Pravi vodja ne potrebuje naziva

Pred kratkim smo imeli pri nas družino, kjer obe hčerki prevzemata nasledstvo. Mama in oče sta nas kontaktirala, ker sta nameravala iti čez dve leti v pokoj. Obe hčerki sta v podjetju delali že več kot pet let. Obe sta se tudi šolali, sicer vsaka na svojem področju, z namenom, da bosta podprli družinsko podjetje.
 
Navadno, ko vprašamo družine, zakaj so nas kontaktirali, so njihovi razlogi sledeči:
 
- naslednika ne moreta komunicirati med seboj in sta kot pes in mačka;
- starši se ne želijo umakniti, čeprav že leta govorijo, da se bodo;
- eden od partnerjev naslednice se vmešava v družinske zadeve in dela razdor zaradi svojih nerealnih pričakovanj;
- družinski člani se ne morejo dogovoriti glede lastniških deležev in kakšno rento izplačevati staršem.

V primeru te družine pa ni bilo tako. Prišli so zaradi tega, ker so želeli urediti družinsko ustavo. Mama je izpostavila, da je čas, da stvari postavijo na svoje mesto. Skupaj so se pogovarjali in prišli do tega, da želijo pripraviti prenos podjetja na hčerki na takšen način, da se bodo vsi dobro počutili.
 
Ko sem poslušal njene besede, se mi je zdelo, kot da sem v vzporedni realnosti. Njihova komunikacija je bila mirna. Med njimi je vladalo izjemno spoštovanje tako v verbalni kot neverbalni komunikacij. Nobenega stresa. Nobenega skakanja v besedo ali dokazovanja, kdo je pomembnejši za podjetje.
 

Družinska harmonija

 
Ko smo opravili formalni del pogovora in določili smernice za družinsko ustavo sem jih vprašal od kje takšna harmonija med njimi? Od kje takšno sodelovanje in visoka stopnja spoštovanja? Oba starša sta odgovorila, da sta od samega začetka razvoja podjetja, zasledovala vrednoto, da so ljudje vedno na prvem mestu.
 
Razložila sta, da kljub velikemu številu zaposlenih (nad 50) za vsakega vesta veliko osebnih detajlov, v kakšnih družinskih razmerah živi in kaj so njegove/njene ambicije v življenju. Dodala sta, da sta v dobrih 40 letih videla veliko vzponov in padcev. Da je ta »kriza« v kateri se nahajamo kot družba, predvsem priložnost, da kot ljudje stopimo skupaj.
 
»Seveda, če se prepustiš strahu, potem vse vidiš negativno in apokaliptično. Vendar to ni prva ne zadnja takšna situacija,« sta dejala in dodala: »Ker veva, katere so najine ključne vrednote kot osebi, partnerja kot starša in vodji, nisva nikoli stremela le za dobičkom. Živiva znotraj najinih zmožnosti, zadovoljna sva s tem kar imava in od samega začetka se zavedava, da je potrebno dobiček reinvestirati in ga nekaj dati na stran za zahtevnejše čase. Zaradi takšnega načina delovanja smo vedno imeli dovolj za vse in imamo tudi sedaj. Če spremljaš naravo in njena nihanja, te ta veliko nauči.«


 
S sodelavci smo se spogledali in vsem se je narisal nasmeh na usta. Zahvalili smo se jim za obisk in se dogovorili za vse potrebno glede družinske ustave. Po sestanku z družino smo še kar nekaj časa sedeli v sobi in se pogovarjali, kaj so tiste karakteristike, ki jih odlikujejo ne le kot podjetje ampak predvsem kot družino in kot posamezniki. Kaj se lahko vsak od nas nauči od njih glede vodenja ter upravljanja in zaključili z naslednjim izborom:

- jasno določene vrednote podjetja;
- jasna vizija in planiranje;
- zmernost v zastavljanju novih ciljev podjetja in preudarnost pri ravnanju s sredstvi (finančnimi kot nefinančnimi);
- sposobnost odloženega užitka (postavljanju fundementalnih vrednot pred hipnimi zadovoljitvami);
- spoštovanje in razumevanje zaposlenih ne le kot sredstvo podjetja ampak predvsem kot ljudi v prvi vrsti;
- razumevanje, da je podjetje »živ organizem«, ki ima tako kot zdravo človeško telo svoje fizične, čustvene in psihološke potrebe. 

Meni osebno je bila ta izkušnja nekaj najlepšega, kar sem doživel v poslovni karieri. Takšen tip delovanja je lahko način in stil vodenja, nekateri bi ga imenovali vodenje brez naziva ali kvantno voditeljstvo, v veliko pogledih smernica, ki bi jo vsak lahko zasledoval tako v poslovnem kot v osebnem življenju.