Bolnik z rakom noče pomilovanja, ampak priložnost, da se vključi

Oktober je posvečen ozaveščanju o raku dojk. Sogovornica ima z rehabilitacijo bolnic in tudi posameznikov, zbolelih za drugimi boleznimi in po poškodbah, ki zahtevajo dolgotrajno zdravljenje, veliko izkušenj, saj je bila zaposlena na Inštitutu za rehabilitacijo Soča. Po upokojitvi pa sodeluje z nekaterimi od društev, ki so most med bolnišnico in vsakodnevnim življenjem, v katero se posamezniki po ozdravitvi poskušajo vrniti. Eno od teh je Združenje Europa Donna za boj proti raku dojk.
 

Ko se posameznik sooči z diagnozo, pa naj bo rak ali katera koli druga bolezen s podobno dinamiko zdravljenja, katera vprašanja v povezavi s službo se mu po vaših izkušnjah najprej zastavijo?

Dejstvo je, da je bolezen vedno nepričakovana. Vsi vemo, da smo ranljivi, a imamo zdrav optimizem, da nas bodo težave obšle. In ko se zgodi, ko izvemo za diagnozo, nas šokira. Kaj to pomeni? Ali je to sploh res, kako bom preverila? Kdo mi bo lahko pomagal? Komu bom povedala? Strah me je, kako bodo drugi to sprejeli. Kaj, če se mi ravno obeta napredovanje, morda sem tik pred začetkom karierne poti ali pa bodo morda v podjetju odpuščali? Potrebujemo kar nekaj časa, da se soočimo z novo realnostjo.
 

Kako velik tabu je rak na delovnem mestu?

Najprej, ljudje imamo pravico, da o bolezni govorimo s tistimi, ki so nam blizu. V delovnem okolju je veliko odvisno od medsebojnih odnosov. Kjer je rivalstvo, bolnik tega gotovo ne bo delil, verjetno tudi ne, če bi to ogrozilo njegovo morebitno napredovanje, kot sem omenila prej. Sam se odloči, komu in koliko bo povedal o svojem zdravstvenem stanju. Je pa posameznikova dolžnost, da pred zaposlitvijo novemu delodajalcu pove tiste dejavnike, ki bi lahko pomembno ovirali njegovo delovno sposobnost.
Za kronične bolezni, kot sta rak in multipla skleroza, ne vemo, kako bodo potekale. Če sodelavci napol vedo, kaj se dogaja z nami, lahko vse skupaj narobe razumejo in lahko bi se zgodilo, da bi nas v podjetju zavrli, še preden bi nam uspelo pokazati svoje sposobnosti. Vedeti pa je treba, da mnogi ljudje z diagnozo rak še dolgo zmorejo opravljati svoje delo, in to zelo dobro.
 

Med sodelavci, ki nimajo informacij, se slej ko prej začne šušljati, zakaj nekoga ni v službi. V stiku z bolnikom pa pogosto ne vedo, kaj reči. Kaj svetujete?

Najboljši je človeški odziv, brez kompliciranja. Če nekoga, s komer smo si blizu, teden dni ne vidimo v službi, ga pokličemo, povemo, da ga pogrešamo, in se pozanimamo, kaj se dogaja z njim. Vprašamo ga, ali se želi pogovoriti, ali lahko kako pomagamo, ali ga lahko še pokličemo, morda obiščemo. Ne razlagajmo, kdo vse je zbolel za enako boleznijo. Vlijmo sodelavcu pozitivno energijo, dajmo mu vedeti, da smo prijatelji, da nas skrbi zanj, da naj kar pokliče, kadar bo hotel ... Poznam primer, ko sta mati in hči hkrati zboleli za rakom, ena je bila v Sloveniji, druga na Kitajskem. Pri nas so se na začetku mnogi naredili francoze, niso hoteli pokazati, da so opazili spremembo pri njej. Na drugi strani sveta je bilo drugače. Da, pokazati je treba interes za človeka.
 

Kakšna pa je vloga nadrejenih, kadrovske službe?

