Slovenci premalo izkoriščamo kulturne potenciale

Pija Kapitanovič
Priprave na knjižni sejem v Cankarjevem domu. Foto Voranc Vogel
Javnost in politiko običajno zanima, zakaj sploh vlagati javna sredstva v kulturo. Določen del kulture ima izjemno visoke multiplikativne učinke, a to še ne pomeni, da je povečevanje sredstev za kulturo smiselno.
V Sloveniji razmeroma veliko javnih sredstev namenimo za kulturo, primerjalno več kot druge države, tako je bilo vsaj pred letom 2012. Dolgo časa smo bili po relativni višini izdatkov za kulturo med prvo trojico držav Evropske unije. Zadnja leta se izdatki države za kulturo zmanjšujejo, a še vedno ostajajo nad povprečjem EU, medtem ko število delovnih aktivnih v kulturi narašča. Ker se vedno manj denarja razdeljuje med vedno številnejše kulturnike, je tudi zato razumljivo, da je nezadovoljstva med njimi veliko.
Dr. Andrej Srakar, kulturni ekonomist: Kultura je pri nas in tudi po vsej EU najdonosnejša dejavnost v celotnem javnem sektorju, njeni multiplikatorji pa višji od multiplikatorjev v zdravstvu, šolstvu, znanosti, predvsem pa javni upravi in sociali.

Leta 2016 so bili izdatki za državo po podatkih Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) en odstotek celotnega BDP in 0,4 odstotka višji od povprečja EU. Nominalni zneski javnih izdatkov za kulturne storitve (tj. državnega in lokalnih proračunov skupaj) so od leta 2008 do 2010 naraščali – s 301 milijona evrov leta 2008 na 320 milijonov evrov leta 2010, ko je Slovenija za kulturne storitve namenila največ. Od takrat sredstva padajo. Leta 2014 so znašala dobrih 286 milijonov evrov, leta 2015 pa dobrih 275, leta 2016 so pristala na ravni iz leta 2005, pri slabih 147 milijonih evrov. Leta 2017 se je krivulja obrnila navzgor, proračun za kulturo je znašal 155 milijonov evrov, leta 2018 pa 157 milijonov evrov.

Javnost medtem, zanimivo, glede na anketo Odnos do kulture iz leta 2017 meni, da država na leto za kulturo nameni okoli 29 milijonov. To bi bilo za njeno delovanje občutno premalo. Poleg javnega denarja se v kulturo steka tudi denar uporabnikov. Slovenska gospodinjstva za kulturo v povprečju namenijo dobre tri odstotke svojih letnih izdatkov, kar na ravni države znaša približno 500 milijonov evrov, poleg tega so leta 2015 posamezniki iz donacij dohodnine za financiranje kulturnih namenov prispevali slabih 170.000 evrov.

image
Foto: Uros HOCEVAR

 

Davčne olajšave v kulturi so neizkoriščene

Celovitih podatkov o zasebnih sredstvih za kulturo ni, tista, za katera so na voljo podatki (izkoriščenost davčnih olajšav za dohodke pravnih subjektov in dohodninske donacije), pa so nizka in ne pomagajo organizacijam k bistveno boljšemu finančnemu stanju, je pred časom že opozoril Umar. Iskanje dodatnih sredstev za kulturo je tako na tapeti vsake vlade.
V koalicijski pogodbi nove vlade je zapisano, da bo uvedena davčna olajšava do petodstotne letne dohodninske osnove za sredstva posameznika, vložena v področja kulture, športa, zdravja in obrtniških del. Toda Andrej Srakar, strokovnjak za kulturno ekonomiko, opozarja, da od davčnih olajšav ni pričakovati velikega izplena. »Študija, ki smo jo delali pred časom za evropski parlament, je pokazala, da davčne olajšave niso nujno pozitivne za potrošnjo v kulturi. Donatorji, ki bi jih izkoriščali, se zelo šibko odzivajo in tudi že obstoječih davčnih olajšav ne izkoriščajo, tako da več kot 90 odstotkov teh ostaja neizkoriščenih.«
Olajšave so po besedah sogovornika problematične tudi zato, ker imajo majhne spodbujevalne učinke, kar vodi v še večji pritisk na javna sredstva. »Zasebna vlaganja v kulturo so smiselna morda v kombinaciji z različnimi mehanizmi. V tujini obstajajo, recimo, bančne sheme, ki posojajo kulturnim projektom ceneje z garancijo države, vavčerji, množično financiranje (angl. crowdfunding), različne davčne ugodnosti in olajšave in večje dohodninske donacije. Slovenija ima z 0,5 odstotka dohodnine, ki jo lahko nameni poljubni nevladni organizaciji, enega najmanjših deležev, ki ga lahko sama prerazporedi, v tujini je ta delež od enega do dveh odstotkov. Okrog 90.000 evrov, kolikor je bilo kulturnih dohodninskih donacij v preteklih letih vsako leto, komaj zadošča za delovanje ene malo večje nevladne organizacije.«

