Tekmujte raje sami s seboj

Testosteron je tisti hormon, ki naj bi bil v največji meri odgovoren za tekmovalnega duha. Zato ne preseneča, da smo predvsem moški, ki imamo bojda v telesu približno 10-krat več testosterona kot ženske, tisti, ki nam kompetitivnost predstavlja osrednji motiv našega življenjskega udejstvovanja.

To se odraža že v osnovni šoli, ko zavidamo največjim frajerjem, ki tam nekje okrog osmega razreda že organizirajo prvo žurko, na katero povabijo najlepše sošolke. In si za cilj izberemo, da bomo tudi sami nekoč postali taki alfa samci.

Testosteron nam potem kroji življenje v naslednjih obdobjih odraščanja. Želimo se vpisati na najboljše šole, kupiti dobre avtomobile in se izkazati v različnih športih, vse zato, da bi pritegnili najlepše, najzanimivejše, najbolj atraktivne punce. Na najrazličnejših srečanjih in zabavah izbiramo različne taktike, kako izpasti čim bolj zanimivi za nasprotni spol. Eni se širokoustijo, drugi prodirajo z unikatnim humorjem, tretji prevzemajo imidž skrivnostnih, rahlo nedosegljivih tipov, četrti so enostavno kul.

Gospodarska napoved za leto 2022

Vse to se nadaljuje globoko v odraslo dobo. Poskušamo se čim bolj izkazati na delovnem mestu, napredovati, odpirati lastna podjetja, delati magisterije in doktorate, dobro zaslužiti, čim mlajši priti do svojega stanovanja.

Garamo, grizemo, poskušamo vedno zmagovati, zmagovati, zmagovati … Vedno znova.

Potem tam nekje v obdobju zgodnjih srednjih let, okrog 40. leta, ugotovimo, da nas ta testosteronska kompetitivnost, ki nam je v mladih letih odpirala številna vrata in nam pomagala pri številnih uspehih, počasi začenja »najedati«.

Kar naenkrat se nam ne zdi več tako zabavno, da vsak mesec zaslužimo še nekaj fičnikov več kot prejšnji mesec, da dobimo še en posel več, še en projekt več, da premagamo še 12. teniškega partnerja po vrsti, da smo deležni še več občudujočih ženskih pogledov. Seveda nam vse to še vedno prija, a nam v resnici ne predstavlja več enakega veselja, kot nam ga je, ko smo bili stari recimo 30 let.

Foto: Jure Eržen/Delo

Ugotovimo, da smo v resnici v življenju že kar nekaj dosegli. Morda več kot naši kolegi in prijatelji iz mladosti, verjetno več kot povprečni državljani. Ugotovimo tudi, da nam stalno dokazovanje v družbi v resnici jemlje čedalje več energije in pomislimo, ali nam je vsega tega sploh še treba. Nas vse skupaj sploh še osrečuje? 

Odgovor na to vprašanje je bistveno pomembnejši, kot se zdi na prvi pogled. Če namreč nanj odgovorimo negativno, je na dlani, da moramo naša življenja temeljito spremeniti – obrniti se moramo sami vase in se podati na pot iskanja harmonije, ravnotežja, notranje izpolnjenosti.

A kako naj to stori tekmovalni duh, ki ga je doslej celo življenje dobesedno razganjalo od testosterona? Saj veste, kako rečejo: Navada je železna srajca in spremeniti jo čez noč je tako rekoč misija nemogoče.

To pomeni, da bi bilo iluzorno pričakovati (izjeme sicer obstajajo), da bi oseba, ki je doslej vsak dan grizla, da bi se redno uvrščala ne lestvice top podjetnikov, pravnikov, inženirjev, športnikov, ipd. kar naenkrat stopila v vrste duhovnikov ali dobrodelnežev in se preobrazila v svoje popolno nasprotje. V osebo, ki ji ni več mar za svoj status, ugled, številne zmage, ki jih je dosegala v življenju, čudovito družino, lepo hišo, ipd., ampak so ji pomembne neke povsem druge, bistveno manj oprijemljive, poduhovljene zadeve.

Poročilo: Kitajska je prehitela ZDA in postala najbogatejša na svetu

A v resnici sploh ni nujno, da je sprememba tako radikalna. Namesto tega se ponuja formula, ki je dobesedno pisana na kožo posameznikom, ki so v dosedanjih življenjih tako radi tekmovali. Namesto da stalno tekmujejo s svojo okolico, kar jih bo z leti čedalje bolj izčrpavalo, predvsem pa jih delalo nesrečne, naj raje začnejo tekmovati sami s seboj.

To pomeni, da naj vsakih nekaj mesecev naredijo obračun, kaj so naredili na sebi, da bi izpolnili cilj postati bolj dobrosrčna, bolj umirjena, bolj človekoljubna, bolj altruistična oseba. To so namreč tiste kvalitete, ki v resnici človeka najbolj osrečujejo. Vsake pol leta naj recimo naredijo obračun glede tega, na koliko sinovih nogometnih tekem so šli, kolikokrat so šli z ženo v gledališče ali jo peljali na izlet v njeno najljubše mesto v Italiji, ali so kdaj kupili Kralje ulice od uličnih prodajalcev, koliko denarja so prispevali v humanitarne namene, ipd.

Če bo po poteku šestih mesecev njihova »človekoljubna« bilanca pozitivna, bodo prvič premagali starega materialističnega, egoističnega, prenapetega in vase zagledanega kretena. In ta dvoboj naj potem redno ponavljajo vsakih šest mesecev, leto za letom, v nedogled.

Ko se bodo po nekaj letih pogledali v ogledalo, si bodo morali priznali, da so si pa zdaj resnično iskreno všeč.

In to bo definitivno njihova življenjska zmaga!

Narcisi