Srečni kapitalizem
Ljubezen me vodi skozi življenje. Ne, pravzaprav je strast tista, ki me desetletja drži za roko in vleče v nov dan.
Odpri galerijo
Če deliš znanje, izkušnje, svoj uspeh, potem zares živiš. Potem si zares srečen. Shutterstock
In kaj je v resnici ljubezen? Ljubezen je strast in spoštovanje. Strastno ljubim in strastno spoštujem naravo, živali in ljudi. In če zares ljubiš, potem ljubezen deliš.
Če deliš znanje, izkušnje, svoj uspeh, potem zares živiš. Potem si zares srečen. In jaz sem tako srečen, da bi tistim, ki bi mi s čarovnijo podarili še eno življenje, rekel »ja!«, a z enim pogojem: »Hočem še eno stoodstotno enako življenje, kot ga živim zdaj.«
To so bile besede, ki smo jih novinarji slišali na nedavnem medijskem festivalu v Rovinju, in sicer od človeka, ki ne le pozna svet, ampak svet pozna njega. Jean-Claude Biver je v švicarski urarski industriji pustil takšen pečat, da ga opisujejo kot ikono urarstva, guruja luksuznih ur, morda celo rešitelja švicarske urarske industrije in tudi kot zvezdnika, ki se druži samo z zvezdami.
Ko smo poslušali njegov masterclass z naslovom Kako voditi luksuzno blagovno znamko, nismo poslušali o poslovnih modelih in strategijah, ampak o spoštovanju, razumevanju, sreči. Gospod je deloval prepričljivo in zato me je med njegovim nastopom prešinila misel, da prave esence tega neoprijemljivega, a zelo močnega pojma v resnici sploh ne poznam. Do zdaj se mi je zdelo, da je iskanje sreče sicer v redu, po svoje smisel življenja in razlog za zbujanje v nov dan, da pa je ta fama s srečo nekakšna newageevska mantra, ki je že prerasla v obsedenost, celo vsiljevanje, religijo.
A očitno se nisem dovolj zavedala, da je sreča, kakor pravi kolegica Pija Kapitanovič, nova ekonomska paradigma. Izjemni zvezdniki izjemnih poslovnih zgodb to prav gotovo vedo in morda bodo ta »virus« prenesli tudi drugim direktorjem velikih korporacij, ki na vprašanje, kaj je njihov glavni produkt, še vedno brez ovinkarjenja odgovarjajo, da cena njihove delnice.
O sreči in blaginji ne duha ne sluha. Za zdaj, kajti drugače se utegne uresničiti napoved našega sogovornika, ki je dejal: »Verjamem v kapitalizem, ampak čez 50 let ga več ne bo, če ne bo upoštevanja interesov vseh udeleženih v podjetju.« Kaj je imel v mislih, preberite na naslednjih straneh. In srečno!
*Besedilo je uvodnik v časopis Svet kapitala, 27.9.2019
Če deliš znanje, izkušnje, svoj uspeh, potem zares živiš. Potem si zares srečen. In jaz sem tako srečen, da bi tistim, ki bi mi s čarovnijo podarili še eno življenje, rekel »ja!«, a z enim pogojem: »Hočem še eno stoodstotno enako življenje, kot ga živim zdaj.«
To so bile besede, ki smo jih novinarji slišali na nedavnem medijskem festivalu v Rovinju, in sicer od človeka, ki ne le pozna svet, ampak svet pozna njega. Jean-Claude Biver je v švicarski urarski industriji pustil takšen pečat, da ga opisujejo kot ikono urarstva, guruja luksuznih ur, morda celo rešitelja švicarske urarske industrije in tudi kot zvezdnika, ki se druži samo z zvezdami.
Verjamem v kapitalizem, ampak čez 50 let ga več ne bo, če ne bo upoštevanja interesov vseh udeleženih v podjetju.
Ko smo poslušali njegov masterclass z naslovom Kako voditi luksuzno blagovno znamko, nismo poslušali o poslovnih modelih in strategijah, ampak o spoštovanju, razumevanju, sreči. Gospod je deloval prepričljivo in zato me je med njegovim nastopom prešinila misel, da prave esence tega neoprijemljivega, a zelo močnega pojma v resnici sploh ne poznam. Do zdaj se mi je zdelo, da je iskanje sreče sicer v redu, po svoje smisel življenja in razlog za zbujanje v nov dan, da pa je ta fama s srečo nekakšna newageevska mantra, ki je že prerasla v obsedenost, celo vsiljevanje, religijo.
A očitno se nisem dovolj zavedala, da je sreča, kakor pravi kolegica Pija Kapitanovič, nova ekonomska paradigma. Izjemni zvezdniki izjemnih poslovnih zgodb to prav gotovo vedo in morda bodo ta »virus« prenesli tudi drugim direktorjem velikih korporacij, ki na vprašanje, kaj je njihov glavni produkt, še vedno brez ovinkarjenja odgovarjajo, da cena njihove delnice.
O sreči in blaginji ne duha ne sluha. Za zdaj, kajti drugače se utegne uresničiti napoved našega sogovornika, ki je dejal: »Verjamem v kapitalizem, ampak čez 50 let ga več ne bo, če ne bo upoštevanja interesov vseh udeleženih v podjetju.« Kaj je imel v mislih, preberite na naslednjih straneh. In srečno!
*Besedilo je uvodnik v časopis Svet kapitala, 27.9.2019
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj
