Kriza s svinjino v letu svinje

Ike vodi državo, jaz pa (na žaru) obračam svinjske kotlete. S temi besedami je svoje pomembno mesto v prvi družini ZDA opisala Mamie Eisenhower, soproga predsednika Dwighta Eisenhowerja. Ta njen stavek bi lahko parafrazirali in zapisali, da predsednik Xi Jinping vlada Kitajski, da pa bi lahko imel tisti, ki meša »hong-shao-rou«, tradicionalno jed iz mastne svinjine, na prihodnost te države veliko večji vpliv, kot si je mogoče predstavljati.

Kriza svinjine je namreč osrednja tema v državi, v kateri se poje največ te vrste mesa na svetu. Afriška prašičja mrzlica se je začela širiti pred dobrim letom dni. Do zdaj je na Kitajskem pokosila več kot 130 milijonov svinj. V primerjavi z istim obdobjem lani je izzvala podražitev svinjine za približno 50 odstotkov in močno ogrozila prašičerejo v državi. Kuhinja brez svinjine je za Kitajce podobna metafori obdobje suhih krav in je zelo slabo znamenje splošne negotovosti, ki se širi tudi daleč stran od krožnikov.


Svinjina je že stoletja najpomembnejše meso in eno nepogrešljivih živil v kitajski kuhinji. Svinja je bila v jedru pojmovanja blaginje in trdnosti. Celo v kitajski pisavi je pismenka za »družino« sestavljena iz piktograma, ki označuje svinjo pod streho. Pokojni vodja Mao Zedong je pred sprejetjem vsake pomembne odločitve pojedel porcijo na rdeče kuhane svinjine (prej omenjenega »hong-shao-rouja«), pa tudi tradicionalni cmoki, poimenovani »jiaozi«, ki jih obvezno ponudijo ob pomembnih praznikih in na družinskih srečanjih, brez nadeva iz mletega svinjskega mesa ne bi bili tisto, kar morajo biti. Ko se v kitajščini reče »rou«, meso, ni treba posebej poudariti, katero. Jasno je, da gre za svinjino.

Bolezen in korupcija

A zdaj se del Kitajcev spreobrača v vegetarijance, drugi del pa vse dražjo svinjino zamenjuje s pasjim mesom. Seveda pa tako prvi kot drugi opazujejo, kako bo ukrepala vlada, ki jo navsezadnje krivijo za to, da se je problem izmaknil nadzoru. Afriška prašičja mrzlica ne ogroža zdravja ljudi, se pa zelo hitro širi med svinjami in je praviloma zanje pogubna.


Ni pojasnjeno, kako se je epidemija začela, so pa tuji strokovnjaki prepričani, da je virus prišel z mesom, ki so ga pritihotapili iz Rusije. Bolezen se je spomladi 2017 pojavila v Irkutsku, avgusta lani pa so jo prvič prijavili na severovzhodu Kitajske. Zelo hitro se je razširila tudi na druga kitajska območja, in to verjetno zaradi prodaje okuženih prašičev in neustreznega ravnanja z ostanki poginulih živali. Kitajski sistem za nadzor epidemije je podoben kot v drugih državah in zahteva preventivno klanje svinj na farmah, vendar se v ta del redno vmeša korupcija, ki pogoltne del denarja za nadomestila rejcem živali, zaradi česar so ti ogorčeni in nočejo prijavljati pojava virusa na svojih farmah. Tako se je afriška prašičja mrzlica razširila ne le po Kitajski, temveč je prestopila meje in izbruhnila še v sosednjem Viet­namu, Kambodži, Laosu in Burmi, pa tudi na Filipinih in v Južni Koreji. Vse to je še bolj poglobilo krizo, saj se je pojavilo vprašanje, od kod bo azijska sila lahko uvažala svinjino, in to v količinah, ki so potrebne, da bi zadovoljili običajno povpraševanje.

To povpraševanje pa je ogromno. V letu 2018 so Kitajci pojedli 55,7 milijona ton svinjine, kar je veliko več, kot se je je porabilo v Evropi – 21 milijonov ton, ali v Ameriki, kjer so si v istem času privoščili samo 9,7 milijona ton te vrste mesa. Povedano z drugimi besedami, azijska sila poje polovico globalne pridelave in tako bistveno opredeljuje to industrijo po vsem svetu.

Svinje zbližale Kitajsko in ZDA?

