Temačni turizem: Mar moramo res vse to videti?

... Foto Shutterstock

»Nihče ne vstopi v Dachau. Dachau vstopi v vas.« S temi besedami je neka novinarka opisala obisk v koncentracijskem taborišču v bližini Munchna in tako s trditvijo, da dobi z neposrednim srečanjem s strahotami iz nedavne zgodovine holokavst povsem novo veljavo in izvirnost, opravičila trend »temačnega turizma«, ki postaja v zadnjih letih vse bolj priljubljen.

Vse več je ljudi, ki si del letnih počitnic prihranijo za to, da obiščejo Spominski center 11. septembra, ki je posvečen ohranjanju spomina na teroristični napad na New York, v katerem je bilo ubitih okoli tri tisoč ljudi, ali za to, da bi se okopali na obali Indijskega oceana, in to prav tam, kjer je leta 2004 katastrofalni cunami terjal na tisoče človeških življenj, ali pa za to, da bi si na lastne oči ogledali lobanje žrtev zloglasnega režima Rdečih Kmerov v Kambodži.

Smrt je postala v zadnjem času med sodobnimi popotniki tako priljubljena, da so v Angliji pred sedmimi leti ustanovili Inštitut za proučevanje temačnega turizma, ki ga opredeljujejo kot »potovanja v kraje, povezane s smrtjo, nesrečo ali žalostno dediščino«. Namen inštituta je poiskati smernice za globoko in temeljito proučevanje človekove potrebe po tem, da obiskuje takšne kraje, hkrati pa ponuditi moralne okvirje za to, da se krvava preteklost spreminja v turistično znamenitost.

Lahko bi rekli, da to pravzaprav ni nič novega. Že od nekdaj nas je nekaj vabilo k temu, da obiščemo, denimo, Pompeje, in to prav zato, da bi videli skrivenčena trupla, okamnela pod lavo, ki jo je vulkan Vezuv izbruhal pred skoraj dvema tisočletjema. Turistične agencije, ki so usmerjene proti Vzhodni Evropi, priznavajo, da se najbolje prodajajo aranžmaji, ki vključujejo Černobil. Pa tudi japonska Hirošima, prvo mesto v zgodovini, ki je doživelo jedrsko bombardiranje, letno proda več kot dva milijona vstopnic za Spominski park miru. In čeprav je cena vstopnice, ki znaša 200 jenov oziroma 1,7 evra, za japonske razmere simbolična, prinašajo ti spomini na strahoto in trpljenje letno več kot tri milijone evrov prihodka.


Ogled visečih krst


Azija se ponaša s številnimi turističnimi znamenitostmi, ki jih je mogoče uvrstiti v kategorijo »temačnega turizma«.

Azija se ponaša s številnimi turističnimi znamenitostmi, ki jih je mogoče uvrstiti v kategorijo »temačnega turizma«. Mednje sodijo tudi viseče krste, ob omembi katerih se najprej spomnimo filipinskega mesta Sagada, vendar jih je mogoče najti tudi na Kitajskem in v Indoneziji. Obešanje krst s trupli nad gorske prepade je preprosto pogrebni običaj nekaterih azijskih ljudstev. Na Kitajskem to počnejo pripadniki etnične manjšine Bo, ki živijo na območju jugovzhodnega Sečuana. Na Filipinih je to običaj staroselskega ljudstva Ingorotov, ki ta pogrebni običaj uporabljajo že več kot dva tisoč let.

Krsto, ki je običajno izdelana iz enega smrekovega debla, odnesejo na visoko goro, da bi bila duša pokojnika čim bliže nebu. Da bi truplo zaščitili pred divjimi živalmi, pa krsto obesijo na debele vrvi, spletene iz vlaken lijan, tako da posmrtni ostanki pokojnika visijo nad globokim prepadom. V zemlji bi trupla hitro trohnela, tako pa izginjajo veliko počasneje. Ko zaradi močnih vetrov ali obilnega deževja krste udarjajo ob skalovje, pri tem pa se iz njih prikažejo deli okostja, je za obiskovalce vse skupaj še toliko bolj vznemirljivo.

