Kdaj se vzbudi čut za okus?

Okus je čutna zaznava, ki vključuje oralno zaznavanje kemikalij, ki izvirajo iz hrane in spodbujajo receptorske celice v brbončicah. Ima predvsem dve funkciji: omogoča ocenjevanje strupenosti in hranilnih snovi živil ter nam pomaga pri odločanju, kaj zaužiti, in pripravlja telo na presnovo živil po zaužitju.

Če menite, da je voda iz plastenke čistejša, se motite

Živali z ousom prepoznavajo družbene kemične znake

Okusne zaznave povzročajo molekule, ki stimulirajo brbončice v epiteliju ustne votline in žrela. Poleg tega okus spodbuja prvinski občutek 'sprejemljivega' ali 'nesprejemljivega' za to, kar smo poskusili.

Okus se združuje z vonjem in otipnimi občutki, kar nam omogoča, da prepoznamo in določimo živila kot znana ali nova. Če je hrana znana, lahko predvidimo presnovne posledice zaužitja hrane. Če gre za novo hrano, lahko te senzorične znake uporabimo za spoznavanje fizioloških posledic zaužitja.

 Če je rezultat pozitiven, okus sporoča zadovoljstvo, tako neposredno zaradi prijetne kakovosti samega okusa, kot tudi zaradi povezanih presnovnih posledic. Nekatere živali okus uporabljajo tudi za razumevanje družbenih kemičnih znakov, vendar za zdaj ni dokazov, da bi imel to vlogo tudi pri ljudeh.

Posledice zaužite hrane usmerjajo naslednji izbor  

Čut za okus se vzbudi, ko hranila ali druge kemične spojine aktivirajo specializirane receptorske celice v ustni votlini. Okus nam pomaga pri odločanju, kaj bomo jedli, in vpliva na učinkovitost prebave hrane. Človekove sposobnosti za okus so se v veliki meri oblikovale zaradi ekoloških niš, ki so jih zasedali naši evolucijski predniki, in hranil, ki so jih iskali.

Čut za okus se vzbudi, ko hranila ali druge kemične spojine aktivirajo specializirane receptorske celice v ustni votlini. Foto: Shutterstock

Tveganje zaradi slabe izbire hrane pri iskanju hrane ne pomeni le izgube energije in presnovne škode zaradi uživanja hrane z nizko vsebnostjo hranil in energije, temveč tudi škodljivo in potencialno smrtonosno zaužitje toksinov. Naučene posledice zaužite hrane lahko posledično usmerjajo naše prihodnje izbire hrane.

Največ funkcionalnih genov za grenak okus

Razvite človekove okusne sposobnosti so še vedno koristne za milijardo ljudi, ki živijo z zelo nizko prehransko varnostjo, saj jim pomagajo prepoznati hranila. Za tiste, ki imajo lahek dostop do okusne, energijsko bogate hrane, pa je naša občutljivost za sladko, slano in mastno hrano prispevala tudi k nastanku več bolezni, povezanih s prehrano, kot sta debelost in sladkorna bolezen.

Kakšne trike uporabljajo trgovci?

Okusni dražljaji se običajno sproščajo pri žvečenju hrane, ki se raztopi v slini in jo predhodno prebavijo oralni encimi, kot so amilaza, lipaza in proteaze. Ljudje in verjetno tudi številni drugi vsejedi zaznavajo hranila in toksine kakovostno kot sladke, slane, kisle, slane in grenke okuse.

Preproste ogljikove hidrate doživljamo kot sladke, aminokisline glutamat, aspartat in izbrane ribonukleinske kisline kot slane (ali umami), natrijeve soli in soli nekaterih drugih kationov kot slane, kisline kot kisle, številne toksične spojine pa kot grenke. Nabor spojin, ki sprožijo grenak okus, je daleč največji in strukturno najbolj raznolik, zato ima človek približno 25 funkcionalnih genov za receptorje grenkega okusa (T2R).

Ljudje okusimo z robovi in hrbtno površino jezika, mehkega neba in žrela. Ta tkiva sestavljajo okusne epitelije. Okusa ne okušamo z ustnicami, spodnjo stranjo jezika, trdim nebom ali notranjostjo lic, čeprav imajo majhni otroci lahko brbončice na več območjih ustne votline kot odrasli.

Vir: Science Direct

Strokovnjakinja: 4 živila, ki slabijo spomin in možgane