Svinja poleg tega bistveno vpliva na družbeno stabilnost znotraj kitajskih meja. Višje cene svinjine so namreč v hipu vplivale na zvišanje inflacije. Medtem ko se je rast kitajskega gospodarstva upočasnjevala, kar pomeni, da je velik del ljudi ostal brez dela in da se je številnim občutno znižala marža, od katere živijo, je inflacija na področju hrane dosegla deset odstotkov. Tudi inflacija na področju prodaje na drobno se je povečala na tri odstotke, kajti ko se podraži svinjina, se podražijo tudi vsa druga živila. Tako je virus afriške prašičje mrzlice postal gos­podarsko-politični problem.


Ker se to dogaja prav v letu, ki poteka v horoskopskem znamenju svinje, pa vse skupaj spremlja še temna senca praznoverja, ki je med Kitajci zelo razširjeno. Prav leto 2019 bi moralo biti plodno in bogato, saj je najpomembnejša odlika leta, ki nosi to znamenje, da ne pozna lakote. Po logiki kitajskih zvezd bi moralo biti nasploh zelo uspešno.

Ko se je septembra vsa država pripravljala na veliko proslavo 70. rojstnega dne ljudske republike, ki so ga proslavili 1. oktobra, je osrednja vlada posegla v hladilnik s strateškimi rezervami zamrznjene svinjine in tako zadostila povpraševanju na domačem trgu v času zlatega tedna, ko se večina ljudi odpravi na počitnice.

Kitajska si je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ustvarila strateške rezerve svinjine, da bi lahko v težkih časih ali mesecih po velikih naravnih nesrečah stabilizirala domači trg in cene mesa. Po sploš­nih ocenah je v zamrzovalnikih okoli 100.000 ton svinjine, odprejo pa jih zgolj v skrajni sili. A tokrat je bil strah pred nezadovoljstvom ljudstva zaradi morebitnega pomanjkanja tako velik, da so se številni Kitajci celo šalili, češ da je za partijsko vodstvo pomembnejša kriza s svinjino kot razmere v razburkanem Hongkongu.


Prav afriška prašičja mrzlica je tudi pripomogla, da so se kitajski pogajalci v trgovinski vojni vrnili za pogajalsko mizo, poleg tega niso povsem neutemeljene trditve, da je svinjina omogočila tisti premik v odnosih med največjima gospodarskima silama, ko sta predsednik Donald Trump in namestnik premiera Liu He 12. oktobra objavila, da bo ameriška stran ustavila zvišanje carin za kitajsko blago, Kitajska pa uvozila za 40 do 50 milijard dolarjev ameriških kmetijskih pridelkov, med katerimi bo tudi svinjsko meso. Sicer pa je Kitajska od začetka leta kar trikratno povečala količino svinjine, kupljene pri ameriških proizvajalcih, osrednja vlada pa je z nestrpnostjo pričakala priložnost, da je lahko iz carinskega spora izvzela to vrsto mesa. »Je svinjska kriza resnejši problem kot ameriško-kitajska trgovinska vojna?« so se vprašali posamezni kitajski blogerji in že s tem sugerirali pritrdilni odgovor. »Ker Kitajska človekove pravice opredeljuje kot pravico ljudstva do sreče, je postalo vprašanje preskrbe s svinjino, ki je negativno vplivalo na prehranjevanje v številnih domovih, pomembnejše od spora s Trumpom in hongkonških protestov,« navaja analiza, ki so jo objavili na kar nekaj kitajskih spletnih portalih.

Meso v Evropi že za 30 odstotkov dražje

Čeprav je kitajska Akademija kmetijskih znanosti septembra objavila, da so dosegli velik napredek pri razvoju cepiva proti virusu, ki povzroča afriško prašičjo mrzlico, strokovnjaki za bolezni živali niso optimistični. Prvič, gre za to, da je od »velikega napredka« do dejanskega cepiva še veliko korakov, drugič pa, da virusi tega tipa hitro mutirajo, tako da ni nikakršnega zagotovila, da bo tudi učinkovito. Kakor opozarjajo tuji znanstveniki, je najpomembnejše vprašanje, ali se bo med rejci razvila zavest o tem, kako je mogoče epidemijo nadzorovati, kar pa je znova odvisno od tega, koliko je sistem celovit in zdrav, tako da se med oblastjo in kmeti vzpostavita odnos zaupanja in red. Če nadomestila za preventivno zaklane svinje ne bodo izplačana v celoti in pravočasno, se bodo vrzeli v mreži nadzora epidemije le še povečevale.

