Kdaj bo zmanjkalo denarja za Nobelove nagrade?

Klemen Košir

Nobelova nagrada je predvsem stvar prestiža in priznanja za vrhunske dosežke na določenem področju. A hkrati je bogata finančna nagrada. Kako zagotavljajo, da je vedno dovolj denarja za vsakoletne nagrade?

Kako so nastale Nobelove nagrade in od kod denar zanje, je znana zgodba. Alfred Nobel, švedski kemik in izumitelj, je, čeprav po prepričanju pacifist, svoje uspehe dosegel predvsem na orožarskem področju. Njegov največji dosežek je bil izum dinamita (in detonatorja), ob svojih znanstvenih dosežkih pa je postal tudi uspešen in ekstremno bogat poslovnež, saj je tovarne z orožjem odpiral kot po tekočem traku, v lasti jih je imel kar devetdeset!


Trgovec s smrtjo je mrtev


Nato pa je leta 1888 umrl njegov brat Ludvig, a pri enem od francoskih časopisov so naredili napako in objavili osmrtnico za Alfreda, ki so jo naslovili z »Le marchand de la mort est mort«, torej »Trgovec s smrtjo je mrtev«.


Za krmilom Nobelovega sklada je od predlani Ulrika Bergman, ki si je zadala cilj, da donos naložb vsako leto vsaj za 3,5 odstotka preseže inflacijo. Tako naj bi zagotovili, da se vrednost sklada realno ne bo manjšala.


Alfred Nobel se je ob tem zgrozil in očitno si je želel, da bi v zgodovini ostal zapisan kot filantrop, mecen in podpornik znanosti, ne pa trgovec s smrtjo, zato je spisal oporoko, ki je po njegovi smrti presenetila mnoge. Razen za določen del, ki ga je namenil drugim, je za večino svojega premoženja v vrednosti več kot 31 milijonov kron (preračunano v današnji denar bi to zneslo več kot 160 milijonov evrov) zapisal, da naj se oblikuje v sklad, ki bo investiral v varne naložbe. Obresti, ki se natečejo, pa naj vsako leto razdelijo kot nagrado tistim petim, ki so v minulem letu vsak na svojem področju dosegli napredek, ki bo najbolj koristil človeštvu. Za nagrade je določil naslednja področja: kemijo, fiziko, fiziologijo oziroma medicino in literaturo, zadnjo nagrado pa je namenil tistemu, ki je naredil največ za mir med narodi.

Ob tem je poudaril, da njegova nagrada ni namenjena le domačim znanstvenikom, pač pa najboljšim z vsega sveta, ne glede na to, iz katere države prihajajo. V oporoki je zapisal: »Moja želja je, da pri izbiri nagrajencev njihova nacionalnost ne igra nobene vloge – nagrado naj dobijo najbolj zaslužni, pa naj bodo Skandinavci ali ne.«


Prva leta


Alfred Nobel je umrl leta 1896, a je nato trajalo še štiri leta, da je izvršiteljem oporoke uspelo stvari primerno pripraviti in ustanoviti sklad, iz katerega se tako že več kot stoletje financirajo prestižne nagrade. Prvič so jih podelili konec leta 1901, vredne pa so bile nekaj več kot 150.000 švedskih kron za vsakega dobitnika, kar bi danes naneslo približno 800.000 evrov.
A od takrat je bila nagrada nekaj časa vsako leto nižja. Naslednje leto je znašala 141.000 kron, leta 1923 pa že manj kot 115.000 kron, kar je bilo preračunano na sprotno vrednost le še 37 odstotkov zneska iz prvega leta. V naslednjih letih je nato
nekoliko zrasla, med drugo svetovno vojno pa se je spustila na vsega 29 odstotkov prvotne nagrade.

image
Foto Reuters


Vrednost Nobelovega sklada se je z leti zmanjševala, saj so prvotno začrtana pravila, v skrbi, da ne bi premoženja zapravili z nepremišljenimi naložbami, postavila preveč tog okvir, ki je dovoljeval le izredno varne naložbe, ki pa sčasoma niso bile več dovolj donosne.

