Mentorstvo na daljavo omogoča izgradnjo mentorskih odnosov ne glede na to, kje se udeleženci nahajajo, zmanjšuje težave in ovire pri iskanju ustreznih mentorjev ter zagotavlja različna orodja za uspešno vodenje mentorskih procesov. Že samo dejstvo, da se mentorji in mentoriranci lahko nahajajo na različnih koncih sveta, imajo pa skupni cilj, mentorskim odnosom daje posebne dimenzije.
 

Mentorstvo na daljavo se v zadnjem obdobju krepi

 
Zaradi omejevanja fizičnih stikov kot posledice pandemije
 
Zaradi omejitev smo bili v lanskem letu sredi izvajanja mentorskih procesov pred vprašanjem ali jih prekiniti ali voditi na daljavo. Podobno vprašanje se je postavilo na pragu nove sezone mentorskih programov. Ugotovili smo, da tudi v novih pogojih lahko ohranjamo čustveno in relacijsko bližino in s tem uspešen odnos.
 
Izkazalo se je tudi, da so se življenjske okoliščine za mnoge bistveno spremenile, podpora mentorjev pa je zato še toliko bolj pomembna. Našli smo nove načine, kako ostati povezani, razumeti stiske drugih in pokazati, da nam je mar. Danes se tako večina začetih mentorskih programov uspešno nadaljuje preko spleta s svojimi prednostmi in slabostmi. Udeleženci so si izbrali najustreznejšo obliko (platformo) ter prilagodili pogostost in vsebino srečanj.
 
Pri tem je potrebno v mentorskih odnosih upoštevati tudi posebne okoliščine, vezane na pandemijo, in sicer tako, da:

• mentorji ne predpostavljajo, da vedo, v kakšnem položaju so njihovi mentoriranci, ampak se o tem pozanimajo in najdejo čas za še pogostejše stike, če ugotovijo, da to potrebujejo,
• udeleženci prilagodijo spletna srečanja svojemu spremenjenemu dnevnemu ritmu (delo od doma, šolanje od doma,…),
• mentorji delijo z mentoriranci okoliščine v katerih se sami nahajajo,
• se udeleženci skupaj čim večkrat nasmejijo nepredvidenim situacijam,
• mentorji dodatno izpilijo veščino poslušanja in se osredotočijo na skrbi mentorirancev s tem, da pokažejo, da jih slišijo in razumejo,
• se mentorji zavedajo, da niso tu zato, da bodo konkretno reševali težave mentorirancev, temveč, da jim nudijo podporo pri reševanju njihovih izzivov.

Zaradi načrtnega uvajanja virtualnega mentorstva s ciljem motiviranja in ohranjanja zavzetosti sodelavcev, ki delajo na daljavo
 
Pandemija je močno povečala število tistih, ki delajo od doma, po nekaterih ocenah v virtualnih okoljih dela že 60 odstotkov zaposlenih. Vodenje ekip je s tem postavljeno pred nov izziv, med drugim tudi, kako dolgoročno ohranjati motivacijo in zavzetost zaposlenih.
 
Po navedbah globalne analitske in svetovalne družbe Gallup se v teh okoliščinah samo 30 odstotkov zaposlenih počuti zares vključene, s tem pa je povezana tudi njihova zavzetost. Kar en od treh zaposlenih se ne počuti varnega z vidika ohranitve delovnega mesta, zato je treba zagotoviti primerna orodja za njihovo čim tesnejšo povezanost z vodstvom in sodelavci ter stalno komunikacijo. To se je pokazalo kot odlična priložnost za uvajanje virtualnih mentorskih programov, ki te izzive uspešno naslavljajo.

Ob že vzpostavljenih mentorskih programih je priporočljivo, da se doda še virtualna različica, ki omogoča, da mentorji tudi v času omejitev in negotovosti ostajajo povezani z mentoriranci. Raziskave so pokazale, da se v okoljih, v katerih mentorji ostajajo aktivno povezani s svojimi mentoriranci, ti tesneje povežejo z organizacijo, izkazujejo večje zadovoljstvo pri delu in pozitivno dojemajo podporo organizacije njihovemu razvoju.
 
Neprekinjeno delujoči mentorski programi bodo igrali zelo pomembno vlogo tudi pri zadržanju mladih talentov in uspešnem načrtovanju nasledstva v času po pandemiji.
 
Zaradi dostopa do mentorjev po meri posameznika
 
Tako kot radi rečemo, da bodo vrhunski strokovnjaki v prihodnosti delali od kjerkoli za kogarkoli, lahko tudi za več različnih delodajalcev hkrati, se bodo morali spreminjati tudi pogoji izobraževanja oziroma dostopa do znanja.
 
