• »Se opravičujem za pozen vklop, sem bil(a) še na enem drugem dogodku.«
• »Malo prej se bom moral(a) posloviti, ker imam še druge obveznosti, ki jih ne morem prestaviti.«
• »Žal se moram posloviti zaradi drugih obveznosti, hvala vsem, bilo je odlično.«
• »Se opravičujem za pozen odgovor, nori dnevi…«
• »Mi lahko pošlješ povezavo na dogodek, ne vem več, ali sem se prijavil(a) ali ne?«

Vam je to kaj poznano?

Ja, tak je bil januar v letu 2021. Nobenega mehkega prehoda, takoj na polno. Komajda smo dohajali sami sebe med delovnimi obveznostmi, ki jih opravljamo v različnih oblikah in na različne načine, pomočjo otrokom pri šolanju na daljavo in potrebo po pridobivanju novih znanj in seznanju z novostmi v stroki. Sodelovali smo na številnih delavnicah, webinarjih in srečanjih, katerih ponudba je bila nenavadno bogata. Udeležili smo se različnih dogodkov stanovskih združenj in ne nazadnje, izpolnjevali različne osebne novoletne zaobljube. Čeprav smo bili menda pri sprejemanju slednjih previdnejši kot prejšnja leta. Povsod smo želeli biti poleg. Pokazati vsem, da smo tukaj, da delamo, da je stalno učenje postalo naš način življenja. Zdaj obvladamo najrazličnejše platforme in orodja virtualnega sveta, kot udeleženci in vse pogosteje tudi kot gostitelji.

Toda, ali smo res povsod, kjer smo bili, zares bili? Smo se, predvsem pri webinarjih, samo priklopili, da bi se uvrstili na seznam udeležencev in dobili gradivo? Včasih za to niti ni nujen priklop, zadošča že sama prijava. Smo izključili kamero, ker se nismo želeli drugim pokazati v malo slabši vizualni podobi, ker smo reševali pomembno zadevo ali pa smo morda delali nekaj tretjega? Morda celo odšli na zaslužen sprehod? Je bilo res vse, kjer smo bili polno ali pa zgolj navidezno prisotni, v skladu z našimi željami in cilji, z našim fokusom? Smo morda površno prebrali povabilo na dogodek in si rekli, »grem pogledat, kako bo«, še vedno se lahko odklopim? Včasih nas je morda s svojo napovedjo zavedel sam organizator in smo že po nekaj minutah ugotovili, da ne bomo dobili vsebine, ki smo jo pričakovali. Morda pa samo pogrešamo srečanja v živo in se vsaj na ta način občasno vidimo s tistimi, s katerimi smo se v časih prostega gibanja redno srečevali. Na slednje kaže že nas besednjak, ki ga v zvezi z naštetimi aktivnostmi uporabljamo. Ali prideš tudi ti na…..? Se dobimo na …? Se vidimo na….? Včeraj sem bil(a) na…. Se boš ti tudi udeležil(a)…? Kar je sicer dobro, da smo ohranili besedišče, ki kaže na resnično druženje in ga nismo zamenjali s kakšnim virtualnim izrazoslovjem.
 
Tudi organizatorji so bili neusmiljeni. Sama ne pomnim tako bogate ponudbe, kot smo ji bili priča v začetku letošnjega leta. Toda, to je le ponudba, ki daje možnost izbire. Ni nujno, da prav vse izkoristimo. In ne pozabimo, da organizatorji upravičeno pričakujejo, da se bodo prijavili tisti, ki jih tematika ali namen dogodka zares zanimata. Tisti, ki bodo s svojo interaktivnostjo prispevali k obogatitvi dogodka. Da bodo kot organizatorji dobili koristne povratne informacije, ki jim bodo potrdile, da so svoje delo dobro opravili in opravičili zaupanje. Ali pa informacijo, kaj in kako lahko v bodoče izboljšajo. Vse to lahko dobijo samo od dejansko prisotnih udeležencev.
 


