Obe vlogi si želimo opravljati dobro in se ob tem kar najbolj potruditi. To se nam zdi nujno in potrebno. Po eni strani je mama samo ena, poleg tega pa čutimo močno željo po skrbi za svoje otroke. Seveda pa to ni edina vloga, ki nam je pomembna (in prav je tako); prizadevamo si tudi za našo kariero, skrb doma, odnos s partnerjem in tako dalje.
 
Umetnost je med vsem najti ravnovesje. In si vzeti tudi čas samo zase. Se slišati ter ustaviti – in to brez občutkov krivde. Ostati mirna, močna in se ob tem ne izčrpavati.
 
 
Vloga ženske v družbenem kontekstu nas zagotovo pri soočanju z vsemi našimi vlogami, ki jih živimo, močno določa. Zgodovinsko gledano, ženske dolgo časa nismo bile ravno privilegirana skupina znotraj naše družbe – sploh zahodne. To ni skrivnost in danes se, na srečo, o tem vedno več govori in se neenakosti med moškimi in ženskami tudi postopoma odpravlja.
 
Največja sprememba, ki smo ji priča dandanes, je to, da smo tudi ženske izrazito in odločno vstopile v javno sfero – torej hodimo v službo, se politično angažiramo, in tako dalje. Pa vendar ob intenzivnem vključevanju žensk v javno sfero, ne poteka enako intenzivno vključevanje moških v zasebno.
 
V našem družinskem vsakdanu zato neenakost v precejšnji meri (seveda pa ne povsod) ostaja. Odgovornost skrbi za otroke, gospodinjskih opravil še vedno ostaja stvar žensk.
 
Pogosto prihaja do tega, da se moški oziroma očetje sicer vključujejo v domače delo, vendar le ob prijetnih aktivnostih (npr. igri z otroki), neprijetne in bolj zahtevne obveznosti pa ostajajo stvar mame.
 
Raziskave so pokazale, da se takšna situacija ohranja celo v primerih, ko je moški brezposeln in ima torej veliko časa, ženska pa je zaposlena in hodi v službo.
 
Še enkrat bi izpostavila to, da tudi ob pomoči partnerja pri domačem delu to še vedno ostaja odgovornost ženske/mame – kar pomeni, da je ona tista, ki obveznosti usklajuje, organizira, o tem razmišlja, in podobno. Ob tem pa pogosto prihaja tudi do občutkov krivde, če vsega ob zaposlenosti ne uspemo dovolj aktivno upravljati. Po drugi strani pa je prisotna huda izčrpanost, občutek preobremenjenosti, pomanjkanje časa zase itd.
 
Zato, da bi ujetost v tovrstno situacijo spremenili, je za začetek potrebno razumeti/ozavestiti dvoje:

• PRVIČ, občutek krivde in dolžnosti do vseh teh obveznosti si ustvarjamo tudi same - seveda so na nas vplivali vzorci, ki smo se jih naučili skozi socializacijo in smo jih ponotranjile, kjer so nas pogosto učili, da je skrb otrok in gospodinjstvo stvar ženske itd., ampak vseeno na to LAHKO vplivamo in to LAHKO spremenimo.
   
• In DRUGIČ, zavedati se moramo tudi družbenih pritiskov, pričakovanj in norm. In se jih OSVOBODITI!

Vpliv misli na naše dojemanje zasebnega in poslovnega

 
Zasebno in poslovno sta oba pomembna dela našega življenja. V obeh najdemo zadovoljitve, oboje nas osrečuje in oboje nas obremenjuje. Že to, da prepoznamo to, da se počutimo obremenjene je prvi korak do spremembe. Drugi pomembni korak pa je to, da izluščimo glavne sprožilce stresa in negativnih občutkov – to so lahko odnosi, pričakovanja drugih, pričakovanja do samih sebe, časovni roki, itd.
 
Kljub vsem obremenjujočim stvarem v naših življenjih pa nosimo v sebi ključno orožje proti občutkom obremenjenosti, tesnobe, krivde, itd. – naše misli. Ne glede na to, kaj se okoli nas dogaja (ali v zasebnem ali v poslovnem življenju), lahko VPLIVAMO na to, kako bomo to doživljali, ker LAHKO USMERJAMO svoje misli. Za to je potreben le trening – točno tako, kot pri treniranju telesa. Če bomo disciplinirani, konsistentni in vztrajni, bomo dosegli rezultate in s tem OBVLADLJIVO doživljanje našega vsakdana in posledično NADZOR nad samimi sabo. Pogosto imamo namreč občutek, da nam vse uhaja izpod nadzora ali, da se nam stvari in občutki kar dogajajo/zgodijo – ni res, mi si jih ustvarimo.
 

Dvojna obremenjenost – zasebni in poslovni odnosi kot vir stresa

 
Kot rečeno, ženske smo dandanes dvojno obremenjene – sploh tiste, ki imamo otroke. Tako iz poslovne kot zasebne sfere se vršijo nad nami pričakovanja, pritiski, odgovornosti in obveznosti. Zato se veliko govori o dvojni obremenjenosti žensk. In kaj je tisto, kar nas iz obeh smeri najbolj obremenjuje?
 
Odnosi. Ti so v obeh sferah največji vir stresa in ostalih negativnih občutkov. Vendar, spet ponavljam, na to lahko vplivamo.
 
Veliko nam pove že to, da izgorevajo predvsem ženske – in to ravno zaradi obremenitev iz obeh strani – zasebnega in poslovnega dela naših življenj, v kombinaciji s pomanjkanjem časa zase.


 

Kdo smo v resnici, ko ne igramo vlog

 
Eden najpomembnejših ameriških sociologov, Erving Goffman je v analizi vsakdanjega življenja ljudi razvil zelo znano metaforo teatra. Gre za to, da naj bi v svojem življenju delovali, kot da igramo po nekakšnem scenariju, ki je pripisan naši vlogi. In skozi življenje torej izbiramo različne vloge, od katerih se seveda lahko distanciramo, pa vendar do tega pogosto ne pride, in se vanje ujamemo in postanejo ključni del naše identitete.
 
Na Goffmanovi metafori temelji zelo znana sociološka teorija družbenih vlog, ki razlaga to, da se naše vloge (mame, zaposlene, hčerke, prijateljice, žene) oblikujejo v skladu z družbenimi pričakovanji, normami, vrednotami in tako dalje.
 
Vendar ni potrebno, da te vloge postanejo del naše identitete in tudi ni potrebno, da se oblikujejo na podlagi družbe. Vlog se lahko osvobodimo – seveda bomo vedno igrali vlogo mame ali pa žene, vendar to lahko storimo pod NAŠIMI pogoji in pravili. In ni potrebno, da se s svojimi vlogami popolnoma zlijemo, da postanejo del naše identitete – ravno to ustvarja občutek izgubljenosti oziroma tega, da razen tega, da smo zaposlena, mama in žena sploh ne vemo, kdo smo.
 
Torej – kdo sploh smo v resnici, ko ne igramo vlog?
 
Pomembno pri osvoboditvi je razčistiti s sabo, da ne rabimo imeti občutkov krivde ter se obenem razbremeniti  perfekcionizma.
 
All is well.