Michelle Obama: Sem dovolj dobra?

Pija Kapitanovič
Foto: Reuters

Biografija nekdanje prve dame je zgodba o neprivilegiranih, vzgoji, obstoju ameriškega sna, o prilagajanju v odnosu, usklajevanju različnosti in predvsem izpraševanju, kdo sem.

Moja zgodba, avtobiografija Michelle Obama (Učila 2019, prevod Jure Šešet), ni zgodba o prvi dami niti zgodba o prvi temnopolti prvi dami. To je zgodba o ženski, ki se tako kot vse včasih počuti, kot da ne spada v neko okolje. Pri nekaterih je razlog spol, pri drugih barva kože, pri tretjih socialni status, družina, previsoka ali prenizka izobrazba, kariera, vera ali druge osebnostne okoliščine, včasih zgolj lastne želje in predstave. Iskrena pripoved o ženskem odraščanju, iskanju in izgubi sebe, o običajnih razlikah med življenjskimi pričakovanji in realnostjo. O vzgoji, vrednotah, prilagajanju in ljubezni. To je pravzaprav zgodba o ženski iniciaciji, o postajanju, kar bi bil tudi pravzaprav tudi dobesedni prevod izvirnega naslova knjige, ki se glasi »Becoming«. Do marca letos je bilo prodanih že več kot deset milijonov izvodov.

Michelle Robinson Obama v pronicljivi osebni izpovedi z dovršenim pripovednim slogom popelje od svojih rosnih dni v 60. letih prejšnjega stoletja, ki jih je preživela v južnem Čikagu, iz katerega so se belci množično izseljevali, ki je pogosto gorel in bil prizorišče nasilja in kriminala, kjer so javne šole pokopale marsikateri talent, pa vse do trenutka, ko sta s soprogom Barackom ključe Bele hiše po dveh mandatih predala naslednjemu predsedniškemu paru in si je po osmih letih prvič sama popekla kruh in nanj položila kos sira.
 

Vzgoja odraslih in ne otrok


Ljubeči in nevsiljivi vzgoji njenih staršev, mame Marian Lois Robinson in očeta Fraserja Robinsona, avtorica poleg sreče in osebnostnih lastnosti, ki jih je pri sebi opazila že kot deklica, pripisuje izjemen pomen pri tem, kar je postala. Mama je oba z bratom Craigom naučila brati, še preden sta začela hoditi v osnovno šolo, in vztrajala pri pravilni izgovarjavi besed.
Ko sem bila majhna, sem se tiho kopala v toploti, ki se je širila proti meni, kadar sem komu rekla, da želim postati pediatrinja. »Joj, ni to super«, jim je pisalo na čelu, jaz pa sem uživala.

Michelle se spominja, da so jo vrstniki zato zbadali, da govori kot belka. Oče, mestni delavec, človek z jekleno voljo, ki kljub precej hudi multipli sklerozi ni niti en dan izostal iz službe niti ni zaradi nje nikoli tožil, ju je pogosto s svojim starim buickom vozil po Pill Hillu (bogatem delu mesta), kar je bila, kot piše, dobra vaja iz ambicioznosti. »Priložnost, da nama pokaže, kaj lahko prinese dobra izobrazba.« Naj mimogrede omenimo, da o enakem vzgojnem ukrepu v svoji biografiji pripoveduje tudi uspešen ameriški poslovnež, trenutno izvršni direktor multinacionalke SAP Bill McDermotta.

Družina Robinson je živela v zgornjem nadstropju hiše v lasti tete, stroge učiteljice klavirja, in čeprav so imeli manj kot večina, so živeli v svojem »skromnem razkošju«. Za proslavo ob koncu šolskega leta so naročili pico, če je bilo zares vroče, so kupili banjico sladoleda in pazili, da je zadoščala za več dni, za teden dni pa so vsakega julija, ko si je oče edinkrat v letu vzel dopust, odšli na Michigansko jezero v najeto kočo.

Njena mama je vzgajala z »ravnodušno zenovsko nevtralnostjo«. Neuspehov in uspehov svojih dveh otrok ni doživljala kot svojih, a po drugi strani je imela njuno vzgojo za svojo najpomembnejšo nalogo v življenju. Ni takoj obsojala in ni se takoj vmešavala. Bila je trdna. Spremljala je njuna razpoloženja in bila dobrohotna priča mukam in zmagoslavjem. Njeni nasveti so bili trdi in pragmatični. »Ni treba, da ti je učiteljica všeč, ampak ženska ima v glavi takšno matematiko, kot jo ti potrebuješ v svoji. Osredotoči se na to in ne zmeni se za drugo,« se spominja Michelle. Nasveti so šli vedno v smeri »naredi, kot se ti zdi, da je prav«. Vse to so bili, kot pravi avtorica, rahli potiski v svet. »Vzgajala ni otrok, ampak odrasla. Življenje je bilo njuno in ne njeno.«