Veliko delavnic je zasnovanih tako, da so teoretična izhodišča samo nujen uvod v praktične vaje. Pomeni, da je dobro na te delavnice priti že malce podkovan, ko z udeležbo pridobimo morebitna manjkajoča znanja ali pa jih nadgradimo. Na tovrstnih delavnicah nas ob koncu opremijo z »domačim veseljem«. Ja, to je novi izraz za domačo nalogo. Seveda nam povedo, da je to zares veselje in ne obveza. Toda, kako boš sledil naslednji delavnici, če se ne boš poveselil? In potem ugotovimo, da za to nimamo časa, da smo si enostavno preveč naložili. Dejansko bi morali o tem razmisliti pred tem ali vsaj pridobiti natančnejše informacije, kako bo delavnica potekala.
 
Ne smemo pozabiti, da organiziranje virtualnih dogodkov zahteva največkrat bistveno več truda in priprav kot dogodki v živo. Ob tem se izvajalci srečujejo še s problemom motivacije, ki na spletnih dogodkih lahko upade bistveno hitreje. Izmišljati si morajo vedno nove in nove lomilce ledu in različne motivatorje, pri čemer imajo omejene možnosti glede telesne govorice in različnih pomagal. Zato tudi iz spoštovanja do njih pojdimo tja, kjer bomo zares prisotni. Ali kot pravi Dan Sullivan » Wherever you are, make sure you are there«.
 
Ali povedano pomeni, da se je kultura »nenehne povezanosti« (v tujini poznana kot »always-on« kultura) naselila že na vsa področja našega življenja? Da ni več povezana samo s stalno dosegljivostjo pri delu. Ji sledimo že tudi takrat, ko bi se lahko oziroma bi se morali odklopiti od vsega?
 
Razvoj tehnologije je korenito spremenil način in poti medsebojne komunikacije in vedno bolj vpliva na brisanje meja med delom in zasebnim življenjem. Tako kot informacije smo tudi sami dosegljivi 24/7, povezujemo se ves čas, s komerkoli, kjerkoli. Nenehno smo nekam priklopljeni in vedno težje se je odklopiti, četudi samo občasno in začasno. Nekateri se ne morejo, drugi si ne upajo, mnogi si niti več ne želijo. Temu rečemo kultura nenehne povezanosti, ki lahko zelo negativno vpliva na počutje posameznika, na njegovo življenjsko ravnovesje, na njegovo bližnjo in širšo okolico in posledično na uspešnost organizacij in širših skupnosti. Po opravljenih raziskavah ima tudi ta kultura, kot vsaka druga, svoje pozitivne in negativne plati.
 
Med pozitivnimi so zagotovo:

• hitra, enostavna in učinkovita komunikacija,
• vedno smo na tekočem, kaj se dogaja na delovnem mestu,
• lahko delamo takrat, tako in od tam, kjer nam najbolje ustreza, kjer smo najbolj ustvarjalni in učinkoviti,
• krepitev vezi med sodelavci,
• povezanost z družino, prijatelji ne glede na to, kje se nahajamo,
• enostaven dostop do informacij.

Med negativnimi se najpogosteje navajajo:  

• duševna izčrpanost in pogosta utrujenost,
• zdravstvene težave, nespečnost, izgorelost,
• zasvojenost ali vsaj pretirana odvisnost od tehnologije,
• pomanjkanje počitka za možgane,
• pričakovanja okolice, da smo vedno dosegljivi, da ažurno odgovarjamo na klice, sporočila itd.,
• pričakovanja, da delamo več kot bi bilo primerno in potrebno,
• negativen vpliv dela na kvaliteto življenja in medsebojne odnose. 

Negativni učinki so dobili take razsežnosti, da se zaradi njih sprejemajo in predlagajo posebni ukrepi, tako na ravni širših skupnosti kot na ravni organizacij. V Franciji so leta 2017 sprejeli zakon o pravici do odklopa, prav tako morajo novozaposleni ob podpisu pogodbe o zaposlitvi prejeti jasna pričakovanja glede njihovih obveznosti izven delovnega časa. V Združenem kraljestvu jasna opredelitev pričakovanj do zaposlenih ni striktno predpisana, se pa prav tako smatra za enega učinkovitejših načinov pri zmanjšanju negativnih posledic kulture nenehne povezanosti. 
 