Kadrovske službe … zdaj so to vodje človeških virov (smeh). Bogastvo neke dežele se meri z naravnimi viri, in če imaš vir, skrbiš, da ni onesnažen, čuvaš ga in paziš, da ga ne izkoriščaš. Ta izraz, torej človeški viri, res vzbuja občutek, da so zaposleni kot surovine. Ampak nismo samo viri, smo že obdelana surovina, saj na delovnem mestu pridobimo dodatno znanje in smo zato vrednejši.
Seveda, delodajalci oziroma kadroviki bi morali biti prvi, ki bi jih moralo zanimati, kaj se dogaja z zaposlenimi. Izkušnje pa kažejo, da se žal velikokrat niti na invalidskih komisijah ne pojavijo, čeprav bi se morali. Delodajalci bi morali pokazati razumevanje in pristen interes, da bodo sodelavcu stali ob strani. Nekateri to delajo, ponudijo tudi pomoč pri lajšanju vsakodnevnih izzivov, morda štipendijo otroku, drugi pa bolezen ignorirajo, čakajo priložnost, kako se izmazati iz zgodbe. Z vsem tem se srečujemo. Dejstvo pa je, da bi moralo biti delodajalcu v interesu, da se zaposleni čim prej po bolezni vrne, saj ima specifična znanja, v katera je vložil prav on.
 

Posledica neustreznega odnosa so …

… med drugim dolgotrajne bolniške. Z njimi zaposleni marsikdaj rešujejo druge težave, tako se denimo odzivajo na slabe medsebojne odnose v podjetju. Človek, ki zboli, išče vzroke, zakaj se mu je to zgodilo. Za večino kroničnih in hudih bolezni, pa naj bo to rak, kap in podobno, so dejavniki tveganja znani, vseeno pa se sprašuje, zakaj je bolezen izbruhnila ravno pri njem. Dednost je eden od dejavnikov, vendar za pojav bolezni ni zadosten, ampak se jih mora preplesti več. Tako mnogi najprej pomislijo na neprijetne dogodke na delovnem mestu, stres v službi, ko iščejo vzroke.
 

Upravičeno?

Redkokdaj. Pomembno je tudi, koliko in kako se je nekdo sposoben soočati s stresom, ali pričakuje, da se bo rešitev našla zunaj, ali jo je pripravljen iskati sam ... Bolezen lahko izbruhne, ko se v nekem stresnem dogodku poklopijo tudi drugi dejavniki.
 

Kakšna je pozitivna praksa?

Primerno je vsaj zanimanje, kako se delavec, ki je na bolniški, počuti. Ali meni, da bo treba po njegovi vrnitvi prilagoditi delovno mesto, mu morda poiskati drugo, ustreznejše, kdaj pričakuje, da se bo lahko vrnil. Dobri odnosi v delovnem okolju spodbujajo, da je to čim prej, in tega si mnogi tudi želijo. Kar je dobro, saj služba daje tako veliko. Ne le po ekonomski in socialni plati, torej, da imaš denar, si med sodelavci in se počutiš sprejetega, je tudi poligon, kjer lahko uveljaviš svoje sposobnosti, se dokažeš. Predolga bolniška odsotnost je za posamez­nika zelo slaba, žal pa v Sloveniji zakonodaja ne omogoča postopnega vračanja na delovno mesto, na primer za nekaj ur na dan, morda na teden. Marsikdo bi lahko od doma, medtem ko čaka na novo terapijo, kaj malega naredil za službo in tako ostal povezan s podjetjem. Pa ne sme.
 

Po dolgotrajni bolniški odsotno­sti se bolniki vrnejo v službo za štiri ali celo osem ur.

