Zmagovite in luzerske države

Kaj mislite, kako delujejo funkcionalne družine? Tako, da vsak njen član opravlja svoje zadolžitve. Vsak, ki služi, prispeva ustrezen denarni znesek v skupno blagajno, tisti, ki še ne služi, pa prispeva ustrezen delovni vložek. Veliko se pogovarjajo, ko so o kakšni stvari nasprotujočega si mnenja, in sprejemajo kompromise, sprejemljive za vse. Sodelujejo, nikoli se ne upirajo brez razloga. Egoizma in narcisizma ne poznajo. Če se pojavi zunanji sovražnik, ki hoče družini slabo, denimo hudoben sosed, sorodnik, sumljivi poslovni partner, postanejo še bolj složni, še bolj povezani. Enako se zgodi, če nastopi zdravstvena ali finančna kriza,  psihološka stiska. Čim prej želijo napoditi hudiča, ki ogroža njihovo družinsko harmonijo.

Predvsem pa se imajo radi. Seveda se včasih tudi skregajo, a se potem, ko se njihovi jezljivi plameni pogasijo, pomirjujoče objamejo in družinska sreča dobi nov zagon.
 

Tako torej funkcionirajo delujoče, zmagovite družine.

 
Kako pa mislite, da delujejo funkcionalne države? Zelo podobno. Vsak segment države vestno in pošteno opravlja svoje delo; gospodarstvo, šolstvo, vojska, policija, nevladne organizacije. Lenuhe, lopove in prevarante po logiki pozitivne selekcije hitro izločijo oziroma minimizirajo njihov družbeni vpliv. Več ali manj vsi plačujejo davke. O družbeno pomembnih zadevah razpravljajo na različnih forumih; mirno, konstruktivno in inteligentno, z argumenti.
 
Če se o kakšni stvari ne strinjajo, sprejmejo kompromis. Če sindikati menijo, da delodajalci delavcem plačujejo za 10 odstotkov prenizke plače, delodajalci pa, da so delavske plače povsem OK, prvi ne začnejo ščuvati delovnega ljudstva, naj gredo takoj na ulice razbijati avtomobile in trgovine, ampak se preko socialnega dialoga dogovorijo, da bodo delavci odslej prejemalo za pet odstotkov višje plače. Tako bo volk sit in koza cela.
 
Če ena politična stranka meni, da je v državi preveč človekovih pravic, ki jih nekateri izkoriščajo za svoje ozke sebične interese, druga politična stranka pa, da je človekovih pravic ravno prav, če ne še premalo, se dogovorijo, da zlorab človekovih pravic v bodoče ne bodo več dopustili.
 

Sklenejo torej kompromis. Dogovorijo se. Zmenijo se.   

 
Ko nastopi kriza, denimo poplave, potres, izbruh vulkana, epidemija, se usedejo za mizo in ekspresno sprejmejo protikrizne ukrepe, ki so vseobsežni in takoj delujoči. Dogovorijo se glede tega, kje bodo našli pomoč, kdo bo pomagal, komu je treba najprej pomagati. Denar ni problem. V kriznih trenutkih se ta vedno najde. In nihče se ne sprašuje, zakaj je oseba x prejela za 10 odstotkov več denarja kot oseba y. To v tistem trenutku sploh ni »issue«. Vse kar tisti hip šteje, je to, da čim prej napodijo hudiča, ki je začel ogrožati njihovo sicer odlično delujočo skupnost.        
 
Drobnjakarstva in pikolovstva ne poznajo, še manj fovšije. V družbi ni mesta za egoizem in narcizem. Vsak sebičnež ali patološki zaljubljenec v samega sebe se po mehanizmu pozitivne selekcije izloči iz vseh družbenih struktur oziroma izpade smešno, nepomembno.
 
Luksuzna britanska popotniška revija Conde Nast Traveller je ne tako dolgo nazaj objavila seznam najsrečnejših držav na svetu. Na prvih mestih so se znašle Finska, Danska, Švica, Islandija, Nizozemska, Norveška in Švedska.
 
Hitro lahko ugotovimo, da so med njimi predvsem države z urejeno parlamentarno demokracijo, z močno protestantsko delovno etiko, z visoko ravnijo socialnega varstva in zdravstvenega zavarovanja, z visokimi dohodki, z napredno tehnologijo in s še naprednejšim izobraževalnim sistemom. Predvsem pa gre za države z močno zakoreninjeno mentaliteto medsebojnega sodelovanja, pomoči in solidarnosti.
 
Za nekatere skandinavske države, denimo za Švedsko in Norveško, ni nič nenavadnega, če kralj, medtem ko na prehodu za pešce zagleda starko, ki je izgubila ravnotežje in padla, tej nemudoma priskoči na pomoč.
 

Solidarnost – in to kraljevska!

 
Si lahko kaj takega zamislite v kakšni balkanski državi?
 
Najbolj srečne država na svetu - države zmagovalke - torej krasi izjemno posrečena zmes socialnega kapitalizma, ekologije, vrhunskega izobraževanja in visoko kulturne parlamentarne demokracije. Vse to pa temelji na izrazitem družbenem altruizmu in povezovanju.
 
Slovenija se na nobeni izmed lestvic, ki merijo srečo državljanov posameznih držav, ne uvršča niti med prvih 50, pa čeprav imamo kar nekaj pogojev za to, da bi se lahko uvrščali visoko.
 
Sporočilnost tega dejstva? Slovenska zmes uporništva brez razloga, egoizma, narcisizma, fovšije, balkanizma in maščevalne demokracije ne prinaša niti uspeha, niti sreče.
 
Zato, draga arogantna politika in destruktivno-puntarsko ljudstvo; skrajni čas je, da obrnete ploščo. Tisto, kar se greste zdaj v naši deželici, več kot očitno ne deluje. Raje malo poglejte na sever kontinenta.       

* Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.