Neumno uporništvo

»Uporništvo je prav tako kletka, kot je to podrejanje. Oba namreč pomenita reakcijo na način življenja nekoga drugega, namesto da bi ubral svojega.« (Glennon Doyle, priznana ameriška pisateljica)

Slovenija se je glede razširjenosti okužb z boleznijo covid-19 kot edina članica EU obarvala temno rdeče. Žalostno, idiotsko in ponižujoče. Morda si kdo še zatiska oči, a dejstvo je, da je Slovenija je v zadnjih nekaj letih postala razklana, razbita in totalno skregana država. Pa sploh ne bi bilo treba, da je tako. Nenazadnje živimo na enem izmed geografsko najlepših delov sveta, ljudje pa so marljivi, večinoma tudi pošteni in dobrega srca. Lahko bi se zmenili med seboj, lahko bi sodelovali, lahko bi se imeli lepo.
 
Vendar se kot narod nimamo. Lepo se imajo le nekateri njegovi »mikrokozmosi«. Sestavljajo jih posamezniki, združeni v majhne skupine, v katerih vlada zakon spoštovanja, iskanja minimalnega skupnega imenovalca in toleriranja drugačnosti. Na nacionalni ravni pa se Slovenci čedalje bolj spreminjajo v zveri, ki so v vojni z drugimi zvermi in tudi s samimi seboj. V taki družbeni situaciji racionalnost zamenja neumnost, pozitivno energijo negativna, iskanje skupnega jezika omalovaževanje drugače mislečih, grajenje novega in preseganje starih zamer destrukcija in maščevalnost.
 
Kako smo se znašli v taki godlji? Za to je treba malo pogledati v zgodovino. Nacionalni značaj tipičnega Slovenca je izrazito puntarski. Za naše kraje so bili značilni kmečki oziroma tlačanski upori. In čeprav v tistem obdobju niso nujno predstavljali nekaj slabega, so se vendarle močno zapisali v slovenski nacionalni genom.
 
Slovenci so se skozi zgodovino zelo pogosto soočali s podrejenostjo, jezo in frustracijami ter seveda z uporništvom. Jezni na svoje gospodarje so se pogosto zatekali v zavetje hribov, kjer so sicer našli mir, a so zaradi geografsko, izobraževalno in kulturno omejenega okolja intelektualno hitro nazadovali.
 
S tem lahko povežemo tudi Butalce Frana Milčinskega, ki so pravzaprav nastavljali ogledalo tedanjemu povprečnemu Slovencu: dokaj zarukan, z izjemno dobrim mnenjem o samemu sebi, nelogičen, bedasto trmast, destruktiven in predvsem izrazito uporniški.
 
Uporništvo, ki je bilo v nekaterih obdobjih slovenske zgodovine (denimo v obdobju kmečkih puntov ali v času osamosvojitve) celo koristno in produktivno, je kasneje izgubilo svoj smisel, a je navkljub temu ostalo pomemben del slovenske duše. To se vidi po tem, da lahko izbruhne na površje kadarkoli, tudi če za to obstaja še tako majhen in nepomemben sprožilec. A to ni več zdravo uporništvo, ampak uporništvo brez razloga, zanj pa je značilna izrazita jalovost in destruktivnost. Običajno prinese same slabe stvari, saj ne zdravi družbenih bolezni, ampak jih celo poslabšuje.
 
Če za primerjavo uporabim svet podjetništva. Tam uporništvo brez razloga tako rekoč ne obstaja. Oziroma bi bili zaposleni ali družbeniki podjetja, ki bi se brez razloga obnašali uporniško, iz njega po hitrem postopku odstranjeni. Dober gospodarstvenik, dober vodja natanko ve, da mora v podjetju vzpostaviti, če že ne harmonijo, pa vsaj tisto dobro avtoriteto. Za upornike brez razloga pa v takem sistemu ni prostora.
 
Predstavljate si ladjo ali letalo, na katerem bi prišlo do upora brez razloga. Ali pa vesoljsko plovilo, planinsko odpravo, nogometno moštvo, nenazadnje zakonsko zvezo. Vse bi šlo nemudoma v franže. Letalo bi strmoglavilo, ladja bi se potopila, vesoljsko plovilo bi bilo za vedno zapisano prostranosti vesolja, nogometna ekipa bi izgubila s 7:0, zakonska zveza bi razpadla.
 
Slovenci se zdaj upirajo na vseh koncih in krajih. Zelo pogosto brez pravega razloga oziroma z izrazito egoističnim predznakom. Pol Slovenije je postalo James Dean, legendarni filmski upornik brez razloga. Upiranje je postalo totalno, neselektivno in škodljivo. Upirajo se cepljenju, upirajo se testiranju, upirajo se pregledovanju pogojev PCT, upirajo se dokazovanju izpolnjevanja pogojev PCT, upirajo se prenizki finančni pomoči, upirajo se zdravnikom, znanstvenikom, politikom, novinarjem, pravnikom, statistikom itd.
 
Mar se potem čudimo, da smo trenutno najbolj okužena država v Evropski Uniji? Še dobro, da ne letimo na kakšnem letalu, saj bi s tako državljansko držo, kot jo dokazujemo, zdaj že dvaindvajsetič zapored strmoglavili.
 
»James Dean demokracija« po slovensko.      

* Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.