Nam lepota pomaga do uspešne kariere?

O prednostih estetskega videza je na zadnjem Slovenskem kadrovskem kongresu predaval Aljoša Valentinčič, redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Za njegovimi besedami pa ni praznine in zmede, temveč so na voljo številne raziskave, ki potrjujejo prednosti lepote na karierni poti.

Prav tako je vedno več prispevkov na temo neracionalnega odločanja, zaradi katerega ljudje dajemo prednost lepoti pred usposobljenostjo in pragmatičnostjo posameznika.

»Ljudje niso neumni, življenje je pač težko«

Klasična ekonomija razume svoje udeležence kot racionalne odločevalce in posameznike, ki so vedno znova sposobni vleči logične poteze. Odločevanje »po občutku« v primeru klasičnega pregleda odločevanja kupcev torej odpade – vsak želi največ stvari za najmanj denarja in to dela premišljeno.

Takšno razumevanje ekonomskega sveta je izgubilo tla pod nogami ob zadnji finančni krizi. V letu 2017 pa je teorijo, ki opozarja na neracionalno odločanje, še nekoliko bolj osvetlil Richard Thaler, ki je za svoj prispevek k vedenjski ekonomiji brez formul prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo. Neracionalno se ne odločamo samo v sklopu ekonomije, temveč nas čustva in občutki prevzemajo tudi ob drugačnih odločitvah, kot so: kakšnega partnerja izbrati zase, koga voliti na volitvah, kaj si zjutraj obleči, skratka neracionalnost je vedno prisotna. Thaler je zato v enem izmed svojih intervjujev dejal, da ni upravičeno govoriti, kako neumni so ljudje, saj je svet preprosto poln težkih odločitev.

 

Potemtakem tudi odločitev, koga zaposliti, ni samoumevna in racionalna odločitev. Na podlagi svojih prepričanj lahko delodajalci krojijo kariero posameznikov in na sploh trg dela, ta pa torej ni nujno smiselno oblikovan.

Na uspeh vplivajo vestnost, inteligenca in videz

Zaposlovalci bi radi vedeli, kdo so talenti in osebe, ki jim bodo v prihodnje koristni. Zaradi tega se obračajo na izobraževalne ustanove in raziskovalne inštitute, kjer imajo večje možnosti, da pridejo v stik s kompetentnimi osebami. Te ustanove imajo podatke, ki so se izkazali kot dobri napovedovalci kariernega uspeha posameznika. Govor je seveda o študijskem uspehu, vedno pogosteje pa se v sklopu študijskih programov oblikujejo tudi psihološki profili. Vestnost, predanost delu, nagnjenost k inovativnosti in inteligenčni kvocient so najpogostejši napovedovalci uspešne kariere. Na to opozarja tudi zadnje čase zelo opevani Jordan Peterson, ki prav vestnosti in inteligenčnemu kvocientu pripisuje največjo pomembnost pri delovni uspešnosti.
To so dejavniki, ki oblikujejo naravnanost osebe do dela in njeno zmožnost, da je dejansko dobra pri zahtevnih nalogah. Ob tem pa obstajajo tudi zunanji dejavniki, ki vplivajo na to, kako bo posameznik sprejet na razgovoru ali delovnem mestu, ki so zanj vrata, da se lahko izkaže.

Prednosti in slabosti lepega videza

Eden od dejavnikov, ki med drugim predstavljajo prednosti oziroma slabosti posameznika, je njegov videz oziroma lepota. Ob razpravi o lepoti hodimo po tankem ledu, kajti ob tem tudi priznavamo, da nekaj ni lepo – je torej nekdo grd? Lepoto, pa naj je ta individualna ali se o njej vsi strinjamo, videvamo vsak dan in vse okoli nas. Le redko pa se vprašamo, kaj je pravzaprav razlog, da nam je nekaj lepo.


Pred kratkim smo z veseljem opazovali prebujanje pomladnih rož in cvetenje dreves. Ob vožnji skozi gozdove ni bil prav nikakršen napor opazovati vse odtenke zelene, ki »lepo« umirjajo gozdno pokrajino. Nekateri trdijo, da so rože lepe, ker morajo biti šovinistične in izstopati ter s tem privabiti opraševalce, to pa lahko storijo z barvami in oblikami. In spet vprašanje, zakaj so barve in oblike lepe? Po prepričanju nekaterih raziskovalcev se naš odnos do barv lahko poveže z našimi predniki, za katere je določena barva sadeža pomenila zrelost le-tega, posledično pa je to tega prednika razveselilo. Takšen odnos naj bi se ohranil do danes. Tudi če se takšna teorija na neki točki zavrže, pa se zavedamo nečesa: lepota obstaja.

