Pri izbiri promocijskega kanala so vprašani nekoliko bolj naklonjeni uporabi zahodnih družbenih omrežij in aplikacij. Žal promocija prek zahodnih družbenih medijev ni ravno smiselna, saj je večina teh na Kitajskem prepovedana in so v uporabi samo kitajska omrežja, kot so WeChat, Douyin, Weibo in podobna.

Pri nekaterih odgovorih podjetij je čutiti pomanjkanje znanja o kitajskem trgu, kljub temu pa jih več kot polovica ne prepozna dodane vrednosti v plačljivih izobraževanjih na temo, kako obravnavati kitajskega turista, in niso pri­pravljena vlagati v plačljive tečaje kitajskega jezika, prilagojene za turistični sektor. Bolj kot izobraževanj si želijo podpore pri prodaji njihovih storitev na kitajskem trgu in povezovanju s kitajskimi agenti.

Ko se vprašamo, ali si slovenska turistična podjetja res želijo več kitajskih gostov, si ne moremo nedvoumno odgovoriti.



Verjetno prvi razlog tiči v tem, da imajo podjetja opraviti predvsem z velikimi skupinami, ki jih pripeljejo potovalne agencije (večinoma tuje) in je seveda prihodek od kitajskih turistov razmeroma majhen. Če pa gledamo svetovne trende, potovalnim skupinah navadno sledijo individualni gostje, ki imajo tudi večji proračun, torej lahko sklepamo, da ta val k nam šele prihaja.

Drugi razlog, si upam trditi, pa je zagotovo to, da ima Slovenija stalno rast tujih turistov, ki prihajajo z bližnjih trgov, kot so Italija, Nemčija, Avstrija, in verjet­no turistična podjetja trenutno ne čutijo potrebe po dodatnem vlaganju v prilagajanje bolj oddaljenim trgom, kot je kitajski.

Na tem mestu lahko sklenem z mislijo avstrijskega dramatika Arthurja Schnitzlerja: biti pri­pravljen je veliko, znati čakati je še več, toda izkoristiti pravi trenutek je vse.

PREBERITE CELOTEN ČLANEK:
Huānyíng Lái Sīluòwénníyà – ali smo pripravljeni na Kitajce?

TER...
Kitajski naval na Slovenijo, a le za en dan