Na dolgi rok bomo vsi mrtvi
Zakaj revni ne izkoristijo brezplačno ponujene pomoči?
Odpri galerijo
Če bi bili zadovoljni z življenjem, ki so ga živeli naši predniki v štiridesetih letih preteklega stoletja, bi danes lahko delali le še uro in pol na dan in tako uresničili Keynesovo misel, me je prijazno opomnil francoski akademik in poslovnež Dominique Turcq. Tega očitno ne želimo. Pa tudi, ali menimo, da so vsi tako bogati kot mi in nam res ni treba več delati? Poglejmo preostali svet. Ponekod že razlika za en evro dohodka na mesec pomeni bistveno boljši položaj posameznika. Kako šele na njegovo življenje vpliva kolo.
Namesto da bi šest ur hodil do mesta s pridelkom v rokah, stegnjenih nad glavo, z njim prispe do tržnice v eni uri, nanj lahko naloži več pridelka, z njim si pomaga pri transportu vode, prav mu pride tudi za pot v šolo v sosednji vasi, kjer se uči pisati in računati. Naj pošljemo v Afriko kolesa? Skupina raziskovalcev, ki je letos prejela Nobelovo nagrado za ekonomijo, je ugotovila, da so naše politike pomoči revnim v večini primerov zgrešene.
Slavni primer, ki ga navaja kolega Klemen Košir v uvodu v članek o Nobelovi nagradi, gre poenostavljeno nekako tako. Zahodnjaki so želeli pomagati ljudem v Afriki, prinesli so velike zaloge semen zelenjave, a jim domačini pri gojenju zelenjave niso hoteli pomagati. Ko so jim v zameno za pomoč ponudili tudi hrano, so se le zganili. Pridelek je lepo uspeval, kako ne bi, a kaj, ko je kmalu prihrumela čreda nilskih konjev in vse požrla in pomendrala. Še ena ugotovitev je pomembna pri tem, zakaj revni ne izkoristijo brezplačno ponujene pomoči in recimo ne pripeljejo otrok na cepljenje.
Zakaj jedo dražjo in nezdravo hrano? Ne glede na to, kako nujno potrebujejo pomembnejše potrebščine, sta njihovi prioriteti pogosto nakup televizorja in udeležba na različnih slavjih in lokalnih dogodkih, ki poživijo njihov vsakdan. Roko na srce, tudi naš svet deluje tako. To je med drugimi ugotovil nobelovec Krugman, ljudje si preprosto ne želijo izboljšanja nekoč v prihodnosti, ampak zdaj, v tem trenutku. No, pa saj je Keynes vsaj nekaj ugotovil prav, na dolgi rok bomo tako ali tako vsi mrtvi.
Namesto da bi šest ur hodil do mesta s pridelkom v rokah, stegnjenih nad glavo, z njim prispe do tržnice v eni uri, nanj lahko naloži več pridelka, z njim si pomaga pri transportu vode, prav mu pride tudi za pot v šolo v sosednji vasi, kjer se uči pisati in računati. Naj pošljemo v Afriko kolesa? Skupina raziskovalcev, ki je letos prejela Nobelovo nagrado za ekonomijo, je ugotovila, da so naše politike pomoči revnim v večini primerov zgrešene.
Slavni primer, ki ga navaja kolega Klemen Košir v uvodu v članek o Nobelovi nagradi, gre poenostavljeno nekako tako. Zahodnjaki so želeli pomagati ljudem v Afriki, prinesli so velike zaloge semen zelenjave, a jim domačini pri gojenju zelenjave niso hoteli pomagati. Ko so jim v zameno za pomoč ponudili tudi hrano, so se le zganili. Pridelek je lepo uspeval, kako ne bi, a kaj, ko je kmalu prihrumela čreda nilskih konjev in vse požrla in pomendrala. Še ena ugotovitev je pomembna pri tem, zakaj revni ne izkoristijo brezplačno ponujene pomoči in recimo ne pripeljejo otrok na cepljenje.
Zakaj jedo dražjo in nezdravo hrano? Ne glede na to, kako nujno potrebujejo pomembnejše potrebščine, sta njihovi prioriteti pogosto nakup televizorja in udeležba na različnih slavjih in lokalnih dogodkih, ki poživijo njihov vsakdan. Roko na srce, tudi naš svet deluje tako. To je med drugimi ugotovil nobelovec Krugman, ljudje si preprosto ne želijo izboljšanja nekoč v prihodnosti, ampak zdaj, v tem trenutku. No, pa saj je Keynes vsaj nekaj ugotovil prav, na dolgi rok bomo tako ali tako vsi mrtvi.
Več iz rubrike
Vse igrače in nobene radosti
Ne glede na koliko uspeha, denarja in materialnih dobrin uspe nekdo nabrati v življenju, vse to ga samo po sebi ne bo pripeljalo do zadovoljstva in miru.
Bi lahko v prihodnosti predvideli kazniva dejanja?
Umetna inteligenca bi lahko v prihodnosti predvidela 90 odstotkov kaznivih dejanj