Cilj tega teksta nikakor ni opredeljevanje lepote, pa vseeno moramo zapisati, da je lepota nekaj, kar se v raziskovanju objektivno meri in priznava. O tem je pred kratkim pisal Dnevnik, ki je za sogovornika na temo videza izbral Aljošo Valentinčiča. Ta tematiko raziskuje in pravi, da lepoto lahko razumemo kot nekaj objektivnega in merljivega. Pogosto se lepota razbere iz lastnosti na obrazu, kar lahko storimo z računalniško opremo, ki meri razdalje med različnimi točkami na obrazu. Valentinčič izpostavi, da delodajalci na podlagi videza kar za tretjino pogosteje na razgovor vabijo ljudi, ki so po podatkih meritev označeni kot lepi. Dodaja še, da je lepota bolj »vstopnica za službo«, kasneje pa se sicer te osebe vseeno morajo izkazati. Med drugim pa o vplivu zunanjega videza pri razvoju kariere priča trivialen podatek, da je več kot polovica tistih, ki zasedajo direktorske položaje pri podjetjih iz lestvice Fortunate 500, višjih od 180 cm.

Situacija se nekoliko zaplete, ko začnemo primerjati videz in višje položaje posameznikov. Lepota res pomaga pri razgovorih, zaposlitvi in napredovanju, vendar pa lahko postane tudi breme, če gre za položaje, od katerih se pričakuje določena mera »moškosti«. Tako se na vodilnih menedžerskih položajih lepota pri moških kaže kot prednost, medtem ko večina lepoto pri ženskah povezuje z »ženskostjo«. Posledično se jim takšno delo ne zaupa in jim lepota na neki način karierno škodi, pa čeprav se to sliši še tako banalno. Pojav je v bistvu dovolj pogost, da je dobil ime – »lepota je pošastna« (angl. beauty is beastly) – in je bil opazen že v 70-ih letih.

Ljudje smo neracionalni odločevalci

Zadnja leta se je v sklopu ekonomije razvilo več multidisciplinarnih ved, ki naj bi pomagale razložiti nekatere neznane dejavnike, ki tako ali drugače vplivajo na delovanje gospodarstva. Od zadnje gospodarske krize je velik poudarek na vedenjski ekonomiji, tej pa se pridružuje tudi nevroekonomija (gre za kombinacijo nevroznanosti in ekonomije). Ljudje smo že večkrat dokazali, da nismo racionalni, zato je vsako novo razumevanje človeškega obnašanja zelo dobrodošlo.

Če se omejimo na (ne)racionalnost v ekonomskih vodah, že bankirji in finančniki niso imuni proti zunanjim dejavnikom. Tako lahko denimo vreme spremeni dojemanje vrednosti delnic. V oblačnem vremenu je bil namreč zaznan povečan občutek precenjenosti delnic, kar posledično povzroči večjo prodajo teh – ne glede na to, da ločene analize ne potrjujejo nižanja vrednosti.


Neracionalnosti potrošnikov se dobro zavedajo trgovine, ki znajo to izkoristiti v svoj prid. Psihologi v proces odločanja umeščajo pojav utrujenosti pri odločanju, ki je neke vrste posledica daljšega in intenzivnega obdobja odločanja. Posamezniki zaradi utrujenosti sprejemajo manj racionalne in manj premišljene odločitve. Primer so kupci novega avtomobila, ki jih zasujejo z raznimi oblikami zavarovanja avtomobila, vrstami dodatne opreme ter načinom plačila. Zaradi tega je na licu mesta težko oziroma nemogoče sprejeti racionalno odločitev. Če nismo ravno kupci novega avtomobila, pa se zagotovo vsi srečujemo s prodajo prigrizkov in sladkarij, ki so postavljene ob blagajni. Po tem, ko smo med nakupovanjem sprejeli večje število odločitev, nas prodaja teh prigrizkov in sladkarij laže premami. Pojav utrujenosti ob odločanju je opazen tudi v podjetjih in na sodiščih. Strateško manjšanje količine odločitev, ki se sprejmejo v dnevu, je prisotno med nekaterimi, ki so na vidnih mestih odločevalcev, samo zato, da so zmožni boljšega premisleka. Nekateri sodniki težje primere zato obravnavajo na začetku dneva, medtem ko si lažje pustijo za konec. Zanimivo je, da so Mark Zuckerberg, Barack Obama in Steve Jobs zelo omejili svojo garderobo, zato da jim ni bilo treba izbirati oblek in se že s tem utruditi.

Znanih je veliko dejavnikov, ki vplivajo na naše odločitve in racionalnost. Zaradi tega ni nerazumljivo, da dajemo osebam, ki so »lepše«, prednost pred tistimi, ki so lahko sicer bolj sposobne. Niti ni logično, da pričakujemo racionalnost v vsakdanjem življenju, saj preprosto nismo objektivna računala, ki bi vedno delovala racionalno. Verjetno je največ, kar lahko stori posameznik, to, da si priznava občasno neobjektivnost ter se zaveda svoje pristranskosti do nekaterih tem. Tako lahko zaznava svoja neracionalna sklepanja ter prepreči njihov vpliv na pomembne odločitve.