Da, in ta praksa ni dobra. Prehod z osmih ur bolniške na osemurni delovnik po mojem mnenju ni sprejemljiv. Takšna kronična bolezen – rak in njegovo zdravljenje – človeka oslabi, nekatere sposobnosti za daljši čas, nekatere morda trajno. Ampak posameznik ima izkušnje, znanje, motivacijo, da se vrne, pri čemer najverjetneje ne more dela nadaljevati tam in tako, kot ga je prej, in po drugi strani težko dela osem ur pet dni na teden, saj za to nima več kondicije. Zato pravim, da bi moralo biti vračanje na delovno mesto postopno, da bi bolnik imel tudi možnost, da se med bolniško, med dvema terapijama, ko se počuti bolje, vrne. Absurdno je, da nekdo med dolgotrajno bolniško ne sme niti iz stanovanja, razen k zdravniku, ko se bolniška izteče, pa naj bi delal za polni delovni čas. To je skregano z vsako logiko.
 

Ali se zaradi tega mnogi kar upokojijo, vsaj polovično?

Najbolj me jezi, da smo človeka raje upokojili, kot da bi ga vključili v poklicno rehabilitacijo. To so programi, ki mu pomagajo, da prepozna svoje druge sposobnosti, zanimanja, znanje, analizira delovno okolje in ugotovi, ali morda lahko uporabi znanje, ki ga do zdaj v karieri ni mogel. Včasih je treba prilagoditi delovno mesto, predati katero od delovnih nalog, ki jih je opravljal pred boleznijo, prevzeti katero drugo. Primer dobre prakse iz preteklosti je Varteks iz Varaždina. Medicina dela je tam zelo dobro delovala, v podjetju so ustanovili poseben oddelek za šivanje frakov za filharmonijo, v katerem so zaposlili delovne invalide. Delavci so imeli veliko znanja in izkušenj, za delo je potrebna natančnost, ne pa hitrost. Tako so bili na svojem delovnem mestu izjemno učinkoviti, izdelkom so prinašali dodano vrednost in bili ponosni na svoje delo. Pri nas pa je delavce pogosto sram, če delajo v invalidskem podjetju. Najhujše za posameznika, ki se vrne po bolezni, je, da mu delodajalec reče, da ne ve, kaj bi z njim. Sploh če je pred tem v podjetju delal desetletja. Noče pomilovanja, želi si samo sodelovanje, priložnost, da se vključi.

Pri tem so v veliko pomoč programi poklicne rehabilitacije.

Tako je. Ponujajo možnost izobraževanja, usposabljanja, žal pa so pri nas premalo cenjeni. Mnogi mislijo, da vedo, kaj nekdo drug dela, in mu lahko svetujejo, tako da bi rekla, da je mnogo presoj o potrebi po poklicni rehabilitaciji na ravni laičnega mnenja. Posameznik, ki je imel neko kronično bolezen, bi moral biti upravičen do nje, saj se lahko sčasoma spreminja njegova sposobnost za delo. V okviru tega programa ocenijo njegove potencialne sposobnosti, naredijo načrt vračanja na delovno mesto. V Sloveniji je takšnih programov zelo malo, ker ne verjamemo vanje, argument je, da so dragi. Druga plat medalje je, da bo na podlagi tega nekdo lahko še leta delal, drugače pa morda ne bi.
 

Ali vključitev predlagajo delodajalci?

Da. Lahko pa napotnico napiše bolnikov lečeči zdravnik ali predlog poda specialist, pri katerem se je bolnik zdravil. Država bi to morala spodbujati, vključili bi se lahko tudi sindikati in seveda delodajalci. Programi poklicne rehabilitacije so pot za kakovosten prehod iz bolniškega staleža na delovno mesto in tega bi se morali zavedati že na začetku zdravljenja. Pri zdravljenju težkih kroničnih bolezni smo zelo uspešni, ne moremo pa si več zatiskati oči, da ti ljudje zdaj potrebujejo še pomoč pri vračanju v kakovostno življenje. Res, da se posamezniki po prestani bolezni ne upokojujejo več tako pogosto, kot so se v preteklosti, ampak glede na uspešnost zdravljenja še vedno preveč.
 

Razlog za to vidite tudi v togi zakonodaji, ki ne ponuja dovolj možnosti prehajanja? Tudi za delo od doma je potrebne veliko birokracije.