Ogled visečih krst je običajno del turistične poti po otoku Luzonu, kjer je Sagada. Zaradi te znamenitosti največ zaslužijo prevozniki in okoliški gostinci.

image
Foto Shutterstock


Še bistveno bolj bizarno mesto, kjer lahko turist doživi svoje poletno vznemirjenje, je Muzej forenzične medicine Siriraj v tajskem glavnem mestu Bangkok. Med obiskovalci resda prevladujejo študenti medicine, za katere je obisk steklenih skrinj s trupli del študija, a veliko je tudi radovednežev, ki si želijo ogledati truplo notoričnega serijskega morilca Sea Oueya, ki je že prerasel v legendo. Gre za kitajskega vojaka, ki se je pred koncem vojne z Japonsko leta 1944 preselil na Tajsko, nato pa – očitno zaradi svoje motene duševnosti – začel pobijati otroke, v glavnem dečke, in jesti njihova srca in jetra. Ulovili so ga leta 1958, medtem ko je sežigal ostanke trupla svoje poslednje žrtve. Obsodili so ga na smrt in ustrelili, njegovo telo pa shranili v formalinu, in to z vsemi ranami od nabojev mitraljeza, s katerim so ga usmrtili. Prav ta nesmrtni kanibal je najbolj obiskan razstavni predmet v muzeju. Vstopnica za ogled muzeja stane 8,5 evra. Malce stran od omenjenega »razstavnega predmeta« ljudje pred steklenimi posodami s fetusi nerojenih otrok puščajo sladkarije, punčke in druge igračke, da bi umirili njihove duhove. Budistična vera določa, da se radovednost upraviči s pozivom k harmoniji na duhovni ravni, tako da se tudi ta neprijetna znamenitost spremeni v svojevrstno spoznanje o smrti in življenju, ki sta tukaj resda izpostavljena do bolečih podrobnosti.

V Muzej forenzične medicine Siriraj v tajskem glavnem mestu Bangkok zaračunajo za vstopnico 8,5 evra.

Štiri največje turistične industrije se ujemajo s seznamom štirih največjih gospodarstev sveta. Na prvem mestu so ZDA, ki s turizmom zaslužijo 488 milijard dolarjev. Sledi Kitajska z 224 milijardami dolarjev, na tretjem mestu je Nemčija s 130,8 milijarde dolarjev, na četrtem pa Japonska s 106,7 milijarde dolarjev prihodka od turizma. Vendar se v tej gospodarski panogi dogajajo velikanske spremembe, saj bomo do leta 2030 največji del rasti mednarodnih potovanj beležili v Afriki, Aziji in na Bližnjem vzhodu. Vse več azijskih držav se bo opiralo na turizem kot enega glavnih gibal domačega proizvoda, kar bo prineslo spremembe v načinu zaposlovanja, pa tudi v načinu razmišljanja o družbi, človekovem okolju in tisti čarobni besedi – trajni turistični rasti.

image
Foto Shutterstock


Turizem v državah z vprašajem


Že zdaj se zastavlja vprašanje, ali je moralno preživeti dopust v državi, ki krši človekove pravice, kot so denimo Filipini, katerih predsednik Rodrigo Duterte arbitrarno ubija prekupčevalce z drogo in odvisnike. Poleg tega turiste v Indiji opozarjajo, naj ne jezdijo slonov, na Tajskem, naj ne obiskujejo rezervatov, kjer lahko božajo (najpogosteje drogirane) tigre, na Filipinih pa svetujejo, naj se izognejo aranžmajem, ki imajo na programu obiske revnih krajev. Mar moramo res vse to videti?

