Felix Foxx: izzivanje spolnih norm ali dopustovanje v spolu?

Rožnati lasje, Mac tekoči puder in navodila, kako poudariti ličnice ob glasbi Jelene Karleuše. Vse to gledamo v vlogih slovenskega umetnika ličenja Felixa Foxxa, v katerih nam poleg smernic za nanašanje pudra sporoča, da je ličenje politično. Felix Foxx je namreč v nedavnem vlogu z naslovom Kako je biti gej v Sloveniji dejal, da ga je ličenje opolnomočilo pri sprejemanju samega sebe. Slednje odslikava širše družbene spremembe, v katerih ličenja ne moremo enoznačno in ozko razumeti kot problematične prakse žensk.
 

O paradoksih

Ličenje je v kulturi glavnega toka razumljeno kot praksa, ki ženske omejuje in spreminja v objekt za moški pogled. Obstaja celo izraz »makeup shaming«, ki označuje idejo, da je ličenje nekaj inherentno slabega in predpostavlja, da je uporaba ličil motivirana z negotovostjo. Na strukturni ravni seveda drži, da lepotna industrija kuje dobičke iz človeških negotovosti, na mikro ravni pa so osebne interpretacije ličenja mnogo bolj zapletene, manj enoznačne in zato tudi veliko bolj zanimive.

Na osebni ravni si ljudje prakse in dejanja interpretirajo po svoje. Parfume lahko na strukturni ravni razumemo kot produkt industrije, ki ustvarja umetne želje. Na mikro ravni pa so delavke v tovarnah v devetnajstem stoletju uporabo parfumov interpretirale kot sredstvo opolnomočenja v ponižujočih odnosih za tekočim trakom. Podobno je rdeča šminka v prvem valu feminizma postala simbol upora in bojev za pravice žensk in ne kot sredstvo zatiranja in ugajanja moškemu pogledu. Protestniki so lansko poletje v ZDA ličila uporabljali za anonimizacijo ali pa kot obliko samoizražanja. Jamie Margolin, podnebna aktivistka in ustanoviteljica Zero Hour, črtalo za oči in šminke uporablja za pisanje političnih sloganov po rokah in obrazu. Moški vlogerji, kot je pri nas Felix Foxx, pa z uporabo ličil izzivajo in preizprašujejo spolne norme.

Primeri kažejo, da je ličenje v današnjosti razspoljeno in politično. Razspoljeno je v smislu, da ličila uporabljajo vsi spoli in ne gre več za prakso, ki se je poslužujejo samo ženske. Ob tem pa velja poudariti, da si tudi ženske uporabo ličil interpretirajo po svoje in ni nujno, da jih motivira negotovost in želja po ugajanju moškemu pogledu. In drugič, ličenje je politično. Ličenje je lahko način protesta in služi kot sredstvo opolnomočenja. Uporaba ličil je lahko simbol politične participacije (Jamie Margolin) ali pa sredstvo za gradnjo skupnosti in izzivanje spolnih norm o tem, kaj pomeni biti moški in tudi kaj pomeni biti gej (Felix Foxx).
 

Ličenje kot izzivanje spolnih norm

Moški vlogerji z uporabo ličil izzivajo prevladujoče spolne norme v družbi. Raewyn Connell je z izrazom »hegemona moškost« poimenovala moškost, ki je v določeni družbi najbolj sprejemljiva in zaželena. Na zahodu jo predstavlja ekonomsko uspešen heteroseksualen moški, ki je sposoben skrbeti za družino, poleg tega se ukvarja s športom, ima vodstvene sposobnosti in je posledično zaželen med drugimi ženskami. Hegemona moškost je moškost, ki jo je v kratkem filmu leta 2019 kritizirala znamka britvic Gillette. Posameznik, ki ustreza merilom hegemone moškosti, ima v družbi največ moči. Pooseblja mačistične ideale, ki vse drugačne identitete dela za manjvredne in jih tako marginalizira in diskriminira.

Hegemono moškost v družbi neprestano izzivajo podrejene identitete, kot so na primer moški, ki pripadajo skupnosti LGBT ali pa ženske, ki prepoznajo svoj podrejeni položaj. Kot primer izzivanja hegemone moškosti lahko razumemo tudi prakse ličenja moških vlogerjev.

Političnost ličenja nam pomaga misliti teorija stvari antropologa Daniela Millerja, ki pravi, da nas stvari v mnogih pogledih šele ustvarjajo: »Objekti konstituirajo subjekte«. Miller namreč sebstva ne razume kot nekaj pristnega, kar obstaja globoko v nas, ampak ga dojema podobno kot Ibsenov junak Peer Gynt, ki pravi: »Vsi smo nekakšne čebule, bolj ko odstranjuješ plasti, bliže si temu, da navsezadnje čisto nič ne ostane«. Zato, pravi Miller, so predmeti tisti, ki iz nas naredijo to, kar mislimo, da smo. Predmeti usmerjajo naše korake in tvorijo krajino naše domišljije ter kulturno okolje, ki se mu prilagajamo. Materialni predmeti so po Millerju prizorišče, zaradi katerih se zavemo, kaj je v družbi primerno in kaj ne.

V tem oziru sebstvo moškega, ki ustreza predstavam hegemone moškosti ustvarjajo predmeti, kot so športni avto, oblačila prestižnih znamk in žar pred hišo. Ti predmeti pomembno ustvarjajo kulturno okolje in sporočajo, kaj je v družbi primerno za moškega in kaj ne - primerno je posedovati precenjena prevozna sredstva, ni pa se primerno ličiti. Zato je ličenje moških na Youtubu smiselno pozdraviti, saj izziva družbene norme o tem, kaj je primerno za moške in kaj ne, ob tem pa brišejo meje med spoloma. Moški z uporabo ličil ustvarjajo povsem nove, politične naracije ličenja, ki ga ne moremo več razumeti samo kot prakse žensk, ki si želijo ugajati pogledu hegemonega moškega.
 

Kritike: Dopustovanje v spolu

Ličenje moških na Youtubu je bilo deležno tudi številnih kritik, in sicer da gre za »dopustovanje v spolu« (ang. gender tourism). S tem izrazom je Suzanne Moore leta 1988 opisala  »potovanja« moških v pretežno ženske domene, kjer se brezskrbno igrajo s feminiziranimi identitetnimi praksami in ravno zaradi svojega spola dosegajo večje uspehe tudi v ženskih domenah, ob tem pa imajo možnost, da se kadarkoli vrnejo nazaj na dominantna mesta moči. Tako Felix Foxx kot moški dopustuje v domeni ličenja, ki je tradicionalno razumljena kot ženska, ob tem pa je ravno zaradi svojega spola in drugačnosti deležen večje pozornosti in dosega večje uspehe kot ženske vlogerke, ki se prav tako kot on ukvarjajo z ličenjem, vendar za javnost in oglaševalce ostajajo nezanimive, saj ne predstavljajo ničesar novega.

Izzivanje spolnih norm ali dopustovanje v spolu?

Umetniki ličenja na Youtubu, kot je pri nas Felix Foxx, rušijo tabuje in stereotipe o tem, kaj pomeni biti moški in sporočajo, da je ličenje lahko politična praksa, ki posameznike opolnomoči. Danes ne moremo več enoznačno trditi, da je uporaba ličil praksa (samo)nadzora žensk, ličenje je tudi sredstvo opolnomočenja in emancipacije ter političnega protesta. Obstajajo pa tudi kritike tovrstnih praks. Slednjim očitajo dopustovanje v spolu in pravijo, da moški z uporabo ličil ženskam vzamejo še tisto malo, kar jim pripada (v tem primeru ličenje). Ob tem se poraja vprašanje: Ali je ličenje moških dopustovanje v spolu, rušenje družbenih norm ali morda oboje?