V kraljestvu laži

»Ne gre za to, da bi me motila laž. Užaljen sem, ker ta žali mojo inteligenco.« (neznani avtor)
Fotografija: Statistika pravi, da se zlažemo med 10- do 200-krat na dan. Foto: SIphotography / Getty Images
Odpri galerijo
Statistika pravi, da se zlažemo med 10- do 200-krat na dan. Foto: SIphotography / Getty Images

Statistika pravi, da se zlažemo med 10- do 200-krat na dan, medtem ko naj bi se sami sebi zlagali vsaj enkrat do dvakrat na dan. Zanimivo, kajne? Sklep, ki bi se ga dalo iz tega potegniti, je, da je laž pravzaprav nekaj povsem običajnega. Očitno jo potrebujemo podobno kot zrak, pijačo, hrano ali seks.
 
Pa vendarle je zapoved »ne laži« eden izmed tistih moralnih imperativov, ki se je trdno zasidral v nas in je nezanemarljiv del naše biti. Če nekoga ujamemo na laži, ga – če ne drugega – malo osmešimo. Laganje lahko predstavlja prekršek ali celo kaznivo dejanje. Na sodišču je denimo prepovedano lagati. Zaradi laži nas lahko doletijo denarne sankcije. Laganje ima lahko hude posledice na delovnem mestu, v zakonu ali med prijatelji.
 
image_alt
Futuristična luksuzna jahta privablja poglede

Pa vendarle se v povprečju zlažemo vsaj 100-krat na dan. Kako to pojasniti?
 
Sam menim, da je laž pravzaprav nujen pogoj za preživetje. Živimo namreč v času, ko nam lahko absolutna zavezanost resnici škodi. Ko kandidat kandidira za delovno mesto v podjetju, se bo vsaj malo zlagal glede svojih izkušenj in kompetenc. Povedal bo, da je odličen timski delavec, da je zelo dober retorik, da je izjemno delaven in natančen, pri čemer se – vsaj po mojih izkušnjah - večina zlaže vsaj pri eni od zgoraj omenjenih vrlin.
 
Če se bomo zanimali za kakšno storitev, denimo računalniškega strokovnjaka, psihologa, pravnika, poslovnega svetovalca, ipd. boste vsaj od nekaterih izmed njih slišali, da so »že zasedeni do konca tega leta«, kar je v 99 odstotkov primerov navaden larifari, saj bi dober »cvenk« vsakogar, ki si na tak način umetno zvišuje svoj tržni status, čudežno naredil dosegljivega že naslednji dan.
 
Foto: Shutterstock
Foto: Shutterstock

A kljub temu takim lažnivcem tega ne zamerimo. To pa zato, ker se zavedamo, da so pravzaprav le del »špila«, del »sistema«, v katerem vsi živimo. V sodobni družbi vsi po malem  lažemo. Gre za utrjeno uzanco. Če tega ne bi počeli, bi izpadli iz igre, osmešili bi se ali pa bi si drastično poslabšale naše možnosti za uveljavitev na izredno konkurenčnem trgu, na katerem večina komaj čaka na naš spodrsljaj.
 
Zato raje lažemo in se skušamo v tem čedalje bolj izpiliti. Naše laži poskušamo relativizirati. Poskušamo jih zaviti v vato ali pa naredimo vse, da nas pri njih ne bi ujeli.

Lagati - če nas pri tem ne odkrijejo - je dejansko vrlina. Vprašajte kakšne plejboje, ki so imeli tekom življenje pestro ljubezensko življenje, ali so bile njihove žene prepričane, da so jim zvesti kot labodi. Vsi so živeli srečno do konca svojih dni. Nihče ni trpel. In vsi so se imeli fino.  Raje ne pomislite, kako bi bilo, če bi jih lepega dne žene razkrinkale …
  
image_alt
Luksuzni hotel, vklesan v hrib pod oljčnim nasadom

A če je laž nekaj tako normalnega in za preživetje nujnega, zakaj torej po drugi strani tako častimo resnico, resnicoljubnost in iskrenost? Saj ta vendar predstavlja antipod družbeno uveljavljeni normi, v skladu s katero se pač moremo od ponedeljka do nedelje zlagati v povprečju sedemstokrat?
 
E, dragi moji – odgovor se skriva v presežku, v luksuzu. V času, ko vsi oportunistično hitimo od zaposlitve do zaposlitve, od zaslužka do zaslužka, od posla do posla, ko se mučimo s samopromocijo na družbenih omrežjih, ko želimo omrežiti bodočo partnerico ali bodočega partnerja, postane resnica redka dobrina, diamant, do katerega ima dostop le peščica izbrancev.
 
Ljudje, ki si lahko privoščijo govoriti veliko resnice, so običajno v družbi že dosegli tak položaj, ko jim ni več treba lagati ali pa lažejo le še minimalno. Da v življenju to dosežeš, so običajno potrebni čas, veliko odrekanja in predvsem status, ugled. Osebam, ki so si v družbi ustvarile ime, tako rekoč nobena resnica ne bo več škodila (pri čemer so seveda izvzete »resnice«, ki mejijo na netaktno ali asocialno obnašanje, torej take, ki bi znale koga užaliti).
 
image_alt
Najlepše peščene plaže na svetu

In še jagoda na torti – resnicoljubni ljudje se imajo enostavno fino. Bistveno bolj fino od tistih, ki si razgaljene resnicoljubnosti (še) ne morejo privoščiti. Nekatere raziskave so namreč pokazale, da govorjenje resnice sprošča pozitivne hormone v človeškem telesu, zmanjšuje stres in napetost, ustvarja dolgoročne in trajne povezave med ljudmi, povečuje občutke radosti in sreče …
 
Če si torej to lahko privoščite, govorite resnico, kjer je to le mogoče.
 
It simply makes you feel better!
 

Več iz rubrike