Res je. Zakonodaja na tem področju zaposlovanja zaostaja za deset ali petnajst let. Omenili ste možnost dela na domu, prekinjanje bolniških staležev ni običajno, čeprav bi bil marsikateri bolnik med čakanjem na naslednjo terapijo, izvid sposoben tudi opraviti kakšno delo, morda bi prišel na delo za kakšen dan in tako ostal v stiku.


 

Takšna vrnitev bi pomenila spet strošek bolniške na plečih delodajalca …

Da, to je težava ureditve. Če cenimo človeške vire in smo zainteresirani, da tisti, ki bi lahko delali, tudi delajo, moramo zakonodaji ustrezno urediti. Vprašajmo se, zakaj v tujini ni toliko tako dolgotrajnih bolniških, kot jih je pri nas. Vemo, da marsikdo, ki v nedogled podaljšuje status, v resnici rešuje tudi kakšen socialni problem. Pa ga zaradi tega ne smemo obsojati. Velikokrat ne more najti ustrezne rešitve za svoj položaj, zato izbere manjše zlo. Primer: otrok je imel v srednji šoli hudo prometno nesrečo in po enem letu je bil toliko gibljiv, da se je vrnil v šolo, hkrati pa je potreboval vrsto terapij, operacij. Potem se je vpisal na študij ekonomije in ga tudi končal. Še vedno je pri hoji uporabljal bergle in je imel težave z govorom, a znanje je imel. Seveda bi bilo po človeški plati dobro, če bi začel iskati delo, ampak razumsko …

Če bi se zaposlil, mu ne bi priznali invalidnosti, ker je nastala pred začetkom delovne dobe. Pomeni, da če bi se zaposlil za štiri ure, bi v letu dni dela nabral šest mesecev delovne dobe. Poleg tega bi si ogrozil dohodek. Pri nas zakonodaja mačehovsko ravna s tistimi, ki vstopajo v delovni proces z zmanjšano delovno sposobnostjo. Ne bi smeli misliti, da bi morali kar vsi na delo v invalidske delavnice, marsikdo bi lahko delal kaj drugega, če bi imel prilagojene pogoje. Na primer skrajšan delovni čas, možnost dela na domu, že večkrat omenjeno opravljanje posameznih nalog med bolniško odsotnostjo. Za vse to pri nas ni pravnih podlag. Še vedno ne verjamemo v ljudi in njihove sposobnosti ter razmišljamo: če ima nekdo raka, naj se upokoji. Lažje je narediti to, kot da bi mu prilagodili možnosti za delo. To je izguba in je nedopustno pri tako visoki stopnji uspešnosti zdravljenja. Mislim, da je v naši družbi glede tega preveč predsodkov, preveč zaprtih glav.
 

Zakonodajalci državljanom ne zaupajo.

Da. Vedno je nekaj ljudi, ki izkoriščajo sistem. Ampak mislim, da je bolje, da me nekdo prinese okrog, ker ni pošten, kot da ne bi verjela poštenemu. Če država ne zaupa v posameznika, tudi on ne bo njej in temu primerno se obnaša. Ne gre na volitve … Aktivna državljanska drža je zame tudi pravica do dela, da to pravico obdržim tudi, kadar mi moči pešajo, da se delo ustrezno prilagodi mojim zmožnostim. Delo ni pomembno samo s finančnega vidika, ampak ker prispeva h kakovosti življenja, da se lahko uveljaviš, po bolezni pripomore k ponovnemu pridobivanju samozavesti. Seveda pa vse to omogoča samo delo, ki ga lahko opravljaš, drugače učinkuje ravno nasprotno.
 

Kako se posameznik po bolezni vrne na delovno mesto? To je izziv zanj, a tudi za sodelavce.

Da, imamo predsodke in včasih je neprijetno. Marsikdo začne delati po štiri ure, strah ga je, kako ga bodo sodelavci sprejeli. Ko jih vpraša, kako se kaj naredi v delovnem procesu, se marsikdo začudi: saj si to vendar že delal. Seveda, ampak od tega je lahko minilo leto dni in potrebuje uvajanje. Razumeti je treba, da v času, ko je bil odstoten, ni razmišljal o delovnih nalogah, v tem času se najverjetneje tudi kaj spremeni, morda način dela, računalniški program, orodja, materiali … Na začetku je posamezniku treba pomagati, se zavedati, da se najverjetneje sprašuje, ali bo dovolj hiter, ali bo sploh zdržal tempo. Skriva, da je po službi utrujen, morda ga boli glava. Ko pride domov, marsikdo potrebuje tudi nekaj ur spanca, da se spočije.
 

