Naključje je hotelo, da sem le nekaj dni pred ameriškimi predsedniškimi volitvami na televiziji gledal izvrsten dokumentarec, ki je vzporedno prikazoval življenjski poti Donalda Trumpa in novega ameriškega predsednika Joe Bidna. V njem sem spoznal, da se je odhajajoči predsednik v življenju vselej držal mantre, v skladu s katero je treba poslovne cilje dosegati skrajno brezobzirno, grobo, nemoralno in »preko trupel«. Tako filozofsko dediščino mu je bojda zapustil njegov prav tako brezobzirni oče.
 
Po drugi strani sem spoznal, kakšno izjemno značajsko in življenjsko moč poseduje Joe Biden. V mladosti je imel težave s hudim jecljanjem, zaradi česar so ga sošolci in znanci pogosto zafrkavali. Težavo je odpravil z vztrajnimi govornimi vajami in postopoma postal eden najboljših retorikov med ameriškimi politiki.
 
V obdobju strmega vzpona njegove politične kariere se mu je zgodila nepredstavljiva tragedija, saj sta mu v prometni nesreči umrla žena in hčerka. Kasneje je boj z zahrbtno boleznijo izgubil še njegov sin.
 
Za starša v življenju ni hujšega, kot, če mu umre otrok. Je skrajno srce parajoče in v nasprotju z naravnim redom. Sedanja žena Bidna, Jill Biden, je v enem izmed intervjujev na ameriški televiziji povedala, da je novo izvoljeni ameriški predsednik navkljub neopisljivima tragedijama obakrat zmogel toliko moči, da je že naslednji dan po smrti svojih najdražjih prišel v službo, ker je čutil, da mora služiti ameriškemu narodu. Navkljub temu, da je bil obakrat povsem strt od žalosti.
 
Duhovna moč, ki jo posedujejo le najmočnejši.
 
Kmalu po ameriških volitvah se je na televiziji pojavil tvit Janeza Janše, v katerem je za zmago preuranjeno čestital Trumpu in opozoril, da v teh razburkanih časih predsedniške palice ne sme prevzeti Biden, saj bo eden izmed najšibkejših ameriških predsednikov vseh časov.
 
Najšibkejši po katerih kriterijih? Na osnovi kakšnih meril? Na osnovi katerih podatkov?


Takoj mi je bilo jasno, da se bo premier s to izjavo osmešil pred svetovno javnostjo. Gospe in gospodje, ki vodijo države, si namreč ne morejo privoščiti take skrajne neosveščenosti, da komentirajo politike, o katerih ne vedo tako rekoč ničesar. Da o nedostojnosti in diplomatski nespretnosti takih komentarjev sploh ne izgubljam besed. 
 
Nobena skrivnost ni, da je naš premier odkriti oboževalec odhajajočega predsednika Trumpa. Domnevamo lahko, da tudi zato, ker ga ima (v nasprotju z Bidnom) za neustrašnega, brezobzirnega, odpornega na zunanje napade, čustveno hladnega. Morda je s Trumpom našel kakšne skupne značajske točke. Toda, ali so to res tiste kvalitete, ki jih v današnjih časih volivci pričakujemo od voditeljev držav?
 
Če odmislimo kakšno Belorusijo, Srbijo, Filipine ali Zimbabve, nikakor ne.
 
Obdobje brezobzirnih alfa samcev na vodilnih mestih tako v politiki, kot v gospodarstvu, je vsaj v razvitem delu sveta nepreklicno minilo. Brezobzirneže »stare šole« a la Trump, Lukašenko ali Orban, ki stavijo na »boksarsko« politiko, populizem, sejanje razdvojenosti, gojenje kulta železnega voditelja, je povozil čas. Dokaz za to je popoln politični poraz Donalda Trumpa, ki ni le eden izmed redkih ameriških predsednikov, ki se je moral posloviti že po prvem mandatu, ampak so »njegovi« Republikanci obenem izgubili tudi večino v obeh domovih ameriškega kongresa – tako v predstavniškem domu kot v senatu. Ne preseneča, da je britanski Economist odhajajočega predsednika označil za »luzerja zgodovinskih dimenzij«.         
 
To seveda ne pomeni, da si volivci v razvitem svetu želimo mehkih, medlih ali neodločnih voditeljev. Nikakor ne. Še vedno pričakujemo, da se na vodilna mesta v državi povzpnejo značajsko močni ljudje, ki se ne bodo ustrašili ne sprejemanja težkih odločitev, ne težkih časov, niti ne številnih neprijetnosti in groženj, ki spremljajo politično najbolj izpostavljene položaje, a obenem želimo take voditelje, ki premorejo dovolj srčnosti, empatije, pa tudi samokritičnosti, v primeru, če ga kdaj v kakšni stvari polomijo.  
 
Prave moči, ne samo v politiki, ampak na vseh področjih človekovega udejstvovanja, nikoli ne smemo povezovati s surovostjo, čustveno hladnostjo ali psihopatološko mirnostjo. To nikoli ni moč, ampak le njen privid. Kot lucidno ugotavlja zgoraj omenjeni Bob Colacello je tisto, kar se pogosto kaže kot hlad, v resnici le strah pred čustvi in intimnostjo.
 
Ne drži, da surovi ali navidezno hladni politiki nimajo čustev, le narobe upravljajo z njimi. Ker jih pod nobenim pogojem ne želijo razkriti javnosti (saj se bojijo, da bo ta to prepoznala kot znak šibkosti), jih »pretvorijo« v nekakšne »by pass« oblike, kot so narcisizem, zagrenjenost, cinizem ali maščevalnost.
 
A si s tem delajo nepopravljivo škodo.   
 

Sodobnemu politiku, vsaj v civiliziranem delu sveta je tako, s tem, ko kdaj potoči kakšno solzo, ko kakšnega državljana, ki se mu je zgodila slaba stvar, sočutno objame, ali ko ob kakšni zmagi zavriska od sreče, ne bo padla krona z glave, ampak bo – nasprotno – osvojil srca ogromno državljanov, saj bo s tem dokazal, da je vendarle samo človek, podobno kot so to tudi oni.
 
In to je tisto, kar politika naredi zares velikega! Prej, ko bodo to spoznali, bolje bo za njih (in seveda za njihove volivce).
 
* Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališč uredništva.