Nikola Tesla je TO že zdavnaj vedel...Veste tudi vi?

Za ta čas lahko rečemo, da le-ta še ne dopušča razvoja organsko-humanistične paradigme. Organskost pa pomeni, da so življenjski procesi naravni, da se odvijajo po naravni poti brez posredovanja človeka. O teh spoznanjih je pisal že genij Nikola Tesla, v svoji avtobiografiji, ki je izšla 2013. Veliki Nikola Tesla se je večinoma, že kot otrok, učil neposredno iz narave in se samouresničeval. Deloval je z zavestjo, ko človek nima več meja med znanostjo, umetnostjo in duhovnostjo.



Živeti v sodobni družbi nam je vsestranski izziv, a ta trenutek ne prinaša svobode, da bi imel človek možnost samouresničevanja.


V organizacijah in v družbi še niso postavljeni ustrezni temelji za sonaravno delovanje človeka. Bolj, ko se bo vsak človek zavedal, da je vse v naravi celostno povezano, boljše bo življenje za vse. Človek ni v naravi nikakršna izjema, še huje, je vrsta ki najbolj ruši svojo harmonijo in celotnega planeta.
 

Upoštevanje človeka kot celote

Že deleč nazaj je ugotovil Pavel Kogej, da ni učinkovite organizacije brez doslednega upoštevanja človeka kot celote. Meni še, da človek spreminja mehanizem podjetja v organizem s predpogojem, da organizem skladno in zdravo deluje.
Človek izhaja iz osnovne potrebe po sobivanju in soustvarjanju. Simbioza je v naravi pojav, ko se različne vrste medsebojno povežejo, da lahko preživijo, to je tista enotnost, ki odlikuje organizacijo. Kajti vse v naravi je medsebojno odvisno, medsebojno deluje in so-deluje pri naravnih procesih, na mikro in makro ravni.
 

Človek in samorefleksija

Pri človeku današnjega časa je zaznati prevladovanje nezavestne akcije in pomanjkanje refleksije, kar je osrednji problem človeka in organizacije. Z refleksijo kot zavestnim premišljevanjem sem se srečala v modelu »Sinusoida 2000«, ki jo opredeli Jožef Ovsenik. Utemeljiv je, da je človek je zmožen svojo aktivnost nadzorovati preko povratne zanke, imenovane refleksija ali premišljevanje.


Koliko se dejansko uporablja samorefleksijo kot metodo v vsakdanji praksi? Vse je pred nogami človeka, a le širše je potrebno pogledati, da se ne pohodi sočloveka, kot se to dogaja v dnevni praksi. Če se ne upošteva teh naravnih, moralnih, etičnih in organskih načel pri udejanjanju krovnih konceptov, tudi vsi nižji koncepti ne bodo v skladu s človekom in naravo.
 

Človek v mrtvi točki

Ali se današnji človek nahaja na mrtvi točki, iz katere ne vidi napredka? Dozdeva se, da je človekova bit stisnjena v času in prostoru, tako da ne utegne slediti sebi, kaj šele drugim. Ulrich Beck je na prelomu tisočletja opozoril : »Delujemo tako rekoč v lastni odsotnosti...«. Da, človek je čedalje bolj nezadovoljen z življenjem in s samim sabo, kljub navideznemu obilju.


To se dandanes dogaja skoraj slehernem človeku, ker večinoma ni posluha za izgradnjo celostnega človeka, zato pri delu ni srečen in uspešen, izgoreva in se oddaljuje od svojega zdravja. To je kuga sodobnega časa, ki ruši človekovo bit in ne virus. Človek je ustvarjen za življenje z mikroorganizmi in virusi, ki so del celostne narave. Na tak način si lahko ljudje izgradijo svoj celostni imunski sistem,  sonaravno, ki opolnomoči ljudi na človeški način.
 

Lastno spoznavanje

Položaj lastnega spoznavanja je v zahodni kulturi običajno nerazumljiv, ko človek deluje s priučenimi vzorci, ki ga vodijo k avtomatizmu, nezavestnemu delovanju in ne k refleksiji, kot sta spoznala že v prejšnjem stoletju Hurberto R. Maturana in Francisco J. Varela,: »..., zato smo povečini slepi za svoje osebno življenje.« Kaj sploh to je?


Tehnološki napredek je v »krču« oziroma se cikla v odsotnosti človeka kot zavestnega ustvarjalca delovne organizacije in družbe. Posledično lahko govorimo o »krizi organizacij«, družbe in siromašenju človekovih latentnih zmožnosti.
 

Samopodoba človeka

Kako osnovna celica oblikuje samopodobo človeka? Ne gre za površinsko zadevo, temveč gre za globoke in še globlje vzroke človeka in s tem organizacije. S tem razlogom domnevamo, da proučevanje korenin ali temeljev organizacije lahko pripelje znanstvenike na različnih področjih proučevanja ne samo do globljih spoznanj, ampak predvsem do jasnejših uvidov.


V tem času opažam, da človek v valu sprememb pozablja na svojo samopodobo kot center svojega delovanja. Poleg tega, čedalje manj občuti, ne razmišlja in ne deluje zdravo, celostno, česar mu ne dopušča sistem organizacij, v katerem živimo, zato tudi ni harmonije v živem svetu.
 

Tako kot so  internet stvari, pametni telefoni, pametni domovi, pametne pisarne in pametna mesta povezana med seboj, tako bi morali biti povezani tudi ljudje, zaposleni.

Človek individualist

Sodobne organizacije lahko opišemo z individualizmom, stalnim tekmovanjem in birokracijo na eni strani, ter sodelovanje in poštenost na drugi strani.
V tej točki se morajo sodobne organizacije odločiti, ali bodo sledile starim zakoreninjenim vzorcem ali pa bodo skušale slediti človeku, ki je vpet v lokalne strukture in vrsto notranjih procesov, ki so življenjskega pomena za sonaravni razvoj Slovenije.
 

Lokalna samoorganizacija

Pristopi spreminjanja nelokalnih organizacij so dolgoročno gledano problem, ki ga občutimo v tem obdobju vsi. Iz tega razloga je pomembno, da spregledamo organizacije, katere bomo podprli danes in jutri, za sonaravno prihodnost, ki bogati. S tem omogočimo evolucijo človeškega roda v smeri naravnega živega soustvarjanja v ljubezni in svobodi delovanja.
Z upoštevanjem človeških vidikov lahko predpostavimo, da ne bodo organizacije imela dolgoročnega, ampak sonaravni razvoj. Ne moremo govoriti o napredku družbe, če le-ta človeku ne dopušča naravne samoorganizacije in sodelovanja.
 
*Avtorica je doktorica managementa kakovosti, farmacevtska antropologinja, avtorica, raziskovalka celostnega zdravja za revitalizacijo človeške skupnosti in ambasadorka 'Autopoiesis'.