nesporno je avtorjev status med ekonomisti zavidanja vreden. Upravičeno.
Branko Milanović je profesor na City University of New York, njegova predavanja gostijo tudi druge svetovno znane fakultete, kot je na primer London School of Economics. Dolga leta je bil na izredno vplivnem položaju vrhovnega ekonomista Svetovne banke. Življenjsko delo je posvetil neenakosti, stroko pa pred kratkim osvojil s t. i. slonovo krivuljo, ki pokaže, kdo so zmagovalci in kdo poraženci globalizacije.
Glavni del svoje nove knjige posveti vprašanju, kako liberalni kapitalizem poglablja že zdaj nevzdržno neenakost.
Šest elementov zahodnega kapitalizma, ki razdvajajo družbo na imetnike in neimetnike:
1. Bruto domači proizvod (BDP) nam pove, koliko vrednosti smo v določenem obdobju proizvedli v neki državi. BDP se v obliki plač in dohodkov iz kapitala deli med delavce in lastnike kapitala. Pred 50 leti so ekonomisti verjeli, da bodo delavci vedno dobili približno 70 odstotkov proizvoda, lastniki kapitala pa preostalih 30 odstotkov (to je bil eden tistih številnih »želenih ekonomskih zakonov«, ki so v zgodovini tako klavrno padli). Od neoliberalne revolucije Reagana in Thatcherjeve naprej dobijo lastniki kapitala vedno večji delež BDP na račun delavcev, zdaj je to razmerje skorajda ena proti ena.
2. Ne samo da je kapital skoncentriran v rokah najbogatejših, neenakost še bolj poglablja dejstvo, da so sredstva bogatejših donosnejša kot sredstva, ki si jih lasti srednji razred, nižji dohodkovni razred pa ima »negativno premoženje«, kar pomeni, da je v povprečju zadolžen.
3. Danes izogibanje kapitalističnega razreda produktivnemu delu ni več družbeno zaželeno, niti med najbogatejšimi, ki vedno večji del svojih prihodkov zaslužijo z delom (npr. Jeff Bezos služi kot lastnik Amazona in hkrati v podjetju prejema 500-krat večjo plačo kot v povprečju njegovi zaposleni).
Jeff Bezos s spremljevalko.
4. Vse bolj razširjeno je razredno »parjenje«. Bogati moški se vedno pogosteje poročajo z bogatimi ženskami in obratno, s čimer se zmanjšuje socialna mobilnost in povečuje neenakost.
5. Sponzorstvo političnih kandidatov vedno bolj usmerja politični proces. Za bogate je financiranje političnih kampanj zelo donosna investicija, saj si tako zagotovijo nižje davke na kapital, visoke dohodke in dedovanje, deregulacijo trgov in mednarodne menjave, privatizacijo šolstva in zdravstva (kar je v interesu izključno najbogatejših), propad socialne države in podobno. Demokracija počasi degenerira v plutokracijo.
6. Velik del problema neenakosti je prenos premoženja med generacijami. Dedovanje je skorajda nemogoče povezati z meritokracijo – z vprašanjem, koliko si nekdo zasluži glede na svoj trud, delo in inovativnost. Ob tem je v vseh zahodnih državah dedovanje tako rekoč neobdavčeno ali izredno nizko obdavčeno.
Knjiga Capitalism, Alone tako ponudi vpogled v vzročno verigo neenakosti. Primarni vzrok neenakosti je koncentracija kapitala in s tem povezana akumulacija nepredstavljivega premoženja v rokah nekaj ljudi, ki s financiranjem političnih kandidatov ter medijsko manipulacijo javnega mnenja ugrabijo politične procese. To je prehod iz demokracije v plutokracijo, kjer imajo bogati možnost odločanja o političnih vprašanjih. Posledica je načrtno rušenje socialne države; privatizacija izobrazbe, zdravstva, nižanje davkov na dedovanje in visoke dohodke, odpisovanje socialnih transferjev, propad delavskih pravic in drugih temeljev zdrave družbe, ki pa seveda niso v interesu najbogatejših.
Branko Milanović, srbsko - ameriški ekonomist in gostujoči profesor na City University of New York Graduate Center.
Da bi se uprli trendom liberalnega kapitalizma in spet vzpostavili funkcionalen in pravičen ekonomsko-politični sistem, Milanović prepozna dve vrsti ukrepov: redistributivne in predistributivne. V knjigi Capitalism, Alone največ pozornosti nameni socialni državi, ki naj bi ublažila ustvarjeno neenakost. S tem avtor sledi starim receptom – že dodobra prežvečeni tretji poti socialne demokracije.