Kljub temu je Marian Robinson s svojim posredovanjem enkrat verjetno le storila odločilno potezo. V drugem razredu osnovne šole Bryn Mawr učiteljica ni obvladovala učencev. Brezbrižna in nemotivirana je dovoljevala, da so po učilnici leteli zvezki in svinčniki, zato je vestna mama in odločna ženska dosegla, da so Michelle premestili. »Pogosto sem razmišljala o dvajsetih otrocih, ki so bili ujeti v tistem razredu.
image
Michelle Obama Foto: Dokumentacija Dela
Vedela sem, da nisem pametnejša od nobenega od njih. Moja edina prednost je bila, da sem imela nekoga, ki se je zavzel zame. V odrasli dobi sem o tem pogosteje razmišljala, še posebno ko so mi ljudje ploskali zaradi mojih dosežkov, kot da pri vsem skupaj ne bi imela svojih nenavadnih in krutih prstov vmes slepa sreča. Tisti drugošolci so, ne po svoji krivdi, izgubili leto učenja. Do takrat sem vedela dovolj, da sem se zavedala, kako hitro se lahko nakopičijo že majhni primanjkljaji.«

Michelle se od vseh drugih prvih dam razlikuje ne le po polti kože, ampak tudi izobrazbi, je namreč najbolj izobražena prva dama v zgodovini Združenih držav Amerike. Po osnovni in javni srednji šoli v Čikagu je študirala na Princetonu in nato pri 25 letih magistrirala iz prava na Harvardu, brez kakršnega koli pedigreja ali finančnega družinskega zaledja.
 

Past uhojene poti


Ko se je, kot vsako pomlad, v princetonski kampus zgrnilo polno kadrovikov gospodarskih družb 500 najboljših podjetij na svetu, se je spraševala, koliko kolegov je sledilo srcu v izobraževalno, umetniško ali nepridobitno delo ali so kot prostovoljci odšli pomagat v kakšno državo v razvoju, saj poznala ni veliko takšnih. »Zaposlena sem bila z vzpenjanjem po lastni lestvici, ki je bila trdna in praktična in usmerjena naravnost navzgor. Če bi preveč premišljevala, bi mogoče spoznala, da sem izžeta zaradi šole in bi mi morda koristilo, če bi počela kaj drugega. Namesto tega sem odšla na sprejemni izpit na pravo, napisala diplomo in vestno segla proti naslednji stopnički. Zdaj lahko priznam, da me ni gnala samo logika, temveč tudi refleksna želja po odobravanju drugih. Ko sem bila majhna, sem se tiho kopala v toploti, ki se je širila proti meni, kadar sem komu rekla, da želim postati pediatrinja. 'Joj, ni to super,' jim je pisalo na čelu, jaz pa sem uživala. Veliko let pozneje ni bilo nič drugače.
Pri petindvajsetih nosite Armanijevo obleko in imate osebno tajnico, naročeni ste na storitve vinskega kluba, popoldne obiskujete step aerobiko. Je treba kaj postavljati pod vprašaj?

Ko so me spraševali, kaj je moj naslednji korak, in sem odgovorila, da nameravam na harvardsko pravno fakulteto, me je njihova potrditev prevzela. Pri tem, da vam je zelo pomembno, kaj si mislijo drugi, je mogoče temeljna težava, da se tako znajdete na uhojeni poti – na poti, joj, a ni to super – in na njej dolgo ostanete. Vaša strast ostaja šibka, ampak v nobenem trenutku nočete dosegati rezultatov, ki bi bili slabši od pričakovanih. Tako kot vedno živite v skladu s kodeksom trud/rezultat in še naprej nizate dosežke, dokler se vam ne zazdi, da poznate odgovore na vsa vprašanja, vključno z najpomembnejšim. Sem dovolj dobra?«

Po končanem šolanju je dobila plačano zaposlitev v čikaški enoti drage odvetniške pisarne Sidley & Austin. Pri petindvajsetih letih je imela tajnico, zaslužila več, kot so njeni starši kadarkoli. Njeni sodelavci so bili vljudni, izobraženi in večinoma belopolti. Spraševala se je, kaj je treba postavljati pod vprašaj, ko pri tistih letih nosiš Armanijevo obleko, si naročen na storitve vinskega kluba, zaslužiš 12.000 dolarjev na mesec, odplačuješ pa 600 dolarjev študentskega posojila, popoldne hodiš na step aerobiko in si, ker lahko, kupiš saaba.