Ko so po drugi strani naredili seznam držav, ki jih je v letu 2019 najbolj moralno obiskati, je bila na prvem mestu Nemčija. Sledila je Avstrija, na tretjem mestu je bila Islandija, na četrtem Belgija, za njo Nizozemska in Finska, nato pa vse preostale države, kjer se razmeroma dovolj spoštujejo človekove pravice, kjer se dovolj razmišlja tudi o človekovem okolju in kjer je turizem omejen na spoznavanje bogate zgodovinske in kulturne dediščine.


Če bi se ljudje ravnali po teh navodilih, bi na milijone ljudi v azijskih državah v razvoju ostalo brez vira prihodkov. V današnjem Vietnamu, denimo, prispeva turizem 10 odstotkov bruto domačega proizvoda in zagotavlja več kot šest milijonov delovnih mest. In ko se vprašamo, kje je na etičnem seznamu zapor Hoa Lo oziroma »Hanoi Hilton«, kot so ga sarkastično poimenovali ameriški vojaki, ki so bili v njem zaprti, ne smemo spregledati dejstva, da je v tej državi, ki razvija vse svoje turistične perspektive, tudi takšna »temačna znamenitost« zelo pomemben del ponudbe.

Gre za zapor, ki so ga leta 1896 zgradili francoski kolonizatorji, da bi v njem kaznovali vietnamske revolucionarje. Kakšnih sedemdeset let pozneje so imeli v tem istem zaporu vietnamski komunisti zaprte ameriške pilote, ki so jih sestrelili med bombardiranjem Severnega Vietnama. Zdaj je to kraj, kjer eksponati iz starejšega in novejšega obdobja med seboj tekmujejo v brutalnosti in kjer se morda dobi poduk o nesmiselnosti osvajanja in vojskovanja, prvi vtis pa je prav gotovo zgražanje nad človeško naravo nasploh.

Na enak način turistom v Kambodži ponujajo tako imenovana »polja smrti« (»Killing Fields«), na katerih so Rdeči Kmeri zloglasnega Pola Pota ubijali, mučili in psihično trpinčili ideološke sovražnike, ne da bi se ozirali na to, ali je šlo za odrasle ljudi ali otroke. Potem ko je začel v tej državi turizem postajati pomembna postavka v celotnem gospodarstvu in je pred kakšnimi desetimi leti prispeval kar 16 odstotkov bruto domačega proizvoda, je oblast v Phnom Penhu leta 2011 sklenila vložiti precejšnja sredstva, s katerimi naj bi »polja smrti« preuredili v turistično znamenitost, ki si jo je treba za vsako ceno ogledati. Gimnazija Tuol Sleng, ki so jo Rdeči Kmeri spremenili v mučilnico, ima zdaj avdio naprave, ki obiskovalce vodijo od enega eksponata do drugega, predvajajo pesmi iz tistih časov, ob tem pa je mogoče slišati tudi stokanje in krike ljudi, ki ji mučitelji pretepajo do smrti ali jim režejo vratove z meči iz palmovih listov.

Po obisku kamboških »polj smrti« človek skoraj spontano pomisli na to, da bi utegnila tudi Severna Koreja že v kratkem postati velika uspešnica v turistični ponudbi, če bo le odprla svoja taborišča za prevzgojo s fizičnim delom in obiskovalcem prikazala vse načine, na katere so mučili in streljali politične disidente.

image
Foto Shutterstock


Nevarnost kot turistična draž

Južna Koreja je že naredila turistično atrakcijo iz tako imenovanega »demilitariziranega območja«. To območje leži na 38. vzporedniku in ne le, da je mogoče od tod brez vizuma oziroma skozi daljnogled pokukati na severnokorejsko ozemlje, temveč se je mogoče spustiti tudi v nekaj skrivnih predorov, ki so jih Severni Korejci izkopali pod mejno črto, da bi se infiltrirali v Južno Korejo ali morda celo izvedli nenadni napad na kakšnih 80 kilometrov oddaljeni Seul.