Štiriurni delovnik v tem primeru pomaga?

Da, pogosto pa sodelavci na to gledajo drugače, ne razumejo. Morda bo kdo rekel, blagor tebi, da greš po štirih urah domov, na sonce. S tem ne misli nič slabega. A v resnici bo ta oseba šla spat. Še nekaj je treba dodati. V podjetjih včasih mislijo, da bo nekdo, ki dela štiri ure, lahko opravil enako delo, kot ga je prej v osmih urah. Saj ima veliko izkušenj in saj v resnici nihče ne dela osem ur nepretrgoma … Seveda tako ne gre, bolezen pusti posledice. V podjetjih bi se morali več pogovarjati, sodelovati, to je v interesu vseh strani.
 

Na začetku ste že omenili stres kot enega od mogočih dejavnikov za pojav raka. Slišala sem že, da se je nekdo odločil za sklenitev zavarovanja za primer hudih bolezni z argumentom, da pričakuje, da bo zbolel, ker ima tako stresno delo …

To je grozljivo, ker pomeni, da mu je zmanjkalo ljubezni do dela in nima več energije, da bi kaj spremenil in se tako obvaroval. Za preventivo mora poskrbeti predvsem vsak sam, nekaj pa lahko pripomore tudi delodajalec.

Najprej moramo ugotoviti, kaj si želimo, in nato stremeti k temu, da to dosežemo. Če je to mogoče skupaj s trenutnim delodajalcem, prav, če ne, je treba začeti razmišljati širše, iskati nove priložnosti. Pri tem pa ne dvomiti vase in se spraševati, ali sem sploh sposoben za kaj takšnega. Zamenjavo delodajalca lahko primerjamo z odhodom iz slabega zakona: če ne greš pravi trenutek, greš zelo težko, ker postaneš preveč utrujen in iščeš razloge, zakaj tega ne bi storil. Večkrat bi se morali vprašati, ali smo zadovoljni s tem, kar delamo, in s tem, kar smo dosegli. To nam daje zaupanje vase, samospoštovanje.

Potrebujemo tudi občutek, da lahko vplivamo na svoje delo, da so razmere, v katerih delamo, skladne z vrednotami, ki jih zagovarjamo. Omenila bi še pomen medsebojnih odnosov ter seveda skrb za zdrav slog življenja. Ali dovolj spim? Je moja prehrana zdrava? Skratka, poskrbimo zase in se zavedamo, da je telesna kondicija pomembna. Posebno priporočljiva je hoja, ki je prava psihofizična terapija. Ko hodimo, smo sami s seboj, takrat lahko v glavi razčistimo veliko stvari. Če hodimo s svojo normalno hitrostjo, ne potrebujemo dodatne pozornosti, ki jo denimo zahtevajo tek, kolesarjenje ali hitra hoja.

Torej, preventiva sta zadovoljstvo v kombinaciji z ustreznimi medosebnimi odnosi in zdrav način življenja. Moramo se tudi angažirati, na preveč področjih si dovolimo pasivnost. Mislimo si na primer: služba mi gre na živce, ampak kdo bo v teh letih začel od začetka. Potrebujemo pogum. Imamo dovolj poguma, da smo se pripravljeni potruditi za svojo srečo na vseh področjih? Če da, iščimo spremembe in ne verjemimo v to, da se nekaj ne izplača, ker tako ali tako ne moremo ničesar spremeniti. Hudo je, če obsedimo in iščemo krivdo v vsem drugem. To je past. Vsaka odločitev ali nesreča, ki se nam zgodi, se sčasoma lahko pokaže kot dobra. Ne pravim, da je super, če zbolim, ampak samo po sebi to še ne pomeni, da čez leta ne bom imela kakovostnejšega življenja.