»Ne kaže tako. Zdaj ste odvetnica. Vse, kar vam je bilo dano – ljubezen staršev, zaupanje učiteljev, glasba strica in tete Robbie (ljubitelj jazza in njena učiteljica klavirja), večerje tete Sis, besede, ki vam jih je z vajami iz besedišča vbil v glavo Dandy –, ste pretvorili v to. Splezali ste na goro. Del vaše službe poleg razčlenjevanja vprašanj o intelektualni lastnini postane tudi urjenje naslednje skupine odvetnikov in starejši družabnik vas vpraša, ali boste mentorica prihajajočemu poletnemu pripravniku, in odgovor je preprost, seveda boste.« To je bil Barack Obama, ki ji je že konec avgusta dejal, da jo ima rad.
image
Foto: Reuters

Postajava


»Čustvo je med nama vzcvetelo tako hitro in naravno, da ni bilo v zvezi s trenutkom samim nič takega, kar bi si posebej zapomnila.« Razvoju zveze Michelle nameni celotno poglavje z naslovom Postajava, v katerem govori, »kako sta se učila prilagajati, se plesti v čvrsto obliko naju«. Veliko prilagajanja je bilo potrebnega že zato, ker sta tako zelo različna. Ona je bila recimo družabna, on pa je predvsem cenil samoto. Drugače sta se tudi prepirala, Michelle je vpila, Barack je ostajal miren. »Potrebovala sva leta, da sva doumela, da takšna pač sva, da je vsak od naju vsota genetskih zapisov pa tudi vsega tega, kar so nama vcepili drugi. Kadar se prepirava, se veliko manj dramatično, pogosto bolj plodno in vedno s svojo ljubeznijo pred očmi ...«

Zapletlo pa se je že pri poroki, tradicionalna Michelle in bolj liberalno vzgojeni Barack sta imela glede te različne želje, njemu sploh ni bila pomembna, njej pa ravno nasprotno. Po neki večerji je Barack načel debato in ji dejal, da v poroki ne vidi smisla. »V hipu sem čutila, kako mi je v lica bušnila kri. Tako je bilo, kot bi pritisnil na gumb v meni – na velik, rdeč, utripajoč gumb, ki bi ga morda našli v kakšnem jedrskem objektu, obdanega z opozorilnimi znaki in načrti za evakuacijo. Resno. Zdaj naj bi se lotila tega? Ni bilo prvič, da sva se pričkala glede poroke, in zdelo se mi je, da nobenega od naju ni mogoče omajati v prepričanju. Kljub temu sva se spopadla. Obdana z moškimi v suknjičih in ženskami v lepih oblekah, ki so uživali v imenitni večerji, sem se po najboljših močeh trudila obvladovati svoj glas. Če sva predana drug drugemu, sem rekla kar se da mirno, zakaj ne bi te prednosti formalizirala? Kateri del svojega dostojanstva bi žrtvoval s tem? Potem sva preigravala vse že znane replike. Je zakon pomemben, zakaj je pomemben, kaj je narobe z njim, kaj je narobe z mano, kakšna prihodnost naju čaka, če se ne znava dogovoriti glede tega. Delila sva udarce in protiudarce, analizirala in se navzkrižno po pravniško zasliševala, čeprav je bilo jasno, da sem jaz tista, ki je bolj razvneta. Jaz sem bila tista, ki je največ govorila. Nazadnje je prišel najin natakar s pladnjem za posladek v rokah, pokritim s srebrnim pokrovom, potisnil ga je predme in dvignila sem pokrov. Skoraj preveč nejevoljna sem bila, da bi pogledala dol, ko pa sem, sem zagledala temno žametno škatlico tam, kjer bi morala biti torta. V njej je bil prstan.«
Oče ju je z bratom pogosto s svojim starim buickom vozil po Pill Hillu (bogatem delu mesta), kar je bila, kot piše, dobra vaja iz ambicioznosti.

Imam lahko vse?


Bi lahko imela vse? Bom imela vse? Se je spraševala pri 29 letih, ko sta se z Barackom po poroki preselila v njeno rojstno hišo. Želela je živeti veselo kot samostojna ženska s kariero, ki meče kapo v zrak tako kot Mary Tyler Moore (lik iz istoimenske nanizanke, ob kateri je odraščala), obenem pa jo je vleklo proti stabilni in požrtvovalni, na videz pusti nevtralnosti matere in žene. Upala je, da bo natanko takšna kot njena mama, hkrati pa niti približno kot ona. Vprašanje, kaj postavljati pod vprašaj pri kariere odvetnici, je spet prišlo v ospredje. Tudi ob Barackovi pomoči in prigovarjanju se je odločila za zamenjavo službe in odšla iz odlično plačane odvetniške pisarne v neprofitni sektor za pol manjšo plačo, najprej v urad župana, nato pa na položaj izvršne direktorice nove čikaške podružnice organizacije Publick Allies, ki si je prizadevala, da bi se več ljudi našlo v karieri v javni upravi in nepridobitnih dejavnostih.