V petdesetih letih je zato vodstvo sklada sklenilo, da je treba spremeniti ureditev, ali pa se bo nagrada še naprej manjšala in sčasoma znesek ne bo več omembe vreden, zaradi česar bi počasi zvodenel tudi prestiž, povezan z njo. Švedsko vlado so zaprosili, ali dovoli spremembo omejujočih pravil upravljanja, in ta je privolila ter dala upravnemu odboru precej bolj proste roke pri izbiranju naložb. Velik del sredstev so tako sčasoma preselili v delniške naložbe, kar se je izkazalo za pravo odločitev in vrednost sklada je začela sicer zelo počasi, a vztrajno naraščati, s tem pa tudi vrednost nagrade – do leta 1987 je dosegla polovico prvotne vrednosti, leta 1991 pa je spet presegla realno vrednost prve nagrade (nominalno je to seveda pomenilo močno višjo številko kot v izhodiščnem letu, vrednost nagrade leta 1991 je namreč znašala okroglih šest milijonov švedskih kron).
Od takrat realna vrednost nagrade ni več potonila dosti pod vrednost izhodiščne nagrade, realno je bila najvišja v letu 2001, ko je dosegla 144 odstotkov tiste iz prvega leta, letos pa je z devetimi milijoni kron (830.000 evrov) realno tik na izhodiščno vrednostjo.


Trenutne naložbe


Za krmilom Nobelovega sklada je od predlani Ulrika Bergman, ki si je zadala cilj, da donos naložb vsako leto vsaj za 3,5 odstotka preseže inflacijo. Tako naj bi zagotovili, da se vrednost sklada realno ne bo manjšala, saj je bil pred njenim prevzemom prav tolikšen del sredstev sklada vsako leto porabljen za nagrade in druge stroške. V zadnjih letih jim je uspelo te stroške opazno znižati (tudi tako, da so sklenili dogovor, po katerem organizacijo in stroške simpozija ob Nobelovih nagradah prevzameta Kraljeva švedska akademija znanosti in norveški Nobelov komite). Lani so tako stroški, ki so bremenili sklad, znašali 2,8 odstotka njegove vrednosti.

image
Foto Reuters


Takšnega donosa jim lani sicer ni uspelo doseči, saj so imeli z naložbami celo manjšo izgubo, a pri takšnih investicijah posamično leto seveda ni ključnega pomena – gre za dolgoročno strategijo investiranja in pomembni so povprečni dolgoročni donosi.

Lani ob koncu leta je bil portfelj Nobelovega sklada vreden 4,338 milijarde švedskih kron, kar je 2,1 odstotka manj kot leto poprej (pri tem je treba omeniti, da je bil donos v letu 2017 zavidanja vrednih 8,7 odstotka). Od tega je bilo 44 odstotkov sredstev investiranih v delnice in izvedene finančne instrumente (delež delniških naložb se je v letu 2018 zmanjšal), 9 odstotkov v nepremičninske sklade, 15 odstotkov v naložbe s fiksnim donosom in 33 odstotkov v alternativne naložbe.


image
Alfred Nobel Foto Gösta Florman


Strošek niso le nagrade


Celotni stroški sklada so lani znašali 89,6 milijona švedskih kron, od česar je bilo za nagrade namenjenih 36 milijonov kron, 27,4 milijona kron so porabili za žirije in postopke izbire nagrajencev, Nobelov teden v Stockholmu in Oslu je stal 14,2 milijona kron, administrativnih in drugih stroškov pa se je nabralo za 12 milijonov kron. S takšno strategijo upravljanja v skladu zagotavljajo, da bo premoženje, tako kot je preživelo dve svetovni vojni, preživelo tudi v prihodnje. Če bodo na finančnih trgih težki časi, se bo vrednost nagrad znižala, sicer pa bo ostala vsaj enaka, če se že ne bo še naprej višala. Da bi denarja za nagrade zmanjkalo, se tako očitno ni bati.
Več iz rubrike