Na Svetu kapitala smo že večkrat poročali, da ima vsaka kriza dve plati in več obrazov. Graditi svoje neodvisnosti na finančnem področju ni bilo še nikoli bolj pomembno kot ravno v takšnih časih, kot je trenutno. Priložnosti je namreč danes veliko več, kot jih je v »normalnih« časih, a seveda je vedno prisotno tudi tveganje, zato velja, da je potrebno biti dobro informiran ter imeti ustrezno znanje.

Uredništvo Sveta kapitala je v tem oziru pripravilo serijo kratkih intervjujev z uspešnimi slovenskimi podjetniki, ki so nam zaupali nekatere manj znane in bolj osebne podrobnosti svoje poti v karieri.

Danes se nam je pridružil poslovni direktor Mastercarda Luka Gabrovšek. Njegova prva priložnostna zaposlitev je bila likanje bombažnih robcev, sčasoma pa se je s kombinacijo lenuha in hiperaktivca spravil v položaj, kjer mu je bilo odprtih več različnih možnosti.

Kako poteka vaš vsakdan in kakšne so vaše jutranje rutine?

Žal zadnje čase precej podobno in enolično. Ker trenutno delam pretežno od doma, je jutranja rutina kratka. Čim daljšemu spancu posledično sledi približno pol-urno sestavljanje, ki je kombinacija slabe kave, preletavanja novic in otroških zvokov. Zajtrka običajno ne jem. Nato pač pisarna, domača ali ne, dokler je treba. Med delom obvezno sanjarjenje o tem, kako krasno bi se bilo poditi po lokalnih hribih, kar se popoldne tudi pogosto uresniči, sicer v malo turobnejši obliki, kdaj v megli in mrazu, a tudi to mi ustreza.

Kaj delate, preden zaspite?

Po pravici povedano, uživam v času, ko se okoli mene vse umiri. Praktično celi dnevi minejo kot »bezljanje« od enega opravka do drugega, pozni večeri pa so pravi kontrast temu. Pogosto imam občutek, da je kar škoda časa za spanec, da bi lahko čim bolj izkoristim nočni mir. To tudi počnem, čeprav se zavedam, da je velika neumnost. Običajno zaspim ob poslušanju podkastov – bolj, ko je zanimiv, prej me zmanjka.
 

Kakšne so bile vaše otroške sanje? Kaj ste si želeli postati?

Po pravici, se jih niti ne spomnim. Vedno sem živel bolj v trenutku kot v oblakih. Verjetno je bil občasno kak preblisk v smislu zdravnik ali pilot ali dimnikar, vendar nič, kar bi izhajalo iz globoke želje. V otroštvu je bila na sporedu šola in ulica, v višjih šolah osamosvajanje, kasneje pa samostojnost in družina. Teh faz se dokaj slabo spominjam, saj sem še danes človek trenutka in bližnje prihodnosti.

Katera je bila vaša prva zaposlitev in kaj ste od nje odnesli?

Prva, ki se je spomnim, je likanje bombažnih robcev. Hitro sem ugotovil, da to ni zame. Poleg priložnostnih študentskih del (ki so zelo pomembna za oblikovanje perspektive), sem stremel proti panogam, ki se hitro razvijajo. V zgodnjih letih novega tisočletja je bila to mobilna telefonija, bolj natančno digitalne vsebine, kjer sem se tudi spoznal z elektronskimi plačilnimi sistemi kot hrbtenico ali »enablerjem« modernega poslovanja. In od tedaj naprej sem bolj ali manj povezan s to industrijo, ki pa je dinamična in prav zanima me, do kam pridemo v naslednjih recimo desetih letih.
 

Kaj štejete kot vaš največji uspeh?

Težko izpostavim kakšen specifičen dosežek. Vsak dosežek je vsota dolgoročnih elementov in trenutnih okoliščin, na katere težko vplivamo. Zadovoljen sem, da sem se čez leta spravil v položaj, kjer mi je odprtih več različnih možnosti.

Katera je bila vaša »najdražja« lekcija v življenju?

Bom odgovoril kar relevantno tematiki publikacije, čeprav bi lahko izbral tudi kakšno bolj nefinančno zgodbo. Prva javna ponudba delnic (IPO) POSR leta 2008, ko sem želel na hitro oplemenititi kupnino za stanovanje, ki je ravno ležala na mojem računu in počela nič pametnega. Citat iz South Parka »puff and it's gone« ni iz trte zvit. Posledice in nauk čutim še danes.
 

Če bi se lahko vrnili v preteklost in bili mentor sami sebi, kakšen nasvet bi si dali?

Nasvete si dajem že celo življenje, žal običajno pridejo prepozno. No, časovni stroj bi marsikaj olajšal. Na misel mi pride, da bi mlajšemu sebi svetoval, naj se vpiše na fakulteto v drug kraj ali v tujino. Študij v kraju, kjer živiš, te gotovo prikrajša za marsikaj, predvsem pa zamakne osamosvajanje. Po svoje so to izgubljena leta izkušenj, ko lahko relativno z malo tveganja poskusiš marsikaj in izbereš svojo pot iz debelejšega kataloga možnosti, kot če te doma čaka kosilo.
 

Katera oseba je imela največji vpliv na vas?

Težko rečem kaj drugega kot verjetno najbolj generičen odgovor, da sta to starša. Sta bili zelo različni osebnosti, vsak od njiju pa mi je dal svojo dimenzijo, tako da sem postal bolj ali manj posrečen hibrid obeh.
 

Katero živečo osebo ali skupino oseb najbolj občudujete? Kdo je vaš idol?

Občudujem jih precej, idolov se pa ne spomnim, da bi jih sploh imel. Kljub temu da sem sam daleč od kakšne umetniške duše, izberem Marka Knopflerja. Spremlja me, odkar pomnim. Je vrhunski in predan svoji strasti, hkrati pa beži stran od lastne slave, v kateri vidi bolj probleme kot koristi.
 

Kakšno je vaše vodilo v osebnem življenju in karieri?

Iščem točko, kjer razkorak med pričakovanim in dejanskim ni prevelik - vplivati skušam na obe strani te enačbe. Zmerna pričakovanja ter premikanje mej dejanskega lahko razliko zmanjšata do te mere, da še vedno obstaja močan motiv, vse skupaj pa ni preveč stresno. Z leti gledam tudi vedno bolj dolgoročno, prebuja se vedno močnejši čut za odgovornost, do otrok in do prihodnjega sebe - da bom kot starec imel čim manj skrbi. Sem pa precej odprt za nove stvari, težko ostajam na isti točki, pa naj gre za osebne ali poslovne projekte.

Imate cilje, ki jih (še) niste uresničili?

Seveda jih imam. Nekaj športnih, nekaj kariernih, nekaj družinskih, pa je seznam že kar dolg. Upam, da tudi uresničljiv. V glavnem sem neka čudna kombinacija lenuha in hiperaktivca. Uživam, ko nič ne delam in hkrati sem zelo težko pri miru.