Barackova predanost delu je zahtevala svoj davek v zvezi. Začela sta obiskovati terapevta, o čemer Michelle piše brez dlake na jeziku. Tudi zaradi tega, ker je bil mož zaradi svojih obveznosti veliko odsoten, se je zapletlo pri zanositvi. Kljub obojestranski močni želji jima ni uspelo. Njuni poskusi zanositve niso potekali v službi hormonskih označevalcev, temveč v skladu z urnikom illinojskega zakonodajnega telesa. Ni se izšlo niti takrat, ko je Barack po poznem glasovanju pohodil plin na avtocesti, da bi ujel njeno ovulacijo. Po enkratnem uspehu je sledil šok zaradi spontanega splava. Kljub preiskavam naj bi bilo z nujno plodnostjo vse v redu, zato je skrivnost, zakaj ne zanosi, tudi ostala. Odločila sta se za spodbujanje repruduktivnega sistema z injekcijami. Ker je bil Barack zaradi zasedanja zakonodajnega telesa odsoten, je naloga postala le njena.

»Mogoče me je takrat prvič spreletela zamera do politike in Barackove neomajne predanosti službi. Mogoče sem samo čutila hudo breme tega, da sem ženska. Kakorkoli že, njega ni bilo, začutila sem, da bo žrtvovanje bolj moje kot njegovo. Vsak dan sem hodila na ultrazvok, njemu niso jemali krvi, njemu ni bilo treba odpovedovati sestankov v službi, da bi šel na pregled materničnega vratu. 
image
Moja zgodba. Michelle Obama. Foto: Učila
  Bil je ljubeč in zainteresiran, ponoči je prebral vso literaturo o zunajtelesni oploditvi, ampak njegova edina dejanska dolžnost je bila pojaviti se pri zdravniku in dati spermo. Potem pa si je, če je tako želel, lahko privoščil martini. Za nič od tega ni bil kriv on, vendar njegov prispevek ni bil enak mojemu, kar lahko žensko, ki živi v skladu z mantro, da je enakost pomembna, rahlo zmede. Jaz sem tista, ki je vse spremenila, ki je dala svoje strasti in kariero na stranski tir, da bi uresničila košček najinih sanj. Zalotila sem se, da vlečem črto pod vsem skupaj. Sem si to želela? Ja, zelo sem si želela. Tako sem dvignila iglo in si jo zarila v meso.«

Medtem ko Barack nikoli ni podvomil o njenih sposobnostih, jo vedno podpiral in ji prigovarjal, naj ne skrbi, zmoreš, bova že kako, je bila sama drugačna. Že ob njegovem vstopu v politiko ga je svarila, da bo razočaran. Kljub temu je razmišljala, kakor piše, da kdo je ona, da bi ga poskušala ovirati in pomendrati idejo, še preden jo je poskusil uresničiti. Kljub temu se prezira do politikov, ki ga je od nekdaj gojila, ni otresla, pomagalo ni niti rojstvo dveh hčera, zato je Baracku in njegovi ekipi, ki so jo bolj ali manj sestavljali njuni skupni prijatelji, v zameno za privolitev, da lahko leta 2004 kandidira za člana senata, postavila ultimat; če bo izgubil, se bo v celoti umaknil iz politike in si poiskal drugo službo. Zmagal je s 70-odstotno večino, njegov govor pa je tako odmeval, da so se stalno pojavljala vprašanja, ali bo kandidiral za predsednika leta 2008.

V tretjem delu knjige, ki bo, predvidevamo, za naše bralce najbolj zanimiv, zato o njem ne bomo podrobneje pisali, Michelle opisuje svojo vlogo pri kampanji, zakulisje državniških zadev, odzive na medijske kritike, obiske pri kraljici in drugih pomembnežih in o njih niza prikupne vtise ter prigode, ki so nastajale tudi zaradi razkola med tem, kar se po protokolu pričakuje in kar intuicija narekuje.

Skratka, avtobiografija izjemne osebnosti, ki verjame, da z izobrazbo lahko prideš daleč. Kakor pravi, »imela sem vse in hkrati ničesar. Odvisno, kako si želiš to povedati.« In pri 55 letih se še vedno oblikuje in upa, da bo zmeraj tako.

Več iz rubrike