Vsak bi moral imeti, ne glede na svoj domicil, možnost dostopa do najboljših učiteljev, profesorjev in ne nazadnje tudi do mentorjev. Tudi v Sloveniji že imamo primere, ko naši mentorji sodelujejo v mednarodnih mentorskih programih ali so celo njihovi sokreatorji in mentorirajo posameznike iz različnih delov sveta.
 
Zaradi dostopa do mentorjev, ki ga posamezniki sicer ne bi imeli
 
Posamezniki, zaposleni v organizacijah, kjer nimajo organiziranih mentorskih programov in  ki niso vključeni v različna združenja in skupnosti, kjer potekajo tovrstni programi, zelo težko dostopajo do mentorjev. Spletne mentorske platforme njim in malim podjetjem omogočajo lažji dostop do ustreznih oblik mentorstva.
 
Posamezniki lahko koristijo mentorstvo na daljavo, mala podjetja, ki sama nimajo dovolj virov in znanja za organiziranje mentorskih programov, pa se lahko povezujejo s tistimi, kjer te možnosti obstajajo.


 

Ključni izzivi, prednosti in slabosti mentorstva na daljavo

 
Ključni izzivi so povezani z dejstvom, da je mentorstvo odnos, ki temelji na zaupanju in načelu vzajemnosti in je usmerjen v rast in dosežke  mentoriranca. Pravi odnos pa se najhitreje in najlaže vzpostavi neposredno.
 
Zatorej so ključni izzivi mentorstva na daljavo:

• Kako vzpostaviti in vzdrževati zaupanje?
• Kako proces peljati dovolj osebno?
• Kako vzdrževati pristen stik in nadomestiti manko komunikacije iz oči v oči?
• Kako ohranjati motivacijo in zavedanje lastne odgovornosti udeležencev za uspeh procesa?

Danes sicer že obstajajo dokazi, da mentorstvo v realnem času preko video konferenc in podobnih načinov daje rezultate primerljive tistim iz »osebnega« mentorstva. Spletna mentorstva namreč ne smemo zamenjevati z mentorstvom preko e-mailinga, kratkih sporočil preko telefona ipd., ki so sicer koristna orodja za hitro komunikacijo med udeleženci.
 
Ključne prednosti z vidika organizatorjev mentorskih programov:
 

• Večji nabor udeležencev zaradi večje fleksibilnosti glede časa in prostora in s tem povečanja možnosti, da vsak dobi najustreznejšega mentorja.
• Velike organizacije, posebej, če so prisotne na več geografskih področjih, enostavneje strukturirajo svoje mentorske programe.
  

  FOTO: Shutterstock
• Manj omejitev pri oblikovanju mentorskih parov in mentorskih skupin.
• večji nabor sodelujočih in s tem raznolikost, kar v končni fazi vodi do več idej in tudi krepi sposobnost in občutek za vključevanje vseh.
• Nižji stroški.

Ključne prednosti z vidika udeležencev mentorskih programov:                                                                                           

• Srečanja udeležencev so lahko pogostejša, krajša in bolj fokusirana, saj niso strogo vezana na določen kraj in čas.
• Večja fleksibilnost, možnost hitrejšega odzivanja na potrebe mentoriranca,  pri čemer pa moramo še vedno spoštovati časovne omejitve drug drugega, tako  kot pri mentorstvu v živo.
• Večja možnost »skupnega obiskovanja dogodkov« s ciljem pridobivanja novih znanj, širjenja mreže, izmenjave pogledov na videno in slišano.
• Virtualno okolje ponuja varno okolje za preizkušanje idej in preverjanje rešitev brez večjih posledic ob morebitnih neuspehih.
• Krepitev komunikacijskih kompetenc mentorjev, ki morajo v pogojih omejene telesne govorice pravočasno zaznati  občutke dvoma, pomanjkanja samozavesti in ustrezno odreagirati.
• Obojestransko spoznavanje in koriščenje možnosti, ki jih ponuja sodobna tehnologija, kar nam koristi tudi pri našem delu in drugih aktivnostih.

Ključne slabosti z vidika udeležencev mentorskih programov:

• Ni živega stika, ki je pomemben vsaj za prvo-spoznavno srečanje.
• Upad zavzetosti in motivacije udeležencev, predvsem tistih, ki so bolj naklonjeni delu v živo.

Obstajala naj bi bojazen, da bo virtualno mentorstvo iz odnosa odstranilo človeško komponento. Menim, da je ta strah odveč, saj se na ta način lahko povežemo z veliko več ljudmi, kot bi se sicer.
 
Sodobna komunikacijska orodja nam omogočajo odlično interakcijo tudi na daljavo, še vedno pa se lahko, vsaj občasno, srečamo tudi v živo. Spletno mentorstvo bo tako vedno bolj prisotno, predvsem pri mlajših generacijah in pri razvoju ključnih kadrov, ki so strastni, zavzeti in predani nenehnemu učenju.