image
Foto Voranc Vogel

 

Problem je stroka, ki zagovarja le en mehanizem

Za spodbujanje večjega financiranja iz zasebnih virov bi tako po besedah sogovornika potrebovali skupek različnih mehanizmov, ki bi jih uvajali sistematično in sočasno. »Žalostno je, da imamo v Sloveniji zelo malo, le štiri ali pet malo večjih zasebnih fundacij v kulturi.«
Pri nas se vedno prikazuje kot sveti gral le en hipni, trenutni mehanizem, ki ga kdo bolj po naključju najde v kakšni evropski državi, brez sistemskega razmisleka, zato pravega izplena običajno ni.

Če bi, kot pravi Srakar, različne mehanizme uvedli sistematično, tako kot je že pred leti v predlog zakona o zasebnih vlaganjih v kulturo zapisal prof. dr. Bogomir Kovač, bi bil izplen kulture zagotovo večji. Žal pa tega ni pričakovati, pravi sogovornik. Problem je po njegovem mnenju stroka. »Pri nas se vedno prikazuje kot sveti gral le en hipni, trenutni mehanizem, ki ga kdo bolj po naključju najde v kakšni evropski državi, brez sistemskega razmisleka, zato pravega izplena običajno ni. Resni dokumenti sprememb pa so že leta pripravljeni in v predalih.«
Tako kot so nujna zasebna sredstva, pa so nujna tudi javna. »Obe vrsti je treba pametno urediti oziroma spodbujati, a žal je vedno najlažje višati le javni proračun. S tem pa se ne bodo zgodile potrebne sistemske spremembe v kulturi, pričakovati kaj takšnega zgolj od tega bi bilo preprosto iluzorno.«

image
Priprave na knjižni sejem v Cankarjevem domu. Foto Voranc Vogel

 

Povečevanje proračuna vodi v slabo politiko

Povečevanje sredstev kar tako brez razloga po besedah Srakarja vodi tudi v negativne spodbude za vodenje kulturnih politik. »Če je neki sektor finančno preskrbljen, zakaj bi se z njim ukvarjali? Če ljudem ponudite brezplačno hrano in oblačila, brezplačno zdravstvo, brezplačna stanovanja in brezplačno šolstvo, zakaj bi, če imajo vse zastonj, hodili še v službo?« gre znana anekdota, ki jo Srakar po navadi pove študentom na ekonomski fakulteti, ko je govor o brezposelnosti in trgu dela.
Dobra kulturna kot tudi vsaka druga politika mora znati gospodariti s sredstvi in ta tudi učinkovito porabiti. »To ne pomeni, da sem proti dvigu javnih sredstev, ampak proti 'neskončnemu' dvigovanju na pamet, brez premisleka. Utemeljena višina deleža javnih sredstev za kulturo je okoli dva odstotka skupnega javnega proračuna, več pa po mojem mnenju le v primeru utemeljenih razlogov, ki bi resnično pripomogli k razvoju kulture in bi bili zelo jasno zapisani in podprti z analizo. Če ne, gre za klasično politikantsko deljenje sredstev, kjer ta dobijo pač vsi tisti, ki so pri koritu, v zameno, denimo, za podporo ministra ali ministrice. To je pri nas zelo problematično, imamo ljudi, ki so jih polna usta tega, da potrebujemo v kulturi 'velikanske' spremembe, v resnici pa želijo le več denarja za lastne organizacije in namene.«
 