In kaj lahko v zvezi s tem naredimo sami in kaj organizacije? Za ene in druge so ključni trije osnovni pristopi: odklop, postavitev mej ter razmislek in komunikacija z drugimi. Kako jih udejanjiti?
 
Zaposleni:

• poiščite način, da se redno miselno odklopite od dela, elektronskih sporočil, družbenih omrežij in ostale tehnologije,
• postavite si lastne omejitve pri uporabi sodobne komunikacijske in ostale opreme,
• s svojimi omejitvami in razpoložljivostjo seznanite vse s katerimi delate oziroma ste drugače povezani.

Organizacije:

• gojite kulturo, ki zaposlenim omogoča, da se v prostem času odklopijo od delovnih obveznosti,
• postavite jasna pričakovanja glede uporabe tehnologije v delovnem času in izven njega (nekatere organizacije onemogočajo pošiljanje elektronskih sporočil v večernem in nočnem času, med konci tedna itd.),
• zagotovite, da bodo tudi vodje, ki morajo voditi z zgledom, prakticirali »včasih me ni« kulturo,
• spodbujajte večjo produktivnost znotraj delovnega časa,
• pred pošiljanjem elektronskih ali drugih sporočil sodelavcem izven delovnega časa naj vodje razmislijo, ali je to zares nujno, ali lahko počaka,
• vzpostavite okolje zaupanja in dovolite, da zaposleni odkrito spregovorijo o svojih občutkih glede dela izven delovnega časa. Tako boste veliko hitreje našli rešitve ustrezne za vse.

Morda pri naši vseprisotnosti, ki smo jo opisali na začetku kolumne, ne gre ravno za kulturo nenehne povezanosti. Gre bolj za bojazen, da bomo kaj pomembnega izpustili. To v tujini poznajo tudi kot FOMO moto (Fear Of Missing Out), ki ga sicer bolj pripisujemo generaciji Z. Sedaj vidimo, da tudi ostale generacije nanj nismo imune. Morda s takim pristopom res ničesar ne zamudimo, vendar tudi malo pridobimo. Ker smo v nenehni tekmi s časom, ne moremo se osredotočiti, še manj ozavestiti vsega, kar slišimo in ne nazadnje uporabiti pri delu ali sicer v življenju.
 
Zato se na začetku februarja malce ustavimo, si odgovorimo na nekatera vprašanja in si naredimo načrt, kako naprej. Pri vprašanjih se lahko opremo kar na tista, ki nam jih v okviru voditeljske zakladnice priporoča Janez Žezlina:

• Ponovno poglejmo, kje želimo napredovati, nadgraditi svoje znanje in veščine, kje in kako želimo razširiti svojo socialno mrežo. Vse to naj bo v skladu s postavljenimi cilji.
• Poglejmo, s pomočjo katerih dogodkov, delavnic, webinarjev, srečanj,  bomo najlaže uresničili svoje cilje. Razporedimo jih skozi daljše obdobje. Veliko delavnic, webinarjev se organizira v več terminih, izkoristimo to.
• Preizkusimo sebe in druge, če znamo in smo pripravljeni sodelovati. Povežimo se s sodelavci, kolegi, prijatelji in se dogovorimo, kdo bo kje prisoten in si nato izmenjajmo informacije in gradiva. To še posebej dobro deluje v mentorskih parih in skupinah.
• Odločimo se, česa bomo delali več, česa ne bomo več počeli, s čim bomo začeli na novo, kaj bomo delali drugače, kaj želimo ohraniti, čemu se želimo izogniti, česa se želimo znebiti ali na kratko, KAJ JE NAJBOLJE ZAME?  

Letošnji januar je bil zares poseben. Izgubil je celo sloves najdaljšega meseca v letu. Toliko se nam je dogajalo, toliko vsega smo si naložili, da je minil, ne da bi prav vedeli kdaj. Pa vendar je tudi v letu 2021 januar samo eden od dvanajstih mesecev. Zato si vzemite čas za sprostitev, za iskrene pogovore, za preprosto vprašanje »ali si v redu?« In pustite kaj tudi za preostale mesece.