Ruska duša

Ruski predsednik Vladimir Putin rad tekmuje z ZDA. Že večkrat je povedal, kako je oboževal Sovjetsko zvezo, ki naj bi bila v obdobju hladne vojne velikanska sila. V resnici je tudi bila vojaška velesila, a se po gospodarski moči nikoli ni mogla niti približno primerjati z zahodnimi »superkategornicami«, kot so ZDA, Velika Britanija in Francija.

To se tudi v obdobju Ruske federacije nikoli ni bistveno spremenilo. Rusko gospodarstvo je bilo pred Putinovim napadom na Ukrajino (šele) 11. na svetu, po napadu pa je celo zdrsnilo iz prve dvajseterice. Ameriški ali kitajski BDP sta denimo približno desetkrat večja od ruskega.

Kitajska potiho otežuje življenje Rusiji

Navkljub temu se ruski predsednik do ZDA pogosto obnaša, kot da gre za dve skoraj povsem enako močni velesili. V nogometnem žargonu bi rekli, da se ima Rusijo za Barcelono, ZDA pa za Real Madrid, čeprav je resnici na ljubo Rusija vsaj gospodarsko gledano bližje kakšni Valencii.   

Kjer je le mogoče, Putin tekmuje z Združenimi državami, pa čeprav v resnici nikakor ne gre za enakovredni tekmici. ZDA Rusijo prekašajo vojaško, gospodarsko, finančno, tehnološko, da o politični kulturi, demokraciji in spoštovanju človekovih pravicah niti ne govorimo.    

Kaj kupuje Rusija od Kitajske?

Putinovo dojemanje sveta se je od obdobja Sovjetske Zveze komaj kaj spremenilo. Prepričan je, da je svet še vedno razdeljen po logiki interesnih oziroma vplivnih sfer, ki jih kreirajo in nadzirajo velesile. V takem svetu šibkejše države sploh ne bi smele postati polnopravni subjekti mednarodnega prava in se ne bi smele svobodno odločati o tem, v kakšnem političnem sistemu želijo živeti in s kom se želijo povezovati. Njihov status bi bil bližje kakšnim protektoratom.  

Putin hkrati na vsak očitek s strani ZDA in Zahoda, da si Rusija nedopustno in protipravno prisvaja tuja ozemlja oziroma da nedopustno širi svoj vpliv v druge države, odgovarja z argumentom, da ZDA počnejo enako. Denimo v Iraku ali Afganistanu, kamor so poslale svojo vojsko, pri čemer se mu zdi povsem nepomembna razlikovalna »malenkost«, da so ZDA v Iraku med drugim strmoglavile izrazito brutalnega in zločinskega diktatorja Sadama Huseina, ki je s kemičnim orožjem pobijal kurdsko manjšino, v Afganistanu pa so vsaj za določeno obdobje onesposobile izjemno krut in nazadnjaški talibski režim, medtem ko je Rusija napadla Ukrajino le zato, ker si je ta »drznila« razmišljati neodvisno, kot suverena država, s pravico do samostojnega odločanja o tem, kakšen politični sistem bo imela in katerim mednarodnim asociacijam se bo priključila.

Ukrajinski begunci. Foto: Jure Eržen/Delo

Vsebinski približek tovrstni ruski agresiji bi bil napad ZDA na Mehiko, recimo zato, ker njen predsednik Lopez Obrador državo preveč nagiba v levo, kar ZDA ni najbolj po godu. Saj je Mehika vendar del ameriškega vplivnega območja, kajne?   

In to nas počasi pripelje do zelo pomembnega razlikovanja med Zahodom in Rusijo. Tudi Zahod seveda ni noben angelček, a je še vedno simbol svetlobe, svobode, naprednih idej in upanja, medtem ko Rusija stavi na vrednote, kot so brutalnost, barbarsko megalomanstvo, carska mentaliteta, preziranje brezpravnega ljudstva, zatiranje svobode medijev in predvsem pravica do imperializma. To so zelo temačne vrednote.

Mar nas potem čudi, da si je z vojaško agresijo na Ukrajino zapravila še tistih nekaj malo zaveznikov, ki jih je pred napadom imela? Rusija danes v svetu uživa brezpogojno podporo le še s strani izrazitih »rogue« (malopridnih) držav, kot so denimo Sirija, Belorusija, Venezuela in Kuba, ali pa nepomembnih evropskih držav, kot je recimo Srbija.

Vsekakor nič kaj ugledna druščina.

Odličnjakinja za tekočim trakom

Vse to vodi Putina in njegovo druščino v postopen gospodarski kolaps, v mednarodno izolacijo neslutenih razsežnosti in v »samozadostno životarjenje«. V nekakšno »mega« verzijo Severne Koreje, Kube ali Albanije Enverja Hoxhe.

Kar je še bolj žalostno, je dejstvo, da bodo posledice te sebične in samouničevalne politike najbolj občutili običajni Rusi, ki se jim dandanes zaradi informacijske blokade in vladne propagande sploh ne sanja, v kakšno močvirje se pogreza njihova država. Oblastna elita bo še naprej živela v svojih palačah in se vozila s svojimi jahtami – če ne drugje pa v Črni gori ali na Kubi.  

In to nas znova pripelje k ruski duši, ki jo je brez dlake na jeziku lepo opisal njihov literarni velikan Dostojevski: Gre za temen prostor, poln jeze, sovraštva, agresivnosti, krutosti, megalomanstva in zavisti. Rusijo, oziroma še prej Sovjetsko zvezo, so kot grdega račka v mednarodnih odnosih opisovali že priznani hollywoodski režiserji v različnih akcijskih in vohunskih filmih in - čeprav so jim očitali, da so njihovi filmi polni ameriške propagande - so v bistvu zadeli žebljico na glavico. Nevarnost, ki ogroža dostojanstvena, izpolnjena, svobodna in srečna življenja, že dolgo časa prihaja z Vzhoda in ne z Zahoda.

Princu teme z Vzhoda je zato treba jasno pokazati, kje je rdeča črta, ki je nikakor ne sme prestopiti. 

In to Zahod za zdaj počne več kot uspešno.    

Znanstveniki iznašli cepivo proti staranju

*Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.