Škodljivost študij

Z željo po pridobivanju še več javnega denarja se naročajo tudi raznovrstne študije, ki naj bi dokazovale, da se vlaganje v kulturo izplača.
V slovenskem prostoru je od 63 sektorjev osem kulturnih, med njimi so gledališče, likovna umetnost, film, glasba, arhitektura, založništvo, oglaševanje in računalniško programiranje.

»Največ študij, narejenih v povezavi z umetnostjo, se ukvarja z učinki vlaganja v umetnost in kulturo, pri čemer je vsaj 95 odstotkov takšnih študij metodološko izjemno spornih, njihov glavni namen pa je upravičiti povečanje javnega denarja, vloženega v kulturne projekte, češ da se takšno vlaganje ekonomsko izplača,« pojasnjuje Srakar.
Takšne študije so po mnenju sogovornika za kulturo preprosto škodljive, celo nevarne. Zakaj? »Leta 2006 je evropska študija The Economy of Culture in Europe ugotavljala nebulozne zadeve, na primer to, da ima kultura večje ekonomske učinke od avtomobilske in kemične industrije. Že ob njenem nastanku je bilo jasno, da gre za močno lobistično orodje, ki pa je bilo tudi uspešno. A le kratkoročno. Evropska unija je prvič v zgodovini sprejela strategijo o kulturi in bistveno povečala sredstva, vložena v kulturo. Čez nekaj let, ko v študiji obljubljenih učinkov ni bilo in je seveda avtomobilska industrija bila še vedno veliko bolj uspešna od kulturne, nihče več ni hotel slišati o vključevanju kulture v razvojne politike. Tako kulture danes pač ne najdemo v perspektivi za črpanje sredstev. Enako je bilo v ZDA, ena odmevnih študij je trdila, da je donos na nevladne organizacije v kulturi večji od osemkratnika vloženih sredstev. Če bi bilo to res, bi vsi zasebni skladi in investitorji že zdavnaj vlagali le v kulturo, a ni tako. Kljub temu so se sredstva za financiranje osrednje ameriške umetniške organizacije povečala, a ker učinkov ni bilo, danes teh organizacij (denimo National Endowment for the Arts – NEA, kot osrednja ameriška krovna organizacija v kulturi) v njihovih željah po povečanju sredstev nihče več ne jemlje resno.«

 

Več sredstev lahko vodi v večjo revščino

Prav tako povečevanje sredstev za kulturo po mnenju ne le Srakarja, ampak tudi tujih raziskovalcev, dokazano lahko povečuje revščino med umetniki.
Večina kulturnih ustvarjalcev ima v vseh državah (tudi pri nas) skrajno nizke dohodke.

Zaradi več javnih sredstev se poveča število ljudi, ki se ukvarjajo z umetnostjo, se zato ne prekvalificirajo, denar pa se tako razdeli med več ustvarjalcev, kar pomeni, da posameznik oziroma organizacija prejme manj denarja, kar poveča revščino. »Med umetniki pa že od nekdaj najdemo največ neenakosti, več kot v drugih sektorjih. Večina kulturnih ustvarjalcev ima v vseh državah (tudi pri nas) skrajno nizke dohodke, zelo majhen del pa skrajno visoke, recimo tudi več kot 300.000 evrov na leto, in so tudi samozaposleni v kulturi.«
Kljub temu pa povedano ne pomeni, da bi morali financirati le velike projekte in tiste bolj obsežno ali da se vlaganje v kulturo ne izplača ali je nepotrebno. To opozarja tudi Srakar. »V zadnjih letih je bila praksa ministrstva za kulturo, da se financirajo večji projekti, manjši pa so se puščali bolj ob strani. Ker se kultura težko institucionalizira, je odreči podporo manjšim projektom lahko zelo škodljivo in nevarno. Najboljši umetniški projekti včasih nastanejo, ko se zvečer srečajo trije umetniki z različnih področij in skupaj ustvarjajo, celo brez vsake institucionalne forme.«
 

Kultura je najdonosnejša javna storitev

Nadalje, kultura k razvoju države največ prispeva skozi kreativne industrije. »Za izdelavo oglasa za produkt gledališčnik posodi glas, vizualni umetnik dizajnira, glasbenik napiše glasbo, filmski umetnik režira, literarni napiše besedila. Kreativnost je danes ključno vodilo razvoja. Apple je temeljil na kulturni dodani vrednosti, obliko izdelka, ki je dosegel take rezultate, je dala kultura. To vrsto kreativnosti, ki nedvomno izhaja iz kulture in bi bila lahko pomemben vzvod gospodarskega razvoja, Slovenci še slabo izkoriščamo.«
image
Foto Picasa

V raziskavi, ki jo je opravil že pred časom, je Srakar ugotovil, da imamo v slovenskem prostoru od 63 sektorjev osem kulturnih, med njimi so gledališče, likovna umetnost, film, glasba, arhitektura, založništvo, oglaševanje in računalniško programiranje. Od teh jih je kar šest med prvimi 15 sektorji v državi z največjimi multiplikativnimi učinki. Prav tako mu je s sodelavko na primeru študije ekonomskih učinkov jazz festivalov uspelo dokazati prisotnost ekonomskih učinkov.
Med kulturnimi dejavnostmi ima enega večjih multiplikatorjev film, in sicer trenutno okoli 1,8. To pomeni, da milijon evrov investicije v film generira dodatnih 800.000 evrov v celotnem gospodarstvu. Zakaj nekateri kinematografi kljub temu slabo poslujejo, po besedah Srakarja z multiplikatorjem ne moremo pojasnjevati. »Mislim, da je to bolj posledica slabega menedžmenta filmskih projektov in nekaterih kinematografov.«
Velike multiplikativne učinke ima tudi oglaševanje (je na prvem mestu med vsemi sektorji v državi), zato je več kot zaželeno, da bi Slovenijo tako kot v preteklih letih obiskovalo še več tujih produkcijskih ekip, ki so tukaj snemale. »Hrvati so pred časom naredili študijo in ugotovili, kako ogromne učinke je imelo snemanje serije Igra prestolov v Dubrovniku. Take dejavnosti mesto oziroma državo postavijo na zemljevid.«
Kultura je po besedah Srakarja najbolj donosna dejavnost v celotnem javnem sektorju, njeni multiplikatorji pa višji od multiplikatorjev v zdravstvu, šolstvu, znanosti, predvsem pa javni upravi in sociali, to velja v vseh državah EU. Žal je javnosti to včasih predstavljeno na problematičen način. Vzrok se skriva v tem, da se običajno govori o dodani vrednosti kulture, kar je bruto kazalec in ni utežen. »Večji ko je sektor, večja bo nominalna dodana vrednost. Iz tega sledi, da imata največje učinke šolstvo in zdravstvo, ki pa v resnici sploh nimata ekonomskih učinkov, le veliko denarja se zliva tja. Bolje bi bilo govoriti o bruto dodani vrednosti na zaposlenega, a sam menim, da je veliko boljši podatek multiplikator. To je primerjalna številka, ki jo lahko brez težav in korektno primerjate med sektorji. Običajno pa pokaže, zanimivo, da imajo sektorji z največjim BDP najnižje multiplikatorje – to velja za že omenjene sektorje, velike po obsegu, kot sta šolstvo in zdravstvo.«