Za turistično turo, ki vas popelje od Seula do severnokorejske meje, je treba plačati od 40 do 188 dolarjev (ta najdražja vstopnica zajema tudi ogled omenjenih predorov). Čeprav strogo preverijo vsakega posameznega obiskovalca, se število turistov, ki se napotijo pred sama vrata Severne Koreje, giblje od 1500 do 3000 ljudi dnevno.

image
Foto Shutterstock


Mar vsi ti obiskovalci prek bodeče žice gledajo z mislijo, da nikoli več ne sme biti vojne? Mar vsi tisti, ki si ogledujejo »polja smrti«, razmišljajo o tem, kam vse lahko pripelje politični poskus brezobzirnega uresničevanja določene ideje? In ali tisti, ki si v Sagadi ogledujejo krste, obešene nad prepadom, govorijo potihoma, kajti smrt ne prenese hrupa in brnenja kamer?
Nasproti vsem omenjenim atrakcijam, ki jih ponujajo azijske turistične dežele, stoji Vzhodni Timor. Vse odkar je leta 2002 postal neodvisna država, so se tako vlada v Diliju, glavnem mestu te države z 1,2 milijona prebivalcev, kot tudi območne skupnosti posvetile varstvu okolja, in to celo na območjih, ki bi zlahka postala nekakšen novi Bali ali Puket in ki bi lahko gospodarstvu, ki znaša zdaj 2400 dolarjev na prebivalca, dodala malce razvojnega poleta.

A Demokratična republika Timor-Leste, kot se država uradno imenuje, se je odločila hoditi po drugačni poti: obiskovalcem bo ponudila neokrnjeno naravo in čisto morje. Timorci so namreč opazili, da v Indoneziji, od katere se je njihova država odcepila pred 17 leti, zdaj razmišljajo o tem, da bi zaprli otok Komodo, ki turiste privablja z velikanskimi kuščarji, da bi si ekološki sistem malce opomogel od prevelikega števila obiskovalcev. Tudi Tajska je morala lani zapreti vrata pred turisti, ki so si želeli na otoka Maja Bay in Ko Pi Leh, medtem ko so Filipini za šest mesecev zaprli sloviti otok Boracaj. V vseh primerih so se za to odločili zaradi strahu pred ekološkim propadom.
 




Tempelj penisa

Večina drugih držav Azije od turizma pričakuje preveč, da bi ga v tej fazi omejevala. Pravzaprav je ravno obratno. Tako se bodo vsi segmenti njihovih družb, kultur, ver in običajev spremenili v turistične zanimivosti. Kot se je to že zgodilo s faličnim templjem v Bangkoku, ki se uradno imenuje Tempelj Čao Mae Tuptim ali popularno – Tempelj penisa. Ženske tam v resnici molijo pred velikim številom (veliko več kot sto) moških spolnih udov različnih velikosti in barv, ki so v glavnem izdelani iz lesa. Tempelj je v začetku 20. stoletja zgradil Nai Lert, eden prvih tajskih bogatašev, ki se je ukvarjal s preprodajo nepremičnin in je del svojega zemljišča posvetil budistični boginji Čao Mae Tuptim, ki blagoslovi vsakogar, ki ji nameni molitev. Ko so templju dodali falus, ki je na Tajskem simbol sreče in plodnosti, so dobile molitve, namenjene boginji, posebno vsebino: ženske, ki ne morejo zanositi, upajo, da jim bodo duhovi iz lesenih penisov pomagali, da bodo dobile potomce.

Tempelj je postal ena od nenavadnih turističnih atrakcij. Ali pri tem kdo obiskovalcem pojasni, da to ni kraj za selfije z lesenim penisom? To je sveto mesto. Turizem bi moral razvijati smisel za zgodbo, ki obstaja za videnim, saj se bo sicer spremenil v neznosno lahkost potovanja.
Več iz rubrike