Vse to pa je že začelo vplivati tudi na ceno svinjine na globalnem trgu. V Evropi so se svinjske polovice v minulem letu dni podražile za 31 odstotkov, cena mladih prašičev pa se je povečala za kar 56 odstotkov. Organizacija ZN za hrano in kmetijstvo napoveduje največjo podražitev svinjine po letu 2004, ko je epidemija ptičje gripe ljudi prisilila, da so se preusmerili na to vrsto mesa. Ne glede na to, za kateri del sveta gre, bo povsod občutiti kitajsko krizo. Ta bo trajala še najmanj tri mesece, zagotovo pa se ne bo končala, vse dokler ne bo minilo tradicionalno kitajsko novo leto, ki bo tokrat nastopilo 25. januarja. To je čas, ko na Kitajskem, v Vietnamu in še nekaterih drugih azijskih državah, ki slavijo ta praz­nik, vztrajajo pri uživanju jedi iz mesa živali, ki rije in tišči naprej ter tako simbolizira napredek v boljšo prihodnost.

Kakor predvideva ameriško kmetijsko ministrstvo, se bo do konca leta 2020 število svinj na kitajskih farmah v primerjavi z letom 2018, ko se je začela epidemija, zmanjšalo za 40 odstotkov. In ne glede na to, da se, ko se bo virus umaknil, obetajo visoke subvencije kitajske vlade za obnovo prašičereje, bosta nezaupanje rejcev do oblasti in strah pred ponovnim izbruhom epidemije še nekaj časa razlog, zaradi katerega bo marsikdo okleval s ponovnim zagonom posla. Kriza bo hkrati svojevrsten filter, skozi katerega se bodo veliko lažje prebile velike farme s pet tisoč ali več živalmi. Dejstvo pa je, da ima od 26 milijonov rejcev, kolikor jih je na Kitajskem, okoli polovica manj kot 500 svinj. Izgube, ki bodo nastale v boju z virusom, bodo nenadomestljive. Povsem drugače zveni zgodba, katere glavni igralec je družba New Hope Liuhe iz Chengduja, ki načrtuje, da bo imela do leta 2022 kar 25 milijonov svinj. In ker je vladi v Pekingu predvsem do tega, da zagotovi stabilnost v proizvod­nji svinjine in s tem tudi družbi, je vsekakor mogoče pričakovati, da bo s subvencijami in različnimi drugimi metodami podprla velike rejce. Virus bo tako vplival tudi na strukturo prašičereje v Kitajski.

Povečano kitajsko povpraševanje pa je že odprlo nove perspektive tudi za rejce v številnih drugih državah. Tako se je v Braziliji letos izvoz tega mesa povečal za okoli 20 odstotkov, podobno pričakujejo tudi v letu 2020. Tudi Evropska unija bo imela priložnost nadomestiti vsaj del povečanega kitajskega povpraševanja, vendar glede na razmeroma majhen obseg evropske pridelave analitiki na tem področju ne pričakujejo spektakularnega skoka.

Eksperimenti z vzrejo

Kitajska pa bo kljub vsemu rešitve iskala predvsem na svojih tleh. Ne nazadnje gre za industrijo, katere vrednost znaša 118 milijard dolarjev, glede na večstranski pomen svinje v kitajskem razvoju pa je tudi malo verjetno, da bi v Pekingu dovolili preveliko odvis­nost od uvoza. Posamezni rejci so že začeli eksperimentirati z orjaškimi svinjami, ki tehtajo tudi več kot 500 kilogramov, da bi tako nadomestili pomanjkanje mesa. Največja nevarnost pa se skriva v samovoljni preventivi, h kateri bi se lahko v prihodnosti zatekali kmetje. Kmetje so namreč že prej v živalsko hrano radi dodajali manjše odmerke antibiotikov, hormonov in različnih spodbujevalcev rasti, zaradi česar je meso ne le škodljivo za človekovo zdravje, temveč takšno ravnanje pripomore tudi k pojavljanju supermikrobov, ki so odporni proti slehernemu zdravilu.

Kako bo epidemija afriške prašičje mrzlice vplivala na kitajsko prehrano in uvoz mesa iz tujine, se bo pokazalo v prihodnjih mesecih. Vsekakor bo imel tisti, ki obrača svinjske kotlete, pomembno vlogo v državi, v kateri se sanje o uspehu večinoma vrtijo prav okoli tega, koliko svinjine si lahko privošči povprečen državljan. Xi Jinping lahko vodi državo in si zamišlja, da je novi Mao Zedong ali celo nekak­šen cesar, a se mora zavedati, da je hiša prazna, če pod streho ni svinje. Tako je bilo na tisoče let. In tako je očitno tudi zdaj.