Ali je redistribucija politično izvedljiva?
Milanović ni naiven. Prizna, da je vloga socialne države v globalnem gospodarstvu 21. stoletja problematična zaradi mobilnosti dela in kapitala, a omeni nujnost po egalitarnem kapitalizmu z »enakovredno distribucijo kapitala in izobrazbe med ljudmi« (str. 46). Družba se ne sme znajti v situaciji, v kateri sta dobra izobrazba in kakovostno zdravstvo dostopna tistim, ki imajo dovolj denarja. Osrednjega pomena je demokratizacija gospodarstva, torej vključevanje zaposlenih v lastništvo podjetij.
Vse bolj razširjeno je razredno »parjenje«. Bogati moški se vedno pogosteje poročajo z bogatimi ženskami.
Delavsko lastništvo je zelo učinkovit način zmanjševanja neenakosti, ne da bi se v gospodarstvo pretirano vmešala država. To ni utopična ideja. Na 48. strani Milanović omeni ameriško posebnost, imenovano Employee Stock Ownership Plan (ESOP), ki delavcem omogoča vključitev v lastništvo podjetij, ne da bi morali investirati osebne prihranke – odkup delnic se financira kar iz prihodkov podjetja. Pod skladi ESOP je zdaj v ZDA 7000 podjetij, ki zaposlujejo okrog 14 milijonov delavcev, kar 10 odstotkov zasebnega sektorja.
Na žalost Milanović glavnih političnih priporočil knjige ne gradi na tej ideji, demokratizacijo gospodarstva hitro prepusti tišini. Capitalism, Alone se posveti redistributivni vlogi države in ostane v miselnem prostoru liberalnih ekonomistov (à la Joseph Stiglitz, Paul Krugman in Thomas Piketty). Gašenje ognja namesto preventivnih požarnih ukrepov.
Poleg pomanjkanja politične domišljije in iznajdljivosti postane generacijski prepad očiten tudi ob avtorjevi obravnavi novejših družbenih fenomenov, ki bremenijo predvsem mlajšo generacijo. Komodifikacija in prekarizacija delovne sile, množične migracije, avtomatizacija dela in podnebne spremembe – avtor v nekaj paragrafih z ekonomsko analizo odpravi pomisleke glede teh kompleksnih pojavov, o katerih lahko v kritični literaturi najdemo poglobljene študije.
Za Milanovića je prekarizacija osebna izbira ter »korak k bogatenju in svobodi« (str. 194), migracije pojasni z uvedbo »državljanske premije« oziroma iskanjem višjega osebnega zaslužka, dilemo avtomatizacije dela odpravi s preprostim induktivnim sklepanjem, da so izgubljena delovna mesta zaradi tehnološkega napredka v zgodovini vedno nadomestile službe v novih industrijah, glede podnebnih sprememb pa je tehnološki optimist, ki verjame, da nas bo rešila tehnologija.
Sponzorstvo političnih kandidatov usmerja politični proces. Za bogate je financiranje političnih kampanj zelo donosna investicija.
Analiza in odgovori na te kompleksne pojave so pretirano poenostavljeni in ekonomsko redukcionistični, kar bralca lahko preseneti, saj je Milanović progresiven in poglobljen mislec. V obravnavi širših družbenih dilem knjiga ne poda ultimativnih odgovorov, temveč bralcu dopušča možnost odprte interpretacije. Pusti nas razcepljene med ekonomsko logiko in moralnimi pomisleki. Nejasno ostaja, zakaj se teh vprašanj sploh loti.
Knjiga Capitalism, Alone je pomemben del Milanovićevega poslanstva. Prihajajoči generaciji odločevalcev – milenijcem – pokloni vpogled v sistemsko poglabljanje neenakosti znotraj liberalnega kapitalizma. Po drugi strani pa jo zaznamuje fukuyamovsko pomanjkanje domišljije in boomersko nerazumevanje položaja nove generacije, ki ju je najbolje zavreči s pokroviteljskim »OK, kapitalizem«.
*Avtor je predsednik Inštituta za ekonomsko demokracijo.
Več iz rubrike
3D tisk pozitivno vpliva na gospodarstvo
Najpogosteje 3D tisk proizvaja slušne aparate, protetične pripomočke in tekaške copate.
Bomo trajnost dosegli z jedrsko fuzijo?
Znanstveniki dosegli stabilizacijo jedrskega zlivanja, kar